Počutje

Stročnice, pogosto po krivem prezrte dobrote

V zadnjem času smo priča trendu večjega poudarka glede uživanja beljakovin. Te so izjemnega pomena v naši prehrani, zato v tokratnem prispevku pod drobnogled vzemimo rastlinske vire beljakovin, natančneje stročnice.

Stročnice spadajo v skupino metuljnic. Med stročnicami, ki jih pri nas najbolj uporabljamo so fižol, leča, čičerika, grah, bob in seveda soja. Pri nas lokalna sta fižol in grah, ponekod tudi bob. Leča in čičerika pa v zadnjem času pridobivata svojo popularnost. Skupna značilnost vseh omenjenih stročnic je ta, da so v prvi vrsti vir ogljikovih hidratov in ne beljakovin, kot se to pogosto tolmači. Izjema je tu soja, ki vsebuje nekoliko več beljakovin kot ostale stročnice. Stročji fižol ni »stročnica« v pravem pomenu besede, saj glede na nizko energijsko vrednost ta spada pod »zelenjavo« in ga lahko, tudi če hujšate, pojeste neomejene količine. Stročnice imajo v primerjavi z žiti na 100 g suhe teže višji delež beljakovin in nižji delež ogljikovih hidratov, poleg tega pa vsebujejo veliko vlaknin, vitaminov (B kompleks, vitamin K) in mineralov (železo, fosfor, magnezij, cink, kalcij, kalij). Marsikdo stročnice daje v isti koš kot zelenjavo, a imajo v primerjavi z zelenjavo, kot so na primer zelene bučke, brokoli, kumare, precej višjo energijsko vrednost. Pogosto pri programih hujšanja predlagamo, da se vsaj v nekaj obrokih v tednu žita ali krompir kot klasično ogljikohidratno prilogo zamenja s stročnicami. Lahko pripravimo pire iz čičerike ali fižola z dodatkom česna in začimb. Kuhanim stročnicam lahko dodamo omako, ki bi jo sicer uporabili za testenine, lahko jih uporabimo na solati, v mineštrah, pripravimo juho iz njih. Iz stročnic lahko pripravimo tudi polpete ali okusne pomake/namaze. Okusen »humus« namaz hitro pripravimo sami, da se izognemo čezmerni količini dodanega prečiščenega olja.

HUMUS


Več v kategoriji Počutje

Več člankov iz te kategorije