Intervju

Polona Koštomaj: »bližje kot so številke in preglednice so mi vedno bile črke in ljudje«

Polono Koštomaj ste zagotovo že srečali na kakšnem ADMA dogodku. Njene misli berete tudi v vsakem uvodu v revijo, ki jo pravkar držite v rokah. Verjetnost, da ima ob vsakem novem srečanju pričesko v popolnoma drugi barvi in obliki, je velika, a nekaj pomembnejšega pri njej vedno ostaja enako. Njena energija. Da imate opravka z nekom, ki o svojem delu govori s posebnim žarom v očeh, vam bo jasno ob prvem stisku roke. In spodnji intervju vam bo to zagotovo potrdil.

Polona Koštomaj kot poslovna direktorica podjetja Planet GV skrbi za razvoj produktov in vodenje zaposlenih. Pod njenim okriljem se razvija tudi blagovna znamka ADMA, kjer deluje kot programska direktorica in odgovorna urednica revije ADMA. Svoj prosti čas najraje izkoristi za jogo in sprehode v naravi. Obožuje potovanja in spoznavanje novih kultur. Vztrajnost, strast in srčnost so njeno glavno vodilo pri vsem, kar počne. In kako se je znašla tu, kjer jo srečujemo danes? Po končanem študiju novinarstva je svojo poslovno pot nadaljevala na področju prodaje in marketinga. Bogati jo več kot 15 let izkušenj in sodelovanja s številnimi naročniki ter strankami, ki jih je nadgrajevala z vodenjem prodajnih ekip. Svojo karierno pot nadaljuje na področju poslovnih konferenc in izobraževanj, in prav o tem sva govorili tokrat...

Pred kratkim ste poleg dosedanjih vlog v podjetju Planet GV postali tudi poslovna direktorica in partnerka podjetja. Kaj vas je zaneslo v vode organizacije poslovno-izobraževalnih dogodkov in kaj sta vam prinesli dodatni novi vlogi v podjetju? Delo z ljudmi je bilo že od nekdaj, kar sem povezovala s prijetnimi občutki. Čim več tega sem si želela tudi v sklopu delovnega mesta, kjer bi se videla dolgoročno. Drugi zame nadvse pomemben element pa je raznolikost in razgibanost dela, ki ga opravljam. Pri organizaciji poslovnih dogodkov se vse to poveže v čudovito zgodbo, ki ti ne dopušča, da delo zaznamuje dolgčas.

Vodenje je veščina, ki se je je treba priučiti in jo ves čas razvijati. Z miselnostjo, da bo nekdo, ki je vrhunski strokovnjak na svojem področju, zato tudi najboljši vodja oddelka, se ne strinjam.

Spoznavanje novih ljudi, ustvarjalno razmišljanje – vsak moj dan je sestavljanka vsega tega, kar bi tudi sama zložila na kup, če bi lahko izbirala svoje idealno delovno mesto. Podjetju sem se sprva pridružila kot direktorica marketinga in kasneje prevzela še vodenje in razvoj produktov. Na svoji poti delovanja znotraj podjetja sem skušala ves čas gledati in razumeti širšo sliko poslovanja, zato se z novo funkcijo ta del ni kaj dosti spremenil. Kot novinarka po izobrazbi in marketingašica po duši pa sem se morala nadgraditi tudi z veščinami, kot so obračanje številk, podrobno načrtovanje ter organizacija dela. Bližje kot številke in preglednice so mi vedno bile črke in ljudje. Vodenje je veščina, ki se je je treba priučiti in jo ves čas razvijati. Z miselnostjo, da bo nekdo, ki je vrhunski strokovnjak na svojem področju, zato tudi najboljši vodja oddelka, se ne strinjam. Dober vodja postaneš, a pot do tja je dolga in zahteva veliko dela na sebi. Zato tudi sama rada prebiram knjige in spremljam strokovnjake s tega področja. Predvsem mi je nova funkcija prinesla veliko več odgovornosti, na prvem mestu odgovornost do ekipe.

Kaj vas pri vašem delu najbolj izpopolnjuje in kateri del vam je najmanj prijeten?

Težko bi izbrala eno samo reč ali področje. Zadovoljstvo na delovnem mestu sestavljajo številni dejavniki, ki se prepletajo med seboj. Zavedam se, da imam srečo, da lahko rečem, da imam resnično rada to, kar počnem, in da sem obkrožena z odličnimi sodelavci, zato so ponedeljki zame enako prijetni kot kateri koli drugi dan. Moje delo je moja strast in vse pri mojem delu me izpopolnjuje. Menim namreč, da je to stvar pogleda posameznika. Sami si izbiramo merila, po katerih definiramo svoje občutke zadovoljstva. Naloga, ki jo nekdo vidi kot izziv in priložnost za rast, ima pri drugi osebi lahko negativne konotacije. Sama skušam na vse meni manj prijetne naloge gledati kot na priložnosti in poligon za osebno rast. Eni najlepših trenutkov pa so vsekakor trenutki, ko si z ekipo čestitamo po uspešno izvedenem dogodku.

Kakšni so temelji dobro izvedenega dogodka? Na kaj pri organizaciji nikoli ne smete pozabiti?

Načrtovanje, načrtovanje in še enkrat načrtovanje. Dobro izvedenega dogodka ni brez pravočasnega načrtovanja, aktivnega preverjanja in nenehnega prilagajanja. Temelji dogodka se oblikujejo v začetnih fazah, zato je pomembno, da se samemu izhodišču dogodka nameni dovolj časa. Osnova je ustrezna priprava na dogodek, zato na časovnico projekta gledam kot na svojo najboljšo prijateljico. Predstavlja steber v celotnem času vodenja projekta in vam omogoča, da ne razmišljate za vsak dan ali teden posebej. Ves čas imate pregled nad svojim delom in ohranjate red v glavi, kar je še posebej pomembno pri hkratnem vodenju več projektov. Sicer je pomembno, da razmišljate o vsakem elementu in skušate minimalizirati kakršne koli možnosti za napake. Dogodki so živa reč in vedno se zgodi nekaj, kar ni bilo v načrtu. Takrat je pomembno, da ohranite mirno kri in se oprete na enega od scenarijev A, B ali C, ki jih imejte vedno pripravljene. Ključna sestavina v receptu za unikaten dogodek pa je ekipa – je kot začimba, ki naredi vašo jed drugačno. Dobrega dogodka ni brez povezane ekipe in sodelovalnega duha.

Dogodki so živa reč in vedno se zgodi nekaj, kar ni bilo v načrtu. Takrat je

pomembno, da ohranite mirno kri in se oprete na enega od scenarijev A, B ali C, ki jih imejte vedno pripravljene.

Zadnji skoraj dve leti, odkar se svet bori s pandemijo, se je marsikaj spremenilo tudi pri delovnih procesih. Kakšne ovire so vam pri organizaciji dogodkov v času pandemije prišle na pot in kako ste jih preskakovali?

Vsi, ki se ukvarjamo z organizacijo dogodkov, si bomo verjetno enotni, da nam je korona življenje in delovanje postavila na glavo. Čez noč nam je onemogočila izvedbo dogodkov v živo, in če smo hoteli preživeti, smo morali razmišljati in delovati hitro. Predvsem smo morali kot ekipa ponotranjiti dejstvo, da bo naše delo od zdaj naprej drugačno.

Postavili smo svoj lastni video studio in začeli izvajanje spletnih izobraževanj ter konferenc. V mesecih, ko smo dogodke lahko izvajali, smo morali speljati vse, kar smo sicer imeli razdeljeno čez celo leto. Kot največje breme tega obdobja, ki še vedno traja, pa bi vsekakor izpostavila negotovost. Nositi ta nahrbtnik je najtežje. Sicer pa nam je epidemija prinesla tudi nekaj dobrega – čas za optimizacijo procesov ter razvijanje idej in novih produktov.

S pomočjo digitalizacije smo v zadnjih mesecih ostali povezani tudi takrat, ko to fizično ni bilo mogoče, na splet pa so se preselila tudi nekatera izobraževanja in druženja. Pa vendar, mar ni čar dogodkov, kot so kongresi, konference, seminarji in delavnice prav to, da jih doživimo v živo?

Ljudje smo bitja odnosov, zato menim, da spletna izobraževanja in druženja nikoli ne bodo v celoti izpodrinila srečanj in dogodkov v živo. Fizični stiki pozitivno delujejo na naše počutje in predstavljajo gonilo. Na konference ne pridemo zgolj po znanje, saj je to dandanes na voljo kjer koli na spletu. Srečanja s kolegi, izmenjave mnenj in mreženje v živo so tisto, po čemer si resnično zapomnimo dogodek. Je pa dejstvo, da bo nova realnost oziroma spletna prisotnost na dogodkih ostala del našega vsakdana, saj je kljub vsemu prinesla tudi nekaj koristi in rešitev, ki jih pred tem nismo znali vključiti v svoje delovne procese. Zato menim, da je prihodnost dogodkov v hibridnih oblikah. Težko si predstavljam, da udeležencem dandanes ne bi ponudili možnosti izbire ali bodo prisotni v živo ali virtualno. Pred organizatorji dogodkov je tako novo obdobje, ki bo od nas zahtevalo še več izvirnosti in ustvarjalnosti.

Kako se sicer soočate s tem, da vam vsi načrti morda ne bodo šli tako, kot ste si zamislili?

To je del življenja. Vsakič znova, ko smo postavljeni pred nepričakovane izzive, smo se prisiljeni ustaviti in pogledati na situacijo z drugega zornega kota. Redkokdaj gredo zadeve popolnoma po načrtih. Ključno je, da znamo takrat, ko se začnejo rušiti, ohraniti mirno glavo in zavestno izbrati najboljšo možno rešitev v danem trenutku. S tem ko uspemo rešiti nekaj, česar nismo pričakovali, gradimo svojo samozavest, občutek vrednosti in se na koncu tudi počutimo bolj zadovoljujoče. Če ne padeš, se ne moreš pobrati. In če nisi nikoli bil na tleh, ne znaš ceniti občutka, ko si na vrhu.

Če ne padeš, se ne moreš pobrati. In če nisi nikoli bil na tleh, ne znaš ceniti občutka, ko si na vrhu.

Kako blizu vam je 'skakanje' iz območja udobja?

Iskreno povedano, predolgo počivanje v coni udobja, negativno vpliva na moje počutje. Nenehno raziskujem in iščem nove poti, saj mi sicer hitro postane dolgčas. Ko sem v gibanju, se počutim živo. Ko uporabljam možgane, se počutim koristno. Naše telo je narejeno za to, da ga ohranjamo aktivnega. Tako kot moramo skrbeti za fizično kondicijo, je treba ohranjati in razvijati tudi kognitivno sposobnost. In nič od tega ne najdemo v coni udobja. Menim, da je skakanje iz cone udobja nekaj, v kar se moramo prisiliti vsi, če želimo živeti polno življenje.

Kaj je skrivnost ljudi, ki jim ne glede na neugodne položaje, vedno uspe ostati v pozitivnem duhu in optimizmu? Ste eni izmed njih?

Realistični optimist bi bila besedna zveza, s katero bi se najraje opisala. Tako v osebnem, kot v poslovnem svetu sicer vedno vidim izzive, in ne težav. Ne tolažim pa se z besedami, kot so »vse bo v redu«, če vem, da sama nisem storila ničesar, da bi bilo kar koli drugače. Pozitiven duh ali optimističen pogled na svet sta zavestna odločitev. Tudi optimisti smo velikokrat v skrbeh in dvomih. A, ko je treba izbrati med »da se« in »ne da se«, bomo vedno izbrali prvo in naredili vse, da nam uspe. Rekla bi, da raje, kot da svojo usodo prepuščamo drugim, vzamemo škarje in platno v svoje roke, četudi to pomeni, da nam mogoče ne bo uspelo. Pravijo, da ena negativna misel potrebuje devet pozitivnih misli, da jo izničimo. Zato se raje že na začetku nastavim na pozitivo (smeh).

Tik preden je svet obstal, je sodobna družba na visokih obratih drvela skozi svet 'hiper potrošnje' in produkcije. Kako gledate na to, da se moramo včasih malo ustaviti in si nastaviti zrcalo, pa čeprav pod prisilo?

Tempo življenja človeka 21. stoletja je neusmiljen, v prihodnje pa se bo le še stopnjeval. Pametni aparati skušajo na vsakem koraku od nas pridobiti odziv, reakcijo. Nedejavnost na različnih družbenih omrežjih povezujemo s strahom o nepomembnosti. Občutek nujnosti in nezamenljivosti je premočan, največkrat pa si ga dodelimo kar sami. V nenehnem boju s časom svojo srečo in občutek izpopolnjenosti iščemo v napačnih rečeh – v zunanjih potrditvah, materialnih dobrinah ali različnih substancah. Ustaviti kolesje, ki se neutrudno vrti in nas požira vase, je nujno. A žal tega pogosto ne znamo storiti, dokler je še pravi čas. Ustavimo se, ko nas v to prisili naše telo. Osebno lahko rečem, da me je korona obdobje naučilo ogromno. Predvsem se bolj zavedam tega, da nič ni samoumevno, da je vsak nadomestljiv in da lahko vse počaka. Je pa res, da je tudi mene moralo na to opozoriti telo, vendar sem mu prisluhnila. Zdaj si brez slabe vesti vzamem čas zase. Poskusite biti vsaj 15 minut na dan sami s seboj – brez telefona, glasbe, televizije, knjige ali gibanja – zgolj vaše dihanje in vi. Nič vas ne bo bolj napolnilo z energijo kot umirjenost.

Z razlogom imamo dvoje ušes in ena usta, poskusimo več poslušati in manj

govoriti.

Zadnja leta vedno več govorimo o pomembnosti dela na sebi. Kaj za vas šteje kot delo na sebi?

Res je, bolj smo se začeli zavedati, da je izvor vseh negativnih situacij v nas samih in da smo odgovorni za svoje obnašanje in počutje. Popolnost ni več nekaj, kar iščemo v posamezniku. Nepopolnost je tisto, kar nas dela človeške in prav je, da si to lahko in upamo priznati. Ni pa naša nepopolnost opravičilo za naša dejanja. Če si zlomimo nogo, je normalno, da obiščemo zdravnika in hodimo na rehabilitacijo. Neprijetno pa nam je, da bi se v trenutkih, ko ne najdemo izhoda iz težav, obrnili po pomoč. Delo na sebi zahteva svoj čas, a danes si vsi želijo hitrih rešitev in čimprejšnje rezultate. Kot glavno težava pri delu na sebi vidim to, da prehitro odnehamo. Začetki se skrivajo v majhnih korakih. Dva od zame pomembnejših, sta zavedno opazovanje in aktivno poslušanje. Sprejeti moramo dejstvo, da svojih čustev ne moremo izbirati, v nas se pojavijo nezavedno in z različno intenzivnostjo. Lahko pa jih prepoznamo, ne obremenjujoče opazujemo ter se nanje zavestno odzovemo. Čustva so nevarna, ko se nanje nezavedno odzovemo. Čudeže prinaša tudi aktivno poslušanje – nekaj kar se sliši preprosto, a je v resnici zaradi človeške narave zahtevna naloga, če tega ne ozavestimo. Poslušati sogovornika do konca brez komentiranja, je dober trening dela na sebi – še posebej v situacijah, ko se z njim ne strinjamo. Z razlogom imamo dvoje ušes in ena usta, poskusimo več poslušati in manj govoriti. Verjamem tudi, da bi bili odnosi veliko bolj funkcionalni, če bi se večkrat spomnili na rek: »Spremenite svoj pogled na stvari in stvari, ki jih gledate, se bodo spremenile.« Ne moremo spreminjati drugih, lahko pa spremenimo sebe.

Na konference ne pridemo zgolj po znanje, saj je to danes na voljo kjer

koli na spletu. Srečanja s kolegi, izmenjave mnenj in mreženje v živo, so tisto, po čemer si resnično zapomnimo dogodek.

Vseživljenjsko učenje se – sploh v svetu hitrih sprememb in napredka - vedno pogosteje izkazuje za ne le pametno, ampak že kar nujno naložbo, če ne želimo, da nas čas in konkurenca povozita. Kako odprta so slovenska podjetja za zunanje izobraževanje svojih zaposlenih?

Menim, da je dobilo izobraževanje zaposlenih pomembno mesto pri vseh organizacijah, ki se želijo uvrščati na zemljevid uglednih delodajalcev. Če so nekoč pošiljali na seminarje ali konference le izbrane posameznike, se zdaj izobražujejo celotni kolektivi. Zraslo je zavedanje, da lahko zaposleni, v katerega ne vlagamo, za podjetje na koncu predstavlja večji strošek, kot znaša investicija v njegovo znanje. Zrasla je tudi želja po izobraževanju na strani zaposlenih samih. Globalizacija in tehnološki napredek od nas zahtevata prilagojena znanja in spretnosti, zato težko ohranjamo svojo konkurenčnost na trgu delovne sile, če se ne razvijamo in nadgrajujemo.

S čim pa sami hranite svoje možgane, ustvarjalnost in motivacijo?

Že v otroštvu in mladosti sem si sama postavljala visoke cilje in kar dobro vedela, kaj hočem. S samo motivacijo nimam večjih težav, ker se zavedam, da je za vsako dobro stvar treba delati. Tega me je naučil tudi šport – samo vztrajnost in trdo delo prinašata rezultate, ki izstopajo od povprečja. Kot levinja pri vsem stremim k odličnosti, zato znam biti neizprosna do sebe. Vedno bolj pa opažam, da za ohranjanje svoje motivacije potrebujem tudi oddih in odmik. Ustvarjalnost je moja energija za življenje. Kamor koli grem, opazujem in razmišljam, kaj od videnega lahko prenesem v svoje delovno okolje. Ko gledaš z odprtimi očmi in srcem, najdeš ideje v rečeh, kjer najmanj pričakuješ. Sicer pa moje ustvarjalno razmišljanje doživi razcvet, ko je glava sproščena. Ustvarjalnosti ni na ukaz, potrebuje svoje delovne pogoje. Podobno je z našimi možgani – dajo nam lahko veliko, če jih le dovolj obremenjujemo. Rada prebiram knjige, revije in članke, obožujem obiske gledališč in koncertov, ogromno novega znanja pa dobim na različnih konferencah in seminarjih.

Organizacija dogodkov se sliši kot delo, ki zahteva veliko usklajevanja med ljudmi ter brezhibno delovanje tima v celoti. Bi to delo lahko opravljali na takšni ravni, če bi bil vaš značaj bolj introvertiran in tih?

Težko rečem, kako bi delovala, če bi bila bolj introvertirana. Tako eni, kot drugi imamo veliko prednosti in nemalo izzivov. Če izhajam iz sebe, bi rekla, da ekstrovertirani posamezniki lažje delujemo v organizaciji dogodkov. Veliko je namreč zunanje komunikacije, hitrega odzivanja in odločanja, timskega dela, osebnih stikov z neznanci, druženja z večjim številom ljudi. Je pa introvertirana oseba prav tako odličen član ekipe, saj razmišlja zelo poglobljeno, je usmerjena v podrobnosti, nagnjena k raziskovanju in deluje bolj umirjeno.

Verjamete, da v svoje okolje privlačimo ljudi z isto energijo? S kakšnimi se najraje obdajate sami?

Vsekakor privabljamo energijo, ki jo tudi sami oddajamo. Ko smo dobre volje, bodo okoli nas prijetni ljudje in počutili se bomo še bolje. Ko smo negativno nastrojeni, bo v naši družbi zdržala samo oseba, ki čuti enako, in skupaj bova naredili vse, da se bova na koncu počutili še slabše. Rada se obdajam z ljudmi, ki nosijo v sebi pozitivno energijo in me dopolnjujejo. Ko gradiš ekipo, ni vedno najboljši tisti, ki ti značajsko najbolj ustreza, ampak tisti, ki predstavlja pravi vezni člen ter zapolni manjkajoče veščine ter lastnosti celotne ekipe. Raznolikost, ki gre v roki s sodelovalnostjo, vodi v zmagovalne projekte.

V sodobnem svetu se pogosto ujamemo v delovnih nalogah, pa tudi v odnosih, kamor nam odteka največ energije. Kako se naučiti prepoznati takšne izgube in kako jih ustaviti?

Delovne naloge, ki nam jemljejo preveč energije, verjetno potrebujejo novo strukturo. Poglejte, kje se zapletate in razmislite, kako bi lahko nastavili postopke, da bi zadeve tekle bolj gladko. Največkrat je pri tovrstnih težavah v ozadju pomanjkanje znanja s področja organizacije časa in dela. Prosite za pomoč sodelavca, ki ima vedno pod nadzorom vse roke in projekte, ali pa se obrnite na svoje nadrejene in jim povejte, da se želite udeležiti izobraževanja, da boste lahko pri svojem delu učinkovitejši. Podobna zgodba je pri odnosih, le da je tukaj razlog za frustracije pomanjkanje komunikacije. Molče trpimo in s tem svoje nezadovoljstvo še stopnjujemo. Poskusite se z osebo iskreno in nenapadalno pogovoriti ter jo seznaniti s svojimi občutki. Predvsem pa svoje negativne občutke z odprto komunikacijo predelajte sproti, ne držite jih v sebi.

Pa vi? Se znate ustaviti in kdaj tudi reči NE?

Vsak dan bolj, a še vedno delam na tem. Bi pa poudarila, da sem pri izbiri tega, kdaj in komu rečem ne, zelo previdna. »NE« je močna beseda, in če je ne izrečemo premišljeno, si lahko naredimo več škode kot koristi. Nujno si moramo znati vzeti čas zase in se postaviti na prvo mesto. Je pa veliko lepše, če »NE« dopolnimo še s stavkom, kjer obrazložimo svojo odločitev.

Kaj pravite na prepričanje, da je treba na vsake štiri leta zamenjati ali vsaj preoblikovati svojo karierno pot?

Sama nisem primerek tovrstnega razmišljanja. Bolj sem zagovornik tega, da skušaš rasti in se razvijati znotraj organizacije, kjer si zaposlen. Menim, da lahko vsakdo najde možnosti za izboljšave svojih delovnih procesov, če si tega zares želi. Sploh v časih, kjer so inovacije in spremembe delovanja del našega vsakdana. Vsekakor pa ni dobro vztrajati nekje, kjer ne vidiš več priložnosti za svojo rast in napredek, kjer ti to ni omogočeno ali kjer se ne počutiš prijetno. Takrat je bolje stopiti na novo pot čim prej.

Kateri je najboljši karierni nasvet, kar ste ga kdaj dobili ali oblikovali kar sami?

Vedno sem rada sledila izkušenim in se učila od modrejših. Nikoli nisem imela težav s sprejemanjem konstruktivnih kritik, ker vem, da je to edini način za razvoj, čeprav jih je večkrat težko slišati. Nimam enega samega nasveta, ki bi me zaznamoval, me je pa konkretno spremenila in izoblikovala množica njih. Če bi morala izbirati, bi izbrala tega: »Delaj to, kar delaš, s srcem!«.

Bližje kot številke in preglednice so mi vedno bile črke in ljudje.

Prihajajoče leto bo posebno tudi zaradi 30. obletnice obstoja kongresa, ki ga danes poznamo kot Kongres ADMA. Kakšne premike in razlike bi našli med ADMO iz devetdesetih in njeno sodobno različico? S tem mislim tako na dogodek kot na predstavnice in predstavnike poklicev, ki so ključna poslovna podpora...

Res je, Kongres ADMA meseca maja stopa v tretje desetletje. To je izjemen dosežek in kazalnik, da to poslovno funkcijo zasedajo ambiciozni predstavniki, ki se zavedajo pomena nenehnega izpopolnjevanja in napredovanja v stroki. Ravno delovna mesta v poslovni podpori so bila v novem tisočletju deležna korenitih sprememb. Informacijska tehnologija je drastično posegla v njihove delovne procese, povečal se je nabor delovnih nalog, zaposleni v podpori menedžmentu pa so začeli prevzemati tudi vedno večjo odgovornost na delovnem mestu. Dnevi strokovnega izpopolnjevanja tajnic, z Vido Šibenik kot glavno pobudnico za prvo množično srečanje in izobraževanje tajnic, so kongresu postavili trdne temelje in visoke standarde. Čez vsa leta delovanja se pod okriljem te blagovne znamke, ki se je s preoblikovanjem poklica tudi sama preobrazila in si nadela novo ime, trudimo zagotavljati relevantne vsebine in vrhunske strokovnjake, ki udeležencem omogočajo, da ostajajo osrednji povezovalni člen vsake organizacije. Določili smo tri stebre, s katerimi udeleženci ohranjajo ključno mesto v organizaciji: učimo jih razmišljati strateško, delovati učinkovito in pri vsem tem ostati uravnoteženi. Delček darila ob 30. obletnici je osvežitev podobe. Na Kongresu ADMA 2022 z osrednjo temo »Polno vključeni«, pa bo ta slavnostni trenutek čutiti na vsakem koraku, zato resnično vabljeni, da se nam od 19. do 21. maja 2022 pridružite v Portorožu.


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije