Sara Isaković: »Uspeh je, da si daš možnost biti najboljši, kar si lahko«
ADMA INTERVJU
Sara Isaković je ena tistih sogovornic, s katerimi po pogovoru postaneš malo lažji, bolj optimističen, zagnan in pripravljen na nove izzive, tudi tiste, o katerih si kdaj prej ne bi drznili niti sanjati. Njena pozitivna naravnanost, trdnost, a hkrati odprtost za mehkobo življenja in misli, so se ji obrestovali že marsikje.
Foto: Samo Vidic
Sara je ena najuspešnejših slovenskih plavalk, tudi dobitnica srebrne olimpijske kolajne na Olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, po koncu športne kariere pa dela na področju psihologije optimalnega nastopanja. Tokrat sva govorili o naših možganih, podzavesti in tem, kako pomembna je zdrava glava, tudi za zdravo telo v celoti.
Ste ena najuspešnejših slovenskih plavalk, tudi dobitnica srebrne olimpijske kolajne. Svoje novo poslanstvo ob koncu profesionalne športne kariere pa ste našli v raziskovanju delovanja možganov ter dela na področju performance psihologije. Ste na vrhuncu športne kariere že razmišljali o tem, kam vas bo odneslo po njej?
Vse življenje sem vedela, da sta plavanje in športna kariera moja odskočna deska za naprej. Kar sem hotela izkoristiti najbolje, kar sem lahko. Dovolila sem si sanjati in si dati možnost, da vidim, kaj vse je na tem svetu mogoče.
Hkrati sem veliko truda in časa vlagala v sam študij. Skozi svojo celotno športno kariero sem namreč študirala. Že v svoj stari dnevnik sem zapisala, da bom nekega dne pomagala ljudem po vsem svetu. Imela sem to vizijo, da bom na tak način doprinašala. Nisem pa še točno vedela, kako.
Potem sem kmalu ugotovila, da je poleg vode moja največja ljubezen psihologija. Med študijem je tako postalo jasno, da bom nekega dne delala kot psihologinja in po svojih sanjah še drugim pomagala osvajati njihove sanje.
Po končani diplomi iz univerze Berkeley in magisteriju v San Diegu ste se začeli ukvarjati z mladimi športniki, ekstremnimi športniki, piloti, glasbeniki ter poslovneži, ki jim pomagate pri soočanju s stresnimi trenutki. Vaš dom je bil tako v Ameriki, nato tudi v Dubaju, potovanja pa so del obeh vaših karier ... Kje ste doma danes, tako fizično kot mentalno?
Ljudje nas pogosto vprašajo, od kod smo. In to vprašanje, ki je zastavljeno drugače – torej, kje si doma – mi je všeč. Doma sem na različnih lokacijah na tem svetu. Doma se počutim v Dubaju, v San Franciscu, tudi v Oslu. Pa v Sloveniji tudi. Na več koncih – pri babici, v svojem stanovanju, tudi tu sem doma.
A če govorimo, kje sem doma fizično, je to trenutno v Sloveniji – v Radovljici. Tu s fantom trenutno ustvarjava svoj novi dom. Srečna sem, da sem se vrnila v Slovenijo, tu se odlično počutim. A hkrati se ne omejujem s tem, kje točno sem doma.
Kaj torej sploh je psihologija optimalnega nastopanja, kot po naše imenujemo performance psihologijo?
Na kratko gre za to, da si človek olajša vsakdanje izzive. Te imamo vsi. Da si vsak dan ustvarimo okolico, kjer optimalno delujemo in se premikamo proti svojim ciljem. Tudi to, kako biti bolj sproščeni, umirjeni, osredotočeni, kreativni, produktivni. Vse to je optimalno nastopanje v vsakdanu.
Na drugi strani pa gre za to, da ko se znajdemo v situaciji, ko si želimo pokazati svojo najboljšo plat, si to tudi dopustimo. Da se prepustimo toku, brez pritiskov, pričakovanj in razmišljanja za naprej ali za nazaj. Da smo prisotni v tistem trenutku in damo od sebe največ, kar lahko. Svoj optimalni 'maksimum'. Tako nam uspe narediti, kar si zadamo.
Gre torej za to, kako premagujemo vsakdanje izzive, ostajamo motivirani, samozavestni in predani. Pa tudi za to, da ko napoči trenutek, da moramo stvar, ki šteje, tudi dejansko izvesti, ostanemo osredotočeni točno na to stvar.
Šele ko obvladamo same sebe, lahko obvladamo tudi situacije, v katerih smo.
Kaj je ključno za optimalen nastop v stresnih situacijah in kaj nas najpogosteje vrže iz tira? Obstajajo kakšne utečene tehnike sproščanja?
Tehnike obstajajo, sam trening je del psihologije. Psihologija sama se osredotoča na to, kaj se dogaja v naši glavi. In ključno za optimalen nastop v dani stresni, nepredvidljivi, neznani situaciji je sposobnost, da se znamo oddaljiti. Oddaljiti od instinktnega stresa, ki nas hoče preplaviti. Se odmakniti in opazovati, kako dojemamo situacijo, kako si jo razlagamo.
Pomembno je, da ugotovimo, kdaj smo ujeti v neproduktivnih mislih in čustvih, kot so strah, jeza, bes, žalost. Ko smo vklopljeni, budni, zaznavamo, čutimo, slišimo, se tudi prej zavedamo, kam gredo naše misli, kako se spreminja naše čustveno stanje in kje zadržujemo napetost v telesu. Ko opazujemo to, se zavedamo samih sebe. In ko imamo to, se znamo na čuječen način odzvati sami nase in na situacijo, v kateri smo.
Poglejmo skozi primer iz vsakdana. Sedete pred računalnik, kjer vas čaka 300 spletnih sporočil, rokov oddaj in drugih opravkov, ki jim ni videti konca. In že ta neskončni seznam opravkov naša glava dojame kot stres. Instinktno. Tega se sploh ne zavemo. Preplavijo nas občutki, da tega ne zmoremo, da to ne bo šlo in da je vse grozno, da ni pošteno, morda da to ni za nas in da bi morali početi kaj drugega. Zajame nas strah, negativa, jeza, nejevolja, in to nas potem vodi.
V tistem trenutku bi bilo veliko bolje, da smo umirjeni, prisotni tukaj in zdaj. Da naredimo eno stvar za drugo, postavimo prioritete in aktiviramo tisto motivacijo, ki nas spomni, zakaj delamo to, kar delamo. Če si želimo aktivirati tisto dobro, se moramo najprej zavedati, da nas želijo lastni miselni vzorci prepričati v nekaj drugega. Na nas je, da ko se znajdemo v takšni situaciji, najprej obvladamo same sebe.
Šele ko obvladamo same sebe, lahko obvladamo tudi situacije, v katerih smo. In to je zavedanje, to je vklopljeno budno stanje. Takrat šele razumemo, zakaj in kako se bomo odzvali instinktno ter se še pred tem odzovemo bolj razumno.
Naša odgovornost je, da razumemo lastna čustvena stanja in miselne vzorce. Počutje in misli vplivajo na naša dejanja in obnašanje. Če nimamo teh občutkov v nekem smislu pod nadzorom, ne moremo vplivati na svoja dejanja. In prav ta dejanja in navade nas potem vodijo k uspehu – ali pa tudi ne, odvisno katero pot smo izbrali.
Namesto tehnika sproščanja jaz temu raje rečem trening možganov. Svoje zavedanje treniramo skozi meditacijo, skozi čuječnost v vsakdanjem življenju, da smo čim bolj prisotni, da čim bolj opazujemo same sebe in okolico.
Kaj je skrivnost ljudi, ki jim ne glede na neugodne položaje, vedno uspe ostati v pozitivnem duhu in optimizmu? Ste ena izmed njih?
Sebe bi štela med pozitivce. A tega ne gre jemati, kot da moraš biti pozitiven na neki prisiljen način. Tudi jaz nisem vedno pozitivna in me kdaj preplavi kakšna žalost. Gre bolj za to, koliko časa si dovolim biti v teh mislih in neproduktivnem čustvenem stanju. Za to gre.
Ko se odločim, zdaj je dovolj te drame in žalosti, se umirim, sprostim, ponavljam si pozitivne afirmacije, hvaležnost, se spomnim, kaj je dobro in življenje je že lažje.
Naša odgovornost je, da razumemo lastna čustvena stanja in miselne vzorce.
Kaj prepoznate pod besedo USPEH?
Različne stvari, a načeloma je uspeh ta, da človek doživi neko svobodo v smislu, da je on poglavar svojega uma. Da se on odloča, kako bo živel svoje življenje in ga vodil. Uspeh je, da si daš možnost biti najboljši, kar si lahko. Ampak ljudje si prepogosto niti ne dajo te možnosti, ker se ovirajo, še preden se izziva lotijo. Tega ne znam, to ne gre, to ni zame, to mi ne bo uspelo. Uspeh je, ko se človek razbremeni vseh teh neproduktivnih miselnih vzorcev, ki so bili od otroštva vprogramirani v naše glave. Ko reče, čas je, da vidim, česa sem sposoben. In živi tisto svojo resnico.
Rada živim tako, da sem iskrena sama do sebe, da napredujem, se učim, sem ves čas radovedna in gledam življenje v pozitivni luči ter sem hvaležna za to, kar imam.
Kako torej postati najboljša različica samega sebe?
Dobro bi bilo, da bi že pri otrocih v vrtcu znali zaznati njihove potenciale. Da bi bolj opazovali, kakšna poslanstva imamo že v otroštvu. Otroci so namreč zelo v stiku s samimi seboj, in če jih opazuješ, hitro vidiš, kaj je njihova ljubezen. Je to risanje, je to sestavljanje kock, žebljev, česar koli.
Če bi že otrokom pomagali, da se poslušajo in tudi sami gojili otroško ljubezen do življenja in navdušenje za stvari še v odrasli dobi, bi bili vsi najboljše različice samih sebe. Ne pa da nam družba vsiljuje ideje, kakšen človek moraš biti, kako moraš biti videti in katere stvari naj bi bile uspeh. O tem veliko govori tudi odlična klinična psihologinja Shefali Tsabary – pravi, da bi se moralo vse začeti pri vzgoji.
Kako dobro, menite, se Slovenci zavedamo pomembnosti, ne le dobre fizične pripravljenosti, ampak v enaki meri tudi psihične?
Slovenci smo res dobri v tem, da skrbimo za svoja telesa, hodimo v hribe, smučamo, plavamo, tečemo, smo aktivni. Glede tega smo zelo zdrav narod. Ampak – na psihološki ravni imamo pa še nekaj rezerve.
Kako vi skrbite za svoje mentalno ravnovesje?
Čisto vsak dan meditiram. In vsak dan vizualiziram. Zjutraj ali zvečer, včasih oboje. Preden grem spat, zaprem oči in si ponavljam stvari, za katere sem hvaležna. Spomnim se stvari, ki so mi šle ta dan dobro. In se zahvalim, da bo tudi naslednji dan tako odličen. Nato si vizualiziram, kako se bodo stvari odvile uspešno. Ko se zbudim, te stvari ponovim. Povem si, da sem pripravljena, da bodo stvari tekle, kot sem si zamislila.
Rada sem tudi fizično aktivna, to je precej pomembno tudi za mentalno zdravje. Rada se dobro prepotim v fitnesu ali grem na hrib, tudi v dnevni sobi na tleh se da raztegovati, s tem se tudi glava osveži. Ko imam občutek, da so možgani »scvrti«, grem trenirat in telo je hvaležno. To so neki nujni rituali.
Imate kakšne posebne ritualne spodbudne misli, ki si jih ponovite ob jutranjem umivanju zob, medtem ko se opazujete v odsevu ogledala?
Ne ravno pri umivanju zob, ko pa se pogledam v ogledalo, se trudim, da se ne kritiziram. Res si rada ponavljam pozitivne afirmacije čez ves dan – »sem močna, sem sposobna, sem pametna, sem zdrava, sem fit, sem lepa«, vse to ali kar koli od tega tisti dan moram slišati.
Pred kratkim ste postali celo certificirani praktik hipnoze. Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o hipnozi in kako jih odpravljate?
Ne delam na klinični ravni, imam paciente, ki imajo depresije, anksioznosti ... Hipnoza je nekaj podobnega kot vizualizacija, samo da je globlja in manj vodena. Spodbujam njihovo podzavest, da sama pričara filme. Hipnozo uporabljam v smislu izboljševanja optimalnega nastopanja. Z nekom, ki si želi dobro nastopiti v neki situaciji, greva globlje v podzavest, da naprogramirava zdrav film, zdrav nastop in uspeh. Večkrat, kot ponovimo ta film v podzavesti, bolj se naravnamo na tisto priložnost in bolj smo uspešni.
Ljudje se hipnoze morda še vedno malo bojijo in mislijo, da je to zgolj del neke zabavne odrske industrije, ker jo na tak način pogosto uporabljajo v javnosti. A hipnoza je v resnici zelo zdravilna daljna praksa. Če bi vsak človek na svetu delal neke vrste samohipnozo, iskal odgovore, se zdravil, šel v mislih v določen kraj, kjer mu je prijetno, bi bilo vsem lažje. Naše glave ne vedo točno, kaj je realnost in mi ji jo moramo kreirati. Ko gremo v podzavest in si sami ustvarimo neko zdravo realnost, kot jo želimo živeti, takšna potem lahko tudi postane.
Lahko predvidite, kateri bodo v karierah prihodnosti največji mentalni izzivi, na katere bomo naleteli? In kako v boj z njimi?
Mentalni izzivi so že dolgo podobni, upam le, da v prihodnosti ne bodo še hujši – glede na to, kako živimo v sodobnem času. Še vedno pa sem optimistka, da ko se bo v šolah in vrtcih začela uvajati čuječnost, bodo morda naslednje generacije šle v življenje bolj pozitivno.
Če mladi ne bodo vzpostavljali naravnega stika s svojimi kolegi in bodo živeli zgolj virtualno, če bodo vsi mladi mamice in očki zgolj na telefonih in ne bodo gledali svojih dojenčkov, bomo imeli težave. Otroci točno vedo, ali so njihovi starši prisotni, tudi mentalno. In to lahko pusti posledice.
Obstajajo raziskave z najnovejšo generacijo otrok, ki jim manjka čustvene inteligence in se zapirajo vase. Kar lahko prinese še več depresij, anksioznosti in bipolarnosti, tudi motenj hranjenja. Lahko se manifestira na več načinov, tudi tako, da čustva tolažijo z nakupovanjem, obsedenim čiščenjem, alkoholizmom ... A vseeno upam, da ne bo tako in ostajam optimistična.
Pomembno je, da ugotovimo, kdaj smo ujeti v neproduktivnih mislih in čustvih
Napisali ste tudi knjigo za plavalce, ki jih vodi skozi 5-tedenski program mentalnega treninga. Je to nekaj, kar ste sami med treniranjem pogrešali? Vodenje glave, ne le telesa?
To sem naredila, ker je res čas, da se sprijaznimo s tem, da je v plavalnem svetu glava toliko bolj pomembna kot telo. Odlično je, da treniramo telo in vlagamo v to, da smo močnejši, hitrejši, eksplozivnejši. Ampak ko napoči trenutek, da smo najboljši, marsikdo zablokira. Zaradi glave.
Zato se trudim olajšati vsakdanje napore plavalcev, jim dati možnost, da so lahko v ključnem trenutku šampionski. In to dela vodenje glave. V programu so štirje tedni meditacije, treninga zavedanja in en teden vizualizacije. To mora postati tako pomembno, kot je fizični trening. To je moja misija, da se v plavalnem svetu razvijejo zdrave glave, zdravi športniki, ki bodo po končanih športnih karierah tudi zdravi ljudje. Zdrava glava, zdravo življenje, tako to gre.
Katere knjige, morda tudi filme, serije ali podcaste, ki nam lahko pomagajo spoznati možgane, bi nam priporočili v branje?
Sem velika oboževalka Impact Theory. To so intervjuji z največjimi zvezdami, guruji, znanstveniki, najdete jih na YouTube. Včeraj sem gledala posnetek z nevroznanstvenikom Deepakom Chopro, ki je tudi duhovni vodja. In obožujem takšne teme, to so neverjetno zanimivi ljudje.
Podcaste sem ravno začela spremljati, The Goop od igralke Gwyneth Paltrow je super, tudi BossBabe podcast je dober. In Lewis Howes!
Obožujem pa tudi dve gospe – ena je Marisa Peer, ki je klinična psihologinja. Njeno knjigo Ultimate Confidence bi moral prebrati VSAK. In pa Shefali Tsabary, ki sem jo omenila že prej. Njeni knjigi The Conscious Parent in The Awakened Family sta legendarni, tako kot ona. O vzgoji otrok, o tem, kako bi morali starševstvo spremeniti in razmisliti o svojih vlogah.
Tega je ogromno, zanima me marsikaj. Imamo toliko znanja in možnosti učenja, a hkrati se včasih zapiramo in si ne dovolimo odpreti glav za nova znanja in spoznanja. Več kot beremo, bolj, kot smo odprti in poslušamo strokovnjake, lažje nam bo v življenju. In mislim, da smo na pravi poti. Tudi v Sloveniji so ljudje vedno bolj odprti do teh tem in v roku desetih let bo veliko manj negativnih glav tudi pri nas.