Provokacije na delovnem mestu: 7 nasvetov za mirno odzivanje
Čas pred poletnimi dopusti je v delovnih okoljih lahko zelo intenziven, člani kolektivov pa se na to odzivajo različno. Skoraj v vsakem kolektivu obstaja kdo, ki se ob občutku pritiska zateče v provokacije. Za vse ostale sodelavke in sodelavce je zelo pomembno, da ob tem ne "ugriznemo v vabo", temveč provokacije prepoznamo in se nanje odzovemo premišljeno (ali jih celo ignoriramo).

"Prepoznajmo igro, v kateri nastopa provokacija. Tisti, ki "pritiskajo na gumbe", želijo nadzor, pozornost ali dramo. Ne zamenjujmo provokacije z resničnim problemom," opozarja strokovnjakinja za administrativni menedžment Rhonda Sharf v članku v mednarodni reviji za podporo vodstvu Executive Support Magazine.
Provokacije v delovnem, domačem okolju ali kje drugje so pogoste in včasih se zdi, da v njih nekateri celo uživajo: predvajajo glasbo za nekaj stopenj preglasno, dajejo pasivno-agresivne komentarje, na naša elektronska sporočilo odgovarjajo z eno besedo, ki ima mnogo širši pomen od zapisanega, nas "pomotoma" izpuščajo s seznama povabljenih na sestanke in podobno. Če se na provokacije burno odzovemo, kar je pogosto cilj izvajalcev, izgubimo svojo moč, poudarja Sharf. "Izgubimo nadzor nad situacijo in, kar je še pomembneje, nadzor nad sabo. Če se pustimo provocirati, le še dodatno spodbujamo takšno vedenje."
Preden se odzovemo na provokacijo, se ustavimo. Premor ustvari prostor za načrtovan odziv namesto refleksnega.
Kako se odzvati, ko nekdo s provokacijo zelo očitno želi našo burno reakcijo?
Zakaj ljudje pravzaprav "pritiskajo na gumbe", kot z drugimi besedami radi poimenujemo provokacije?
Posamezniki to počnejo, ker:
- želijo pozornost,
- želijo nadzor,
- se počutijo nemočne,
- želijo odvrniti pozornost od lastnega vedenja,
- uživajo v drami.
Nismo dolžni sodelovati v vsakem prepiru, v katerega smo povabljeni.




