POVEJ PO SLOVENSKO
Za potrebe sporazumevanja nam je v uporabo knjižni jezik, kodificiran v slovarju, slovnici in drugih jezikovnih priročnikih. Če s slovnico in pravopisom načeloma nimamo večjih težav – čeprav po izsledkih strokovnjakov tudi znanje teh v okviru funkcionalne pismenosti upada, se nemalokrat znajdemo v neudobnem položaju, ko moramo knjižno tudi govoriti.
Vsakič, ko smo primorani govoriti knjižno, smo nesproščeni in nam je neugodno, nevajenost rabe knjižne zborne izreke pa pripisujemo njeni normi, ki se večini tudi danes zdi odtujena od jezikovne vsakdanjosti. Raziskovanje govorjenega jezika je tesno povezano z razumevanjem samega obstajanja in delovanja govorjenega jezika ter z delovanjem jezika nasploh. Pojem govor kot slovenski prevod saussurjevskega pojma parole tako zajema obe jezikovni dejavnosti, pisno in govorno, pri čemer lahko poenostavimo, da gre za rabo jezika. Ne preseneča, da je pisna norma relativno dobro utemeljena in ustaljena, z večstoletno tradicijo, problematika govorne norme pa znotraj slovenskega jezikoslovja šele pridobiva svojo prepoznavnost. Zgodovinski vpogled v oblikovanje in normiranje slovenskega knjižnega jezika, katerega pisna norma je nastala ravno na podlagi govora, sicer poudarja pomen primarnega jezikovne- ga koda, ki pa je v knjižnem jeziku načeloma drugotni jezikovni kod. Za ustreznejši opis jezika v njegovi celoti in za pristop k njegovemu normiranju se je zato pomembno zavedati razlik med govorom in pisanjem, zato je za pravorečje nujen samostojni razvoj, pri čemer pa se ne sme spregledati soodvisnost s pisno podobo jezika.
Z uveljavljanjem slovenščine v javnem družbenem prostoru skozi različ- na društva, gledališča, deželne zbore in šole je postajalo vse pomembnejše vprašanje enotne govorne norme.
Slovencem se je torej javni prostor za rabo slovenščine odprl razmeroma pozno, uporabniki pa so vanj vstopili z različnimi govornimi navadami in jezikovno kompetenco v knjižnem jeziku.
Običajno mislimo, da je pisani jezik
navadna projekcija kulturnega, knjižne- ga govora na papir, pri čemer pa pozabljamo, da knjižnega jezika nikjer neposredno ne govorimo v takšni podobi, kot je zapisan, temveč ga le beremo. Knjižna izreka je tako omejena na rabo v javnih govornih položajih, za potrebe komunikacije pa se najprej naučimo svojega domačega narečja, ki je pravzaprav naš materni jezik. Dejanska pojavna oblika narečnega jezika, ki izkazuje svoj lastni sistem, je krajevni govor, ki je pravzaprav najnaravnejša govorjena oblika slovenskega jezika, iz katere je naknadno izšel knjižni jezik. Tako pogovorni jezik kot narečja zajemajo dve plasti jezika, in sicer višjo za posebno rabo in nižjo za bolj vsakdanjo rabo. Vsakdo si namreč izoblikuje določen lasten tip govorjenega jezika, ki je v skladu z njegovo kulturno stopnjo, z okoljem, v katerem živi, pa tudi z njegovim značajem. Tako govorni jezik v celoti gledano pri posamezniku ni enoten in enoplasten, ampak pravzaprav tudi znotraj lastnega maternega jezika izkazuje neko večjezičnost. Pogovorni jezik med uporabniki tako ni ustaljen zaradi križanja različnih plasti govorjenega jezika, ki vplivajo na njegovo spremembo. Če nas je zgodovina oblikovala v upornike, ki se pred drugimi lahko upognejo, a nikoli zlomijo, in če smo v strahu pred izgubo suverenosti in samostojnosti branili jezik pred drugimi ter pri tem zavzemali trdno držo do drugačnosti, je napočil čas, ko se lahko bolj sprostimo, odpremo, predvsem pa samozavestno uporabljamo slovenski jezik, tudi čez meje Slovenije. Družbene spremembe vplivajo tudi na jezik in od nas uporabnikov je odvisno, kako jih bomo obravnavali in kakšno jezikovno politiko bomo na podlagi tega oblikovali v prihodnje.
Bodimo pozorni na dejstva, da:
- ima slovenščina v nasprotju z drugimi slovanskimi jeziki mesto naglasa nepredvidljivo;
- je slogovna vrednost besede po- membna: v strokovnem govoru uporabljamo termine (strokovne izraze), v javnih govorih uporabljamo knjižne besede (knjižno pogovorni jezik);
- je stavčni poudarek pomemben (še posebej pri javnih nastopih).
Stavčni poudarek
Ločimo ga od naglasa. Pri stavčnem poudarku je poudarjena tista beseda, ki je v stavku najpomembnejša, in jo izgovorimo najglasneje. Pazimo, da poudarjenih besed ni preveč in da v tej želji naš govor ne izgubi smisla sporočila. (V zapisanem besedilu pa stavčni poudarek postavimo na ustrezno mesto: običajno znane besede stojijo na začetku, nove, pomembne pa na koncu stavka.)
Mašila
Govorjeni jezik ima še eno pomanjkljivost – mašila. To so besede, besedne zveze ali pa zgolj medmeti, s katerimi govorec zapolni tišino, medtem ko izbira misel ali besedo. Najpogosteje uporabljena mašila so mhm, torej, skratka, v bistvu ipd. Ob pretirani uporabi mašil se lahko zgodi, da sogovornik preneha slediti govoru in presliši bistvo povedanega. Prav nič ni narobe, če naredimo premor. To je celo dobrodošlo, posebno takrat, ko želimo, da sogovornik razmisli o izrečenem ali poda svoje mnenje.
Govor
