Intervju

Aleksander Zadel: »Ljudje, ki razloge za svojo srečo ali nesrečo vidijo v sebi, so v življenju uspešnejši«

ADMA INTERVJU

Aleksander Zadel je eden tistih sogovornikov, ki nam s svojim tokom misli odpirajo nova spoznanja in nas pripeljejo do tega, da prevprašamo vse, kar smo do zdaj mislili, da vemo.

FOTO: Katja Bidovec in Arne Hodalič

Aleksander Zadel je doktor psihologije in specialist klinične psihologije. Zaposlen je na Inštitutu C.A.R., kjer se ukvarja z razvojem posameznikov in timov, coachingom ljudi na najzahtevnejših pozicijah v gospodarstvu in javnem sektorju. Kot svetovalca ga najemajo tudi podjetja, ki v središče trajnostnega uspeha postavljajo človeka. Je tudi oče štirih otrok, zato na področju vzgoje in starševstva ve veliko tudi iz prakse. In tudi njegov vpogled v vzgojo je odlična iztočnica za rast na tem področju, kjer se zadnja leta dogajajo precejšnji premiki. Letos ga bomo ujeli tudi na odru jesenskega Posveta ADMA, ki bo 17. in 18. novembra v Lipici. Še prej pa ga malo bolje spoznajmo ...

Na odru jesenskega Posveta ADMA boste govorili o naši supermoči – prilagodljivosti. Zakaj menite, da gre za supermoč in ne le nekaj, česar nihče od nas noče početi?

Če sprejmemo igro besed o supermoči, je ideja, da bi bila ena od njih tudi prilagodljivost, zelo oprijemljiva. Sposobnost prilagajanja posameznika je ena tistih kompetenc, ki je ključna pri kakovostnem zadovoljevanju potreb in doseganju ciljev. Posamezniki, in ne pozabimo, tudi podjetja, ki so se sposobni prožno prilagajati na izzive notranjega in zunanjega okolja, bodo vedno v prednosti pred neprilagodljivimi. Spremembe nikoli ne čakajo tistih, ki se kujajo in zmrdujejo, da so oni čisto v redu in da ni nobenega razloga, da bi se spremenili.

Ljudje smo družbena bitja. Sami nismo nič. Brez drugih ne preživimo. Potrošništvo pa je veliko bolj učinkovito, če človeka osamimo.

Ljudje smo polni potencialov, a marsikdo jih ne razvija proaktivno. Kaj je ključno za uspešno rast?

Uspešna rast posameznika je posledica več dejavnikov. Eden se sicer nanaša na potenciale, drugi na okoliščine, toda najbolj pomembni so tisti dejavniki, ki niso, kot oba omenjena, statični. Dejavnika, ki sta dinamična in se spreminjata, sta naša volja in pripravljenost na trening oziroma delo. Potenciali so preprosto takšni, kot so. Če jih pustimo take, kot so, bodo vedno ostali le potenciali.

Zakaj je ego čudovit služabnik in nemogoč gospodar?

Spremembe nikoli ne čakajo tistih, ki se kujajo in zmrdujejo, da so oni čisto v redu in da ni nobenega razloga, da bi se spremenili.

Ego je eden ključnih dejavnikov duševnega zdravja. Izredno je pomembno, da se zavedamo sebe; kdo smo, kaj zmoremo, od kod prihajamo, kam gremo, kako čutimo … Ego je jaz. Pomaga nam enoznačno ločiti sebe od vseh drugih. Pomaga nam imeti odnos do vsega, kar smo, pa tudi do vsega, kar nismo. V omenjenih primerih je ego naš služabnik. Je v službi nečesa, kar nam pomaga biti mi. Pomaga nam biti enkraten, nenadomestljiv in nezamenljiv. V hipu, ko posameznik pomisli, da je zaradi svoje enkratnosti zdaj boljši, pomembnejši ali tisti, ki si zasluži samo zaradi tega, ker je on, nekaj več ali nekaj boljšega, imamo težavo. Ko nam ego »stopi v glavo« in postane naš gospodar, postanemo skrajno nesrečno bitje.

Bi rekli, da uspešna podjetja ustvarjajo odlični timi ali vrhunski posamezniki?

Vedno gre za tim. Zdaj bo kdo rekel, tudi tim sestavljajo posamezniki. V redu, toda izhodišče je ključno. Če je izhodišče posameznik, bomo tudi v timu osredotočeni na posameznike. Če je izhodišče skupnost in skupno dobro, bodo posamezniki razumeli in sprejeli koncepte sodelovanja, usklajevanja, dogovarjanja, medsebojnega spoštovanja … veliko bolje in hitreje, kot če izhajajo zgolj iz sebe in svojih potreb ali ciljev.

Hkrati pa zadnja leta precej težimo k individualnosti in pozabljamo na kolektivnost. Kaj je povod za to?

Potrošniški način razmišljanja je popolnoma osredotočen na posameznika. »Bodi to kar si. Realiziraj sebe. Uresniči svoje potenciale. Poslušaj sebe. Vse kar si zares želiš lahko dosežeš …«, so parole, ki zaslepljujejo ljudi z idejo, da so oni najpomembnejši. Žal (zame, na srečo) smo ljudje družbena bitja. Sami nismo nič. Brez drugih ne preživimo. Potrošništvo pa je veliko bolj učinkovito, če človeka osamimo. Tako ga lahko naredimo vse bolj nesrečnega, ne da bi on sploh slutil, da je na tej poti. Potem mu lahko, nesrečnemu, kot je, prodamo čisto vse, kar bo imelo obljubo, da ga bo naredilo spet srečnega.

Kaj je po vašem mnenju najslabše, kar lahko nadrejeni počne v odnosu do svojih zaposlenih?

Če odgovorim v duhu zgornjega vprašanja in odgovora; to, da sodelavca »ne opazi«. Tu ne mislim, da ga odkrito ignorira. Bolj gre za to, da je veliko (preveč) vodij prepričanih, da je podjetje ali oddelek uspešen, zaradi njih. Pri vodenju seveda s takim prepričanjem svoj odnos do sodelavcev kažeš, tudi, če ne rečeš ničesar. Ljudje oprostijo, če se nanje jeziš ali narediš v odnosu do njih napako. Ne oprostijo pa, če jih »spregledaš« oziroma ignoriraš.

Kaj pravite na priporočilo, da je pametno na vsake štiri leta zamenjati ali vsaj preoblikovati svojo karierno pot?

Ko nam ego »stopi v glavo« in postane naš gospodar, postanemo skrajno nesrečno bitje.

Sam ocenjujem, da se okoliščine tako hitro spreminjajo, da se zaposleni, ki se prilagajajo tem okoliščinam, tudi toliko spreminjajo, da bi lahko rekli, da se jim je spremenila tudi kariera. Spreminjati kariero le za to, ker so minila štiri leta od zadnje spremembe, ni smiselno. Sam rad opozorim ljudi, da je treba biti previden, da se svet ne spremeni do te mere, ko bomo v njem postali nepotrebni ali nezmožni najti prostor zase. Zato je pomembno ostati prožen in prilagodljiv v vseh smislih.

Kako se moramo lotiti problemov, da bomo delo na koncu opravili z zadoščenjem?

Vedno je najboljši način, če načrtujemo rešitve, če razmišljamo o tem, kaj je treba storiti, da bi do cilja prišli. Ne gre za to, da smo osredotočeni na težave, ki jih je treba rešiti, temveč, da razmišljamo o načinih, kako priti do cilja. 

Slovenci se pogosto okronamo z nazivom »narod, ki rad jamra«. Če bi jim lahko pokukali v glavo, kaj je razlika med ljudmi, ki razloge za svoje nesreče iščejo zunaj in tistimi, ki za svojo srečo poskrbijo sami?

Ljudje oprostijo, če se nanje jeziš ali narediš v odnosu do njih napako. Ne oprostijo pa, če jih »spregledaš«, oziroma ignoriraš.

V psihologiji temu rečemo »mesto nadzora« ali s tujko »lokus kontrole«. Gre za to ali si mislite, da ste uspešni zaradi okoliščin ali zato, ker znotraj okoliščin sprejemate prave odločitve. Ljudje, ki vidijo razloge za svojo srečo ali nesrečo v sebi, so veliko bolj odgovorni in uspešni v življenju. Žal je videti, da je veliko več tistih, ki menijo, da so neuspešni, ker so okoliščine take in potem čakajo, da se okoliščine spremenijo. Vmes pa jamrajo, se smilijo sami sebi, iščejo krivce, torej so pasivni. Dobro se je naučiti, da smo za to, kako se počutimo in kako smo uspešni, odgovorni sami s svojimi izbirami, odločitvami in vedenjem.

Pa imamo ljudje sposobnost spreminjanja načina razmišljanja iz negativne pasivnosti do optimistične proaktivnosti?

Seveda, in to je čudovita novica (ali pa ne, če se želimo izogniti odgovornosti). Ljudje lahko spremenimo način razmišljanja, če ugotovimo, da nam obstoječi način škodi. Če nas ima način razmišljanja vklenjene na mestu in nam ne omogoča, da bi živeli polno in zadovoljujoče življenje, imamo vso možnost, da to spremenimo. Sicer ne gre za enkratno odločitev, temveč za proces dela na sebi.

Kako sami hranite svojo ustvarjalnost in kje najdete navdih za produktivnost?

Ves čas iščem novosti. Zdaj se pri svojih letih, recimo že dve leti, ukvarjam z obdelovanjem lesa. V tem sem našel toliko veselja, da si mislim, da če bi se tega lotil pred desetimi leti, bi bil zdaj zagotovo bolj poznan po obdelovanju lesa kot po psihologiji. Navdih za produktivnost pa izvira iz mojega občutka odgovornosti. Lepo mi je, če moje dejavnosti pripeljejo do vidnih rezultatov.

Ste oče štirih otrok, zato na področju vzgoje in starševstva veste veliko, tudi iz prakse in s prve roke. S čim sodobni starši otrokom delajo največ medvedjih uslug?

Lepo mi je, če moje dejavnosti pripeljejo do vidnih rezultatov.

Ne dovolijo jim dovolj izkušenj. Lahko je to zaradi strahu, da se jim ne bi kaj zgodilo, morda jim samostojnost otrok povzroča nelagodje ali so preprosto preutrujeni, da bi se ukvarjali s posledicami dejanj svojih otrok in zato raje počnejo stvari namesto njih. Na ta način odraščajo otroci, ki o vsem vedo vse, niso pa sposobni sami zadovoljiti nobene ključne potrebe ali doseči zahtevnega cilja.

Kaj si mislite o olimpijskem sloganu, da je pomembno sodelovati, ne zmagovati in deljenju medalj za udeležbo, ne uvrstitev?

Če organiziramo piknik, potem je morda res najbolj pomembno sodelovati. Vsi dobimo hrano, samo če se pojavimo na zabavi. Če pa živimo v konkurenčnem svetu, torej organiziramo tekmo ali se gremo podjetništvo, pa se konkurenci ne moremo izogniti. Takrat je vnaprej jasno, da zmagali ne bomo vsi. Ključno je, da poznamo pravila, da jih spoštujemo in da nekdo »pošteno sodi«.

Kaj šteje več – trdo delo ali talent?

Dolgoročno je za uspeh odločilno delo. O tem sploh ni dileme. Vprašanje je le, ali zares drži, da je ključno »trdo« delo. Meni so bolj všeč predpone - kreativno, ustvarjalno, sodelujoče, kakovostno in podobne. Ni nujno, da delamo trdo, da bi bili uspešni. Danes opažam, da je recimo zavzeto delo eden ključnih dejavnikov uspešnosti ljudi in podjetij.

V družbi je še vedno precej ukoreninjeno prepričanje, da je »priden« otrok tisti, ki s svojim obstojem čim manj moti svoje starše, je nadvse neopazen, nezahteven in po možnosti svoja čustva in potrebe daje na drugo mesto. Podobno velja za definicijo »pridnega« (so)delavca – tisti, ki prikima ob vsaki izredni zadolžitvi, ne gre na bolniško, dela tudi na dopustu in ne zna reči NE. Je ta »pridnost« temelj izgorele družbe?

Definirati »pridnost« kot kakovost je katastrofa. Sami ste opisali, kaj vse pomeni pridnost. Pridnost je garancija, da bomo ostali neopazni, nesrečni in nerealizirani. Pridnost je temelj povprečja. Izgorelost pa temelji na nesmiselnem delu. Pridni ljudje ne izgorijo, če pri svojem delu vidijo smisel. Vsak pa zagotovo izgori, če pri tem, kar počne, ne vidi smisla.

Kaj prepoznate pod besedo USPEH in kaj je njegova skrivnost?

Uživam, če sam sebi postavim več meril uspeha. Meni ni pomembno, da »pridem prvi« ali da »sem najboljši«. Pomembneje mi je, da se ustavim in pomagam tistemu, ki potrebuje pomoč. Pomembno mi je, da se imam lepo na poti, da sodelujem, komuniciram, imam z drugimi spoštljiv odnos, jim omogočam biti boljši, se učim od njih in podobno. To je moj uspeh. Zadovoljna družina, nasmejani prijatelji in mir v duši. Nič od tega ne dosežeš s tem, da si najboljši, najhitrejši, najbolj pameten …

Katera je zadnja knjiga, ki ste jo prebrali in kaj bi v branje priporočili vsakemu, ki rad dela na sebi?

To poletje sem prebral zadnji knjigi od Draga Jančarja, Ob nastanku sveta in In ljubezen tudi, ter roman Romana Rozine Sto let slepote, ki je prejel nagrado Kersnik. (Kaj bi dal, da bi znal pisati kot onadva.)

Glede dela na sebi pa ponavljam že skoraj trideset let; William Glasser: Teorija izbire. Zakon! Knjiga za vse, ki želijo spoznati sebe in bližnje iz popolnoma drugega zornega kota, kot nas uči naša kultura, ter za vse, ki želite živeti bolj polno in zadovoljno življenje, skladno s sabo in drugimi, ki so vam pomembni.


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije