Intervju

Sanela Banović: Naučimo se poslušati sebe, da ne bomo nesrečni!

Za svoje zdravje in počutje moramo prevzeti odgovornost sami, predvsem pa se moramo naučiti stopiti iz čevljev, ki nam jih predpisujejo okolje, vzgoja in pričakovanja drugih ljudi, je prepričana Sanela Banović, doktorica medicine, zaposlena na gastroenterološkem oddelku ljubljanskega Kliničnega centra.

sanela banović

Foto: arhiv intervjuvanke

Kako se pravzaprav povezujeta gastroenterološko in psihološko zdravje? Ali lahko govorimo posebej o fizičnem in psihološkem zdravju?

Ne moremo. Znano je, da je največja koncentracija serotonina, dobrega hormona, v želodcu. Saj veste, da recimo žalostni ljudje pogosto jedo čokolado. Želodec proizvaja serotonin in mi se zato boljše počutimo. Kot že stoletja pravi tudi izrek: ljubezen gre skozi želodec. Danes vemo, da gre pri tem za koncentracije serotonina. Ob težkih življenjskih preizkušnjah se zaloge serotonina porabijo in mi imamo težave z bolečinami, ker želodec ostane brez 'dobrih' hormonov. Imamo neposredno povezavo med psiho in gastroenterologijo, prav na tej povezavi nastanejo funkcionalne motnje. In kadar ne moremo najti fizičnega vzroka za težave, gre navadno za preobremenjeno psiho. Ljudi o tem izobražujem predvsem z namenom, da bi v družbi presegli predsodke glede zavedanja, da obstaja tudi psihološko zdravje. Psihofizično zdravje je celota.

K meni pride pacient in toži o bolečinah, ki trajajo že nekaj let. Vendar masaže si ne bi privoščil, ker je to luksuz, ali da bi si privoščil dva dni počitka, kje pa! Za popravilo avta bo pripravljen vzeti kredit, zase pa mu je vsega škoda.

Pravite, da so osebnostni in socialni potenciali potrebni za vzdrževanje psihološkega zdravja? Na kakšen način?

Jezi me, ker smo ljudje v zadnjih dvesto letih skrb za svoje zdravje prepustili nekomu drugemu, svoje potenciale smo podredili drugim, vedno nas mora nekdo voditi. Odgovornost za svoje zdravje smo prepustili nekomu drugemu.

Pri tem okoli 40 odstotkov naših možganov ne poznamo. Imamo lastne kapacitete, ki pa jih nikoli ne prepoznamo. Možgani so denimo kot zemljevid Evrope in da bi bil človek zadovoljen, mora imeti vse centre zadovoljne – za socialno druženje, osebno rast, finance, družbo. In da bi bil človek srečen, mora imeti vsaj 60 odstotkov vsakega od centrov zadovoljnega. Recimo nekdo, ki je razočaran na več področjih, se vrže v kariero in se šteje za uspešnega menedžerja. Vendar pa, ker v vseh drugih sferah ni zadovoljen, ne more biti srečen.

Vse to je posledica tega, ker se izgubljamo v nekih vlogah. Rečemo na primer, sem mama teh otrok, sem soproga tega človeka, sem zaposlena, vendar na vprašanje »Kdo pa si ti?« ne vemo odgovora, saj sami sebe dojemamo skozi oči drugih ljudi. Center za osebnostne potenciale v možganih nam je zakrnel, saj se izgubljamo v nekih vlogah. Vendar bolj kot to, da recimo veljate uspešne v službi, je pomembno, da ste vi zadovoljni s tem, kar delate. Človek pa ima v zadnjih desetletjih patološko potrebo po tem, da zadovoljuje potrebe drugih ljudi.

Žalosti me, ko vidim, da smo se ljudje prenehali dotikati, čeprav imamo že v koži endorfine. Kaj naredimo otroku, ki se udari ali ima krče? Božamo ga. Pri otroku je to normalno, pri sebi pa na to pozabljamo.

Kje ljudje delamo največje napake, s katerimi si uničujemo zdravje?

Ne poslušamo sami sebe. Če ponazorim, imate avto, ki mu slabo dela brisalec. Rekli boste, ah, saj je lepo vreme in ne boste naredili nič. Prihodnjič bo brisalec še slabše delal, dajal vam bo znake, da nekaj ni v redu. Nekdo bo avto peljal na servis nemudoma, drugi takrat, ko bo deževalo, vseeno pa bosta oba ukrepala, ker avta ne moreta normalno uporabljati. Kaj pa delamo sami s sabo? Čutimo, da ne moremo več, da si želimo spremembe, da smo »prekurjeni«, a ne naredimo ničesar. Vse druge bolj poslušamo kot sami sebe. K meni pride pacient in toži o bolečinah, ki trajajo že nekaj let. Vendar masaže si ne bi privoščil, ker je to luksuz, ali da bi si privoščil dva dni počitka, kje pa! Za popravilo avta bo pripravljen vzeti kredit, zase pa mu je vsega škoda. Tudi malenkostnega veselja si ne privoščimo. Namesto da bi šli na sprehod, ker bi nam bilo to v zadovoljstvo, se bomo raje lotili pospravljanja hiše, čeprav bi to lahko počakalo.

Je naše nezadovoljstvo samih s sabo posledica vzgoje, okolja ali časa, v katerem živimo?

Po mojem je to pomanjkanje izobraženosti. Človek se mora izobraziti, da ve, kaj ti telo lahko ponuja, kaj je sploh psihološko zdravje. Nikoli se ne vprašamo glede nerazrešenih odnosov, o odnosih v družini. Ko denimo kupujemo hišo, želimo vse vedeti o nekdanjih lastnikih, napeljavah in drugem, pri sebi pa tega ne naredimo, o sebi se ne sprašujemo. In potem ne živimo, ampak le životarimo.

Ne maram poslušati, da so Slovenci zaprti, depresivni ljudje, da je takšna pač mentaliteta. V resnici je nekaj odvisno od okolja, nekaj od vzgoje, vsaj polovica načina razmišljanja pa je posledica izobraženosti. Posameznik dobi neke obrazce, po katerih razmišlja in se ravna, vendar ni pripravljen spremeniti ničesar, čeprav se v teh obrazcih ne počuti dobro. Če bi se izobrazil, bi stvari lahko spremenil.

Zdi se mi, da pri nas ljudje medicino radi ločujejo na »pravo« in »alternativno«, k slednji se zatekajo, ko prva ne da rezultatov. Kakšna so vaša opažanja?

Vse je odvisno od človeka. Mislim, da bi lahko premostili slabo komunikacijo z bolnikom, če bi ga vključili v proces zdravljenja, da bi postal partner pri tem. Da prevzame odgovornost za svoje zdravje. V bistvu zelo malo vemo. Smo medicinsko izobraženi v nekem določenem času. Po drugi strani je kitajska medicina, ki velja za »alternativno«, stara pet tisoč let in je sedaj v Nemčiji uradno priznana. Videla sem, da če bolnika postaviš za partnerja pri odločanju glede njegovega zdravja, poslušaš tudi njegovo mnenje in se skupaj z njim odločiš za način zdravljenja, se negativni učinek tega, da je nekaj alternativna medicina in drugo uradna medicina, izgubi. Vzemimo primer bolnika po kemoterapiji, ki trpi za slabostjo, a pove, da mu bioenergetikovo zdravljenje slabosti bolj koristi od »uradnega« zdravila, ki mu ga dam jaz. Bioenergetik seveda ne more pozdraviti raka, a lahko morda pacientu učinkovito pomaga pri stranskih učinkih zdravljenja. In zakaj bi jaz delovala zoper to, če pa blagodejno vpliva na bolnikov miselni proces in ga umirja?

Ali pa na primer, imam bolnika s pljučnico, mu povem, da lahko takoj dobi antibiotike, predstavim pa mu tudi drugo možnost – da tri dni prejema zdravila za večanje odpornosti, da bo organizem morda lahko sam pozdravil vnetje pljuč, v nasprotnem primeru pa še vedno lahko dobi zdravila. Pomembno je, da se skupaj odločava, da imava partnerski odnos!

Predvsem pa ljudem polagam na srce, naj delajo vse, da jim ne bo treba priti do mene. Da prevzamejo odgovornost za svoje zdravje, namesto da ga prepustijo v upravljanje nam zdravnikom, da bomo mi čudežno reševali njihove težave, sami pa ne bodo storili ničesar.

Imam mamo, ki kljub težavam s krvnim tlakom in srcem vsako hrano presoli. Čeprav jo prepričujem, da je to strup …

Napaka! Samo opozoriš jo lahko, ne moreš pa drugega človeka prisiliti v spremembe, če sam noče.

Ljudje so vajeni, da od zdravnika dobijo recept za farmakološka zdravila, sicer so kar malo nezadovoljni. Kakšna je vaša praksa?

Določenih bolezni ne moreš ozdraviti brez zdravil. Vseeno pa je ogromno odvisno od življenjskega sloga. Številne študije so pokazale, da če spremeniš tri dejavnike v svojem življenju, lahko premagaš številne bolezni. Denimo, če imaš obstruktivno pljučno bolezen, imaš sicer na voljo veliko zdravil, a moraš vseeno prenehati s kajenjem – kajenje namreč to bolezen povzroča. To je potem tvoja odločitev, tvoja odgovornost, sama prav o tem veliko predavam. S prepovedmi ne boš dosegel veliko. In tako spet pridemo do izobraževanja glede posledic našega ravnanja.

Ljudje pogosto ne želijo ničesar spremeniti, saj tako ali tako obstajajo zdravila, s tem pa odgovornost zase prevalijo na druge.

Poseben poudarek dajete pomembnosti vsakdanjega psihološkega orgazma. Za kaj gre pri tem?

To pomeni, da se dobro počutiš pri tistem, kar delaš. Da ne stremiš nenehno k nekim višjim ciljem, temveč znaš uživati v posameznih trenutkih dneva. Da pri vsaki stvari, ki jo počneš, najdeš neko zadovoljstvo. Tako se sproščajo endorfini in doživiš psihološki orgazem. Te sposobnosti ljudje nimajo, začne se že z vzgojo v otroštvu. Recimo, ko otrok prinese iz šole štirico in je pohvaljen z zadržkom, da bi lahko bilo boljše.

Na 25. kongresu ADMA ste govorili o iskanju hormonov sreče. Na kakšne načine jih lahko iščemo?

Imamo jih v sebi, le aktivirati jih je treba. Žalosti me, ko vidim, da smo se ljudje prenehali dotikati, čeprav imamo že v koži endorfine. Kaj naredimo otroku, ki se udari ali ima krče? Božamo ga. Pri otroku je to normalno, pri sebi pa na to pozabljamo. Čeprav se že s preprostim objemom, telesnim stikom, sproščajo naravni hormoni sreče. Že sedem objemov na dan zadošča, da se v telesu zviša koncentracija serotonina. Mi pa ne znamo več biti ljudje, nenehno nekam hitimo, ne znamo več prisluhniti svojim potrebam. Zato le životarimo – vsak torek si rečemo, da je še tri dni do vikenda, potem končno dočakamo vikend in v ponedeljek spet začnemo čakati na vikend. In tako iz tedna v teden. Nenehno čakamo, da določenemu dnevu obesimo krivdo za naše slabo počutje. Pa tako malo potrebujemo – kakšen objem, sprehod, malo telesne aktivnosti … Pa komunikacijo z ljudmi, da nekomu nameniš lepo besedo, da ga pohvališ. Tudi o tem, kaj lepa beseda sproži v naših možganih, bom govorila na predavanju.

Slovenci veljamo za dokaj zaprte ljudi …

Ne, o tem ste se vi sami prepričali. V resnici sem v šestih letih, odkar sem se iz Bosne preselila v Slovenijo, naletela na najbolj odprte ljudi v življenju.

Pa vendar, fizični kontakt, denimo objem in poljub ob snidenju, nekako nista samoumevna v naši kulturi ...

Saj jaz ne mislim, da bi se ljudje morali vsevprek objemati. Rada bi dosegla, da bi se ljudje v tolikšni meri izobrazili, da bi vedeli, kaj vse jim lahko prinaša zadovoljstvo. Da bi znali poslušati sebe in svoje osnovne potrebe.

Zakaj bi Slovenci morali vztrajati pri tem, da so zaprti? Če so tako radi zaprti vase, zakaj so potem na drugem mestu po številu depresivnih ljudi na svetu? Zakaj bi morali pri nečem vztrajati, če pa nam ne prinaša zadovoljstva, zakaj ne bi stvari spremenili in poiskali nečesa, kar nas naredi zadovoljne? Vse prepogosto si pustimo, da nam drugi vzamejo veselje, nam ubijejo želje.


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije