Zdravje in dobro počutje

Tesnoba, stres, izčrpanost: kako v boj proti njim?

Nič neobičajnega ni, če nas občasno prevevajo neprijetni občutki telesne in psihične napetosti, zaskrbljenosti, nemira in strahu pred prihodnostjo. Konec koncev je to del našega prirojenega mehanizma, ki nas aktivira v trenutkih ogroženosti, da damo vse od sebe in se rešimo iz nevarne situacije. Tesnobnost pa postane problematična, kadar traja predolgo (postane kronična), je del pretiranega odziva na običajne dnevne dogodke. Ko nas mori občutek, da nismo kos izzivom vsakdana in nas je strah življenjske situacije, ki je pred nami, kot celote, ne le posameznih dogodkov.

Foto: Unsplash

Tesnoba (anksioznost) lahko vodi v težave s spanjem, prenajedanje ali pomanjkanje apetita, utrujenost, razdražljivost in težave s koncentracijo, občutke preobremenjenosti in izčrpanosti. Lahko se stopnjuje v prave napade panike, ko nam srce podivja, se začnemo tresti in nas zajame omedlevica. Če tesnoba traja predolgo, lahko vodi v depresijo.

Kaj tesnobo povzroča in stopnjuje?

Ni nujno, da nam tesnobo sprožijo samo negativni dogodki. Lahko je spremljevalka sprememb na bolje, ki pa od nas zahtevajo prilagajanje. 

Tako je po pomoč pri reševanju situacije prišla vodja oddelka, ki je pred nekaj meseci dosegla dolgo želeno povišanje. Pričakovala je, da bo navdušena, pa se ji je praktično podrl svet. Bila je vsa napeta, ponoči se je prebujala z morami, lotile so se je migrene, težko se je skoncentrirala in postajala je verbalno agresivna do okolice. Obupno si je želela povrniti občutek kontrole nad situacijo. In kaj jo je spravljalo iz tira? Seveda večja odgovornost in zahteve, predvsem pa – prezentacije. Ko je preprosto zmrznila. Ter s tem ogrozila svoj novi položaj. Odkrili sva, da globoko v sebi ne verjame, da je tega sposobna. Da ji droben glasek pravi, da ni dovolj dobra. Raziskovali sva izvor tega notranjega kritika in ugotovili, da je bila v otroštvu žrtev učitelja, ki jo je vzel na piko in izpostavljal posmehu celega razreda. Starši pa so pri tem zgolj izražali razočaranje nad njenimi sposobnostmi, brez tako potrebne podpore in empatije. Priklic teh neprijetnih čutenj je spodkopaval vsak njen javni nastop. Ko je to ozavestila, je ukrepala odločno in si poiskala terapevta, s katerim je predelala nerazrešene težave iz otroštva. Pomagala ji je tudi delavnica javnega nastopanja. Zdaj so njeni nastopi samozavestni, a z nasmeškom pove, da še vedno presneto naporni.