Produktivnost

Napake in odnos do njih: Povej si to, kar bi rekla nekomu, ki ga imaš rada

Naš odnos do napak je v veliki meri pogojen z našim odnosom do sebe. Naučeni smo, da se napakam izogibamo (če pa jih že naredimo, jih raje skrijemo). Večina med nami se ni naučila, kako se spoprijeti s trenutkom, ko smo napako naredili. A to je veščina, ki se je lahko naučimo – skozi sprejemanje svoje ranljivosti in treniranje sočutja do sebe. 

Napake najraje skrijemo, če jih zagrešimo, in se jim na splošno radi izogibamo. Fotografija: Magnific

Zakaj ne maramo napak?

Nimam rada napak. Saj vem, nihče jih nima, ampak jaz jih še posebej ne maram. Vedno sem bila tiste vrste oseba, ki svoje napake še leta vrti po glavi in se obsoja, si kot preventivo zamišlja različne scenarije, v katerih je vse premislila vnaprej in dvojno preverila, da bi se napaki vendarle izognila. V resnici sem se večino življenja izogibala stvarem, za katere nisem bila povsem prepričana, da bom v njih uspešna. Dokler nisem pred približno petnajstimi leti naletela na delo dr. Brené Brown1 o moči ranljivosti in ga povezala z vsem, kar sem se prav takrat učila v svojem psihoterapevtskem izobraževanju. 

Pri našem odporu do napak sodelujeta dva pomembna medsebojno povezana mehanizma. Prvi je povezan s tem, kako naša družba, še posebej kultura v organizacijah, dojema ranljivost. Drugi pa je povezan s tem, kako doživljamo sami sebe. 

Prepovedana ranljivost

Brené Brown ranljivost definira kot negotovost, tveganje in čustveno izpostavljenost – vse tisto, kar občutimo, ko se lotimo nečesa novega. Vse tisto, kar občutimo, ko se učimo. Ko smo ustvarjalni. Ko je verjetnost, da naredimo napako, velika. 

V profesionalnih okoljih, v katerih je ranljivost prepovedana, so napake zaznane kot znak šibkosti.  

Naučeni smo, da je ranljivost nevarna. Da je ne smemo pokazati. Da ni profesionalna. Večinoma nas to naučijo že doma v otroštvu: "Ne joči, jokanje ni še nikomur pomagalo," in "Umiri se, tiho bodi," in "Daj, ne deri se, saj ni nič," so verjetno stavki, ki smo jih kot otroci vsi kdaj slišali. Že zgodaj smo usvojili lekcijo: ranljivost je šibkost. V tradicionalnem profesionalnem svetu pa ni prostora za šibkost. Ni prostora za to, da priznamo, da smo zmotljiva bitja. Pogosto ni veliko prostora za to, da smo ljudje. 

V profesionalnih okoljih, v katerih je ranljivost prepovedana, so napake zaznane kot znak šibkosti. Zato jih ljudje začenjajo prikrivati, se izogibati prevzemanju odgovornosti zanje in se upirati novostim in učenju – vse zato, da ne bi bili "razkriti" kot ranljiva, zmotljiva človeška bitja. 

Perfekcionizem: 20-tonski ščit

Če želimo spremeniti svoj odnos do napak, moramo začeti sprejemati svojo ranljivost. Priznati si moramo, da smo pomanjkljivi, da nismo in nikoli ne moremo biti popolni in da se ne glede na to, kako se trudimo, napakam ne moremo izogniti. Popolnost je nedosegljiva. Perfekcionizem ni osebnostna lastnost, pač pa ogromen težak ščit, ki naj bi preprečil, da bi nas kdorkoli kadarkoli obsojal, kritiziral ali zavrnil. Ščit, ki v resnici ne pomaga, saj mnenj drugih o nas ne moremo nadzirati, če se še tako trudimo. 

Vendar tega ščita večina ljudi ne more odložiti, dokler ne opravi pomembne psihološke razvojne naloge: da začne ločevati sebe kot osebo od svojega vedenja, lastnosti, rezultatov in s tem tudi napak. To pa nas privede do drugega mehanizma spoprijemanja z napakami: odnosa do sebe. 

Jaz sem napaka

Majhni otroci niso zmožni ločevanja med osebo kot bitjem in njenim vedenjem. Kadar naredijo nekaj, kar naleti na neodobravanje pomembnih drugih (na primer staršev), doživijo sram. Strah jih je, da jih starši nimajo več radi, ker je z njimi nekaj narobe. Sram je izjemno intenzivno čustvo, ki ga doživimo, ko verjamemo, da smo v svojem bistvu slabi in nezadostni in da nas bodo ljudje zato zavrgli. Otrok, ki je naredil napako, ne razmišlja: »Naredil sem napako, popravil bom škodo in vse bo v redu.« Otrok razmišlja: »Z mano je nekaj narobe!« Med sabo kot osebo in svojo napako postavi enačaj in »naredil sem napako« postane »jaz sem napaka«. 

Pišem o otroku, ker je to mehanizem, s katerim smo se rodili vsi, ki smo nevrološko sposobni navezanosti na druge ljudi. (Psihopati sramu ne doživljajo.) Hkrati pa to ne pomeni, da odrasli tega ne doživljamo. Perfekcionizem je utemeljen na sramu; na občutku, da če naredimo napako, je to dokaz, da smo jedrno pomanjkljivi.

Razlika med sramom in krivdo

Psihično in čustveno zrel in stabilen odrasli naj bi se na napako, ki jo naredi, odzval z občutkom krivde2. Razlika med sramom in krivdo je v objektu, na katerega je čustvo usmerjeno. Sram je, kot smo omenili, usmerjen na osebo – njen notranji govor se sliši nekako takole: »Kakšen butec sem, kako sem lahko bil tako neumen!« Krivda pa je, po drugi strani, usmerjena na napako samo, na vedenje, ki ni prineslo želenih rezultatov: »Joj, kako nisem pomislila na to! Drugič bom morala biti bolj pozorna.«  

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Produktivnost

Več člankov iz te kategorije