Izgorelost: osebna izkušnja s Kongresa ADMA
Izgorelost pride tiho in nevidno. "Andreja, ustavi se. Ni vredno. Zaradi tega ne boš nič bolj cenjena. Punci te potrebujeta bolj kot služba …" To so besede, ki sem jih v zadnjih treh letih vse pogosteje slišala. Jaz pa sem kljub temu živela v svojem tempu.
Živela sem v tempu, ki ga živi večina zaposlenih mam. V tempu, v katerem ne opazimo, kako stroge smo same do sebe. V tempu, v katerem večkrat pomislimo, da nismo dovolj dobre, v katerem si postavljamo previsoka merila in stremimo k popolnosti tudi takrat, ko to sploh ni potrebno.
Premestitev in želja biti popolna
Ko so me po več kot 20 letih dela zaradi kadrovskih potreb čez noč premestili na drugo delovno mesto, na meni nepoznano delovno področje, na drugo lokacijo in med nove ljudi, sem po začetnem šoku premestitev sprejela. Nisem pa se zavedala, da bo to pustilo posledice na mojem zdravju. Kljub res napornemu delovniku, veliko vloženega truda in časa, obremenitvam doma, želji biti popolna, pomagati in biti vedno na voljo, ko te ljudje okoli tebe potrebujejo …
Kljub vsemu sem še naprej nekako krmarila med službo in zasebnim življenjem. Ne glede na utrujenost, skrbi in negotovost sem vztrajala v istem tempu. In tudi takrat, ko sem zaradi slabih zdravstvenih izvidov večkrat obiskala Onkološki inštitut, ko je bila moja glava polna vprašanj, pomislekov in dvomov, moj urnik prenatrpan, v mojem telesu pa izmenjavanje strahu in optimizma, sem še vedno dajala velik del sebe za službo.
