KOLUMNA ZMAGOVALKE PA/TL 2019

ŽELJKA BORIĆ: "Prihaja jesen in z njo novi izzivi"

Prebudila sem se v megleno jutro, poletje se je poslovilo. Nekateri so se usedli v šolske klopi, drugi smo nazaj na delu in spet se vsi skupaj podajamo v ustaljeno rutino. Spomin na poletje je še zelo živ. Upam, da ste se naužili pozitivne energije in svoj čas posvečate ustvarjanju, kreiranju … delu, ki vas veseli.

Hm, ustaljeno rutino, sem res to napisala? Zavedam se, da je za vsak večji osebnostni dosežek treba zapustiti cono udobja. Da, cono, v kateri se počutimo zelo dobro, smo samozavestni, suvereni in imamo občutek, da so tam stvari pod našo kontrolo. Sliši se zelo enostavno, pa ni vedno tako. Oziroma, lahko bi rekla, da nikoli ni lahko, saj večina ljudi zaradi strahu pred spremembami in neznanim raje ostane tam, kjer je. In tu se vrnem k omenjeni rutini. Menim, da je naša cona udobja naša ujetost v rutino. Dostikrat smo nesrečni, saj smo se ujeli v lastno zanko. Želimo si boljšega počutja, zdravja, novo službo, ljubeč odnos, a iz cone udobja … ne, ne, to pa ne! Težko mi je, ker se zavedam, da smo vsak dan bolj obkroženi z ljudmi v vlogi žrtev in jamranja. Pa da se razumemo, to je dovoljeno čisto vsakemu izmed nas. Jezi me, ker zadeva ni pod nadzorom. Ko se znajdemo v vlogi žrtve, vstanimo, se pogovorimo sami s seboj in se začnimo zavedati, da ima abeceda 25 črk in ne samo črke A. Kje so se izgubila čustva, ljubezen, zaupanje, spoštovanje … spoštovanje samega sebe? Pomislimo, kako dojemamo ljudi v okolici v tem trenutku? Jih ljubimo ali nam gredo na živce? Odgovor zadržite zase. Odgovor je znak samospoštovanja. Ko samozavest pade, se začnemo ozirati na okolico, izpolnjujemo želje drugih, pozabimo pa nase, na svoje želje in potrebe. Prisluhnimo svojim željam in pokažimo svoje kvalitete in sposobnosti.

Za vsak večji osebnostni dosežek moramo zapustiti cono udobja.

Tu je jesen in z njo temno jutro, sončen dan in dolga noč. Čarobnost jesenskih paletnih barv v nas budi igrivost. Med sprehodi v gozdu, ko listje pada z dreves, komaj čakamo, da z nogo veselo zamahnemo v debelo odejo na tleh, poslušamo njegovo šelestenje in gledamo, kako znova in znova počasi pada na tla. Včasih stopamo počasi, tiho in plaho, drugič hitro, glasno in trdo. Včasih svojih korakov tudi slišimo ne, saj so misli, ki se neprestano pletejo po glavi, tako glasne. Danes, ko misli zapisujem na papir, se spomnim maminih besed: »Željka, sploh gledaš, kje in kako hodiš?« Pomembnosti svojih korakov sem se zavedla še kot najstnica, saj sem morala na sprehodu s svojo mamo hoditi po robu pločnika. Ni mi dovolila, da bi bili moji koraki nestabilni. Danes vem, da je njena želja uslišana, saj je na moje korake, ki z leti postajajo močnejši in glasnejši, zelo ponosna.

Meni ta jesen nosi nove začetke, nove izzive, nove ideje, nova druženja. Vseh se enako veselim. Zavedam se, da je pred menoj velik osebnostni izziv, saj se Jesenskega posveta ADMA 2019 udeležujem kot govorka. Kako uspešen je bil moj izstop iz cone udobja, pa izveste, ko se nam pridružite na omenjenem posvetu.