Zdravje in dobro počutje

Odzivi: ko um razume, a telo ne sledi

Odzivi našega telesa nas včasih preseneti. Vsakdo izmed nas se je že kdaj znašel v situaciji, ki je zahtevala visoko stopnjo profesionalnosti, prilagodljivosti in komunikacijskih spretnosti. Pogosto zelo dobro vemo, kako bi bilo smiselno reagirati v zahtevnem pogovoru, kako postaviti mejo, izraziti nestrinjanje ali podati povratno informacijo. Kljub temu se zgodi, da v ključnem trenutku reagiramo drugače, kot bi si želeli. Zakaj?

Odzivi so pomembni in jih je dobro razumeti, če želimo delovati profesionalno. Če razumemo svoje, bomo morda lažje razumeli tudi sogovornikove. Fotografija: Magnific

Odzivi so v ospredju, ki komunikacijske tehnike odpovejo

Večina ljudi je že doživela situacijo, ko je po pogovoru razmišljala: "Zakaj nisem povedal_a tega, kar sem želel_a?", "Zakaj sem reagiral_a tako burno?" ali "Zakaj sem se ponovno strinjal_a z nečim, česar v resnici nisem želel_a?"

Takšni odzivi so posebej pogosti v okoliščinah, kjer so prisotni časovni pritiski, pričakovanja nadrejenih, konflikti, kritika, občutek odgovornosti, stresno življenjsko obdobje, nizka samopodoba ali slabe izkušnje iz preteklosti.

Čeprav pogosto verjamemo, da so naše reakcije rezultat zavestnih odločitev, raziskave kažejo, da pomemben del procesiranja informacij poteka avtomatsko in zunaj našega neposrednega zavedanja (Beck, 2021). Avtomatske misli, telesni odzivi in čustvene reakcije se lahko pojavijo v delčku sekunde, še preden uspemo situacijo racionalno ovrednotiti.

Profesionalna komunikacija ni zgolj mentalna veščina. Je tudi stanje našega živčnega sistema in sposobnost regulacije pod pritiskom. Če je telo preplavljeno z občutkom nevarnosti, razum pogosto izgubi dostop do besed.

Odzivi v stresu pogosto niso skladni z našim znanjem, ampak s stopnjo naše regulacije.

Kaj se dogaja v telesu?

Ko zaznamo grožnjo, pritisk ali možnost neuspeha, telo sproži vrsto fizioloških odzivov. Pospeši se srčni utrip, spremeni se dihanje, mišice se napnejo, pozornost pa se usmeri v iskanje nevarnosti. Čeprav v delovnem okolju večinoma nismo fizično ogroženi, lahko naš živčni sistem določene situacije zazna kot potencialno nevarne. Kritika nadrejenega, konflikt med sodelavci ali občutek, da nismo dovolj dobri, lahko sprožijo podobne odzive kot druge oblike stresa.

Po teoriji Stephena Porgesa živčni sistem neprestano ocenjuje stopnjo varnosti v okolju in na podlagi tega prilagaja naše vedenje (Porges, 2011). Kadar zazna ogroženost, se zmanjša dostop do višjih kognitivnih funkcij, ki jih potrebujemo za premišljeno odločanje, poslušanje in reševanje problemov. Takrat se lahko odzovemo z bojem, begom ali zamrznitvijo. V komunikaciji se to lahko kaže kot obrambno argumentiranje, umikanje iz pogovora, pretirano prilagajanje, izguba besed, povišan ton glasu ali težave s koncentracijo.

Profesionalna komunikacija ni zgolj mentalna veščina. Je tudi stanje našega živčnega sistema in sposobnost regulacije pod pritiskom.

Mnogi udeleženci Kongresa ADMA so že ob kratkem priklicu neprijetne komunikacijske situacije opazili spremembo v telesu – hitrejše dihanje, napetost ali nemir. Ko so nato pozornost usmerili v prostor okoli sebe, so pogosto zaznali, da se intenzivnost odziva zmanjša. Že ta preprosta izkušnja pokaže, da telo na določene situacije reagira hitreje, kot jih uspemo racionalno ovrednotiti.

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Zdravje in dobro počutje

Več člankov iz te kategorije