POVEJ PO SLOVENSKO
Za potrebe sporazumevanja nam je v uporabo knjižni jezik, kodificiran v slovarju, slovnici in drugih jezikovnih priročnikih. Če s slovnico in pravopisom načeloma nimamo večjih težav – čeprav po izsledkih strokovnjakov tudi znanje teh v okviru funkcionalne pismenosti upada, se nemalokrat znajdemo v neudobnem položaju, ko moramo knjižno tudi govoriti.
Vsakič, ko smo primorani govoriti knjižno, smo nesproščeni in nam je neugodno, nevajenost rabe knjižne zborne izreke pa pripisujemo njeni normi, ki se večini tudi danes zdi odtujena od jezikovne vsakdanjosti. Raziskovanje govorjenega jezika je tesno povezano z razumevanjem samega obstajanja in delovanja govorjenega jezika ter z delovanjem jezika nasploh. Pojem govor kot slovenski prevod saussurjevskega pojma parole tako zajema obe jezikovni dejavnosti, pisno in govorno, pri čemer lahko poenostavimo, da gre za rabo jezika. Ne preseneča, da je pisna norma relativno dobro utemeljena in ustaljena, z večstoletno tradicijo, problematika govorne norme pa znotraj slovenskega jezikoslovja šele pridobiva svojo prepoznavnost. Zgodovinski vpogled v oblikovanje in normiranje slovenskega knjižnega jezika, katerega pisna norma je nastala ravno na podlagi govora, sicer poudarja pomen primarnega jezikovne- ga koda, ki pa je v knjižnem jeziku načeloma drugotni jezikovni kod. Za ustreznejši opis jezika v njegovi celoti in za pristop k njegovemu normiranju se je zato pomembno zavedati razlik med govorom in pisanjem, zato je za pravorečje nujen samostojni razvoj, pri čemer pa se ne sme spregledati soodvisnost s pisno podobo jezika.
