Čustvena inteligenca: Prihodnost potrebuje čustveno pismene ljudi
Čustvena inteligenca ni nekaj, kar imamo ali pa ne. Je skupek sposobnosti, ki jih lahko razvijamo: da opazimo, razumemo in uravnavamo čustva ter se v odnosih odzovemo premišljeno. V času umetne inteligence postaja pomemben del naše usposobljenosti za delo z ljudmi in tehnologijo.

Prihodnost se začenja že danes
V enem dopoldnevu administrativna menedžerka usklajuje tri "nujne" zahteve, prestavlja sestanek, sprejme nezadovoljnega klicatelja in dobi nejasno sporočilo vodje. V teh trenutkih ni dovolj vedeti le, kaj je treba urediti. Pomembno je tudi, kako razumemo položaj, kaj se ob njem dogaja v nas in kako se bomo odzvali.
Svetovni gospodarski forum med najhitreje rastoča znanja uvršča umetno inteligenco in tehnološko pismenost, ob njih pa tudi ustvarjalno razmišljanje, odpornost, prožnost, radovednost in vseživljenjsko učenje1. Kompetence prihodnosti zato niso izbira med tehnologijo in človekom. Potrebovali bomo razumevanje obojega.
Čustvena inteligenca je pri tem povezovalna kompetenca. Vpliva na to, kako poslušamo, presojamo, postavljamo meje in sodelujemo pod pritiskom. Ne nadomešča strokovnega znanja, pomaga pa nam, da ga uporabimo premišljeno.
Čustvena inteligenca ne pomeni manj čustev, temveč več izbire v ravnanju.
Kaj čustvena inteligenca pomeni v praksi?
V znanstvenem modelu Mayerja, Saloveyja in Carusa čustvena inteligenca pomeni sposobnost zaznavanja, uporabe, razumevanja in uravnavanja čustev2. Te štiri sposobnosti niso abstraktna teorija. Uporabljamo jih v povsem običajnih trenutkih med delovnikom.
Zaznavanje čustev se začne z opažanjem. Sodelavec nenadoma odgovarja kratko, po pomembni novici nastane tišina, ob sporočilu pa začutimo napetost in željo, da bi takoj odgovorili. Ti znaki še ne povedo, kaj človek doživlja, sporočajo pa, da je nekaj vredno preveriti: "Zdi se mi, da vas je novica presenetila. Kako jo vidite vi?"
Razumevanje čustev pomeni, da prepoznamo, kaj je čustvo lahko sprožilo, na kaj nas opozarja in h kakšnemu odzivu nas usmerja. Jeza se lahko pojavi, ko nekaj doživljamo kot krivično, ko je prestopljena naša meja ali ko ne moremo doseči pomembnega cilja. Strah se lahko pojavi ob zaznani nevarnosti, negotovosti ali pričakovanju neprijetnih posledic. Pri drugem človeku vzroka ne moremo vedeti zagotovo, zato svoje domneve preverimo z vprašanjem.
Uporaba čustev pri razmišljanju pomeni, da se zavedamo njihovega vpliva na pozornost in presojo. Ko smo navdušeni, hitreje opazimo priložnosti, lahko pa spregledamo tveganja. Ko smo zaskrbljeni, smo pozornejši na napake, vendar lahko vidimo predvsem ovire. Čustvo je dragocena informacija, ni pa edino merilo odločitve.
Uravnavanje čustev pomeni, da med prvim impulzom in ravnanjem ustvarimo prostor za izbiro. Ob ostrem sporočilu lahko naredimo premor ter se vprašamo, kaj želimo doseči. Umetna inteligenca (UI) nam lahko pripravi prijazen, odločen ali diplomatski odgovor. Končna presoja, ali je primeren za konkretnega človeka in trenutek, ter odgovornost za posledice pa ostajata naši.
Čustvena inteligenca ni prijaznost za vsako ceno
Pogosta zmota je, da je čustveno inteligenten človek vedno miren in prijazen. To lahko vodi v pretirano prilagajanje, izogibanje konfliktom in prevzemanje odgovornosti za počutje drugih.
Čustvena inteligenca ne pomeni, da neprijetnih čustev nimamo, da jih moramo hitro odpraviti ali da se z vsemi strinjamo. Pomeni, da čustvo prepoznamo, razumemo njegov vpliv ter izberemo ravnanje, ki je primerno cilju, odnosu in okoliščinam. Včasih je to podpora, drugič jasno vprašanje, meja, nestrinjanje ali opozorilo na napako.
Pomembna je tudi razlika med empatijo in ugibanjem. Empatija ni samozavestna razlaga, kaj drugi misli ali čuti. Je pripravljenost, da poskušamo razumeti njegovo perspektivo in svoje domneve preverimo. Stavek "Vidim, da ste jezni." je lahko napačna oznaka. Vprašanje "Kako vi vidite ta položaj?" pa drugemu omogoči, da svojo izkušnjo opiše sam.
Čustvena inteligenca je povezovalna kompetenca. Vpliva na to, kako poslušamo, presojamo, postavljamo meje in sodelujemo pod pritiskom.
Čustva ne ostanejo pred vrati pisarne
Čustva so prisotna, ko preberemo sporočilo, sprejmemo spremembo načrta ali usklajujemo različna pričakovanja. Vplivajo na to, kaj opazimo, kako si razložimo položaj in kako se odločimo3. Čustvena inteligenca je zato pomembna pri delu z veliko komunikacije in stikov z ljudmi4, 5.
Težava pogosto ni v čustvu, temveč v tem, da svojo prvo razlago zamenjamo za dejstvo. Vodja na primer ne odgovori na naše sporočilo. Dejstvo je, da odgovora še nismo prejeli. Naša razlaga je lahko, da nas ne jemlje resno ali da z našim delom ni zadovoljen. Ob tem lahko občutimo jezo, negotovost ali zaskrbljenost. Če se odzovemo, kot da je razlaga že potrjena, lahko po nepotrebnem zaostrimo komunikacijo.
Čustvo je podatek o našem doživljanju, ne dokaz o namenu drugega.
Čustvena inteligenca nam pomaga narediti miselni korak nazaj: Kaj zares vem? Kaj sem temu pripisala? Kaj ob tem čutim? Kaj bi še lahko pojasnilo položaj? Svojih čustev ne prezremo, temveč jih upoštevamo kot podatek, svojo razlago pa preverimo.
Prav v takšnih stikih se pokaže njena vrednost za administrativne menedžerke. Pogosto prve sprejmejo vprašanje, posredujejo spremembo ali komunicirajo s človekom v stiski. Ni jim treba popravljati počutja drugih ali reševati njihovih odnosov. Čustvena inteligenca jim pomaga ohranjati jasnost znotraj svoje vloge in ob zahtevni nalogi ne ustvariti dodatnega nesporazuma.
Od avtomatičnega do premišljenega odziva
Čustvene inteligence ne razvijamo le na izobraževanjih. Vadimo jo vsakič, ko prepoznamo avtomatični odziv in zavestno izberemo naslednji korak.
1. Poimenujmo, kaj čutimo.
Namesto "slabo se počutim" poskusimo razlikovati med jezo, razočaranjem, zaskrbljenostjo, nemočjo in preobremenjenostjo. Poimenovanje čustva nam lahko pomaga bolje razumeti in uravnavati doživljanje6. Natančnejša beseda pogosto pokaže tudi, kaj potrebujemo: pomoč, odmor, jasnejše navodilo ali postavitev meje.
2. Opazimo opozorilo telesa.
Pospešeno dihanje, napeta ramena ali stisnjena čeljust lahko opozarjajo, da bomo odgovorili impulzivno. Kratek premor ali počasnejši izdih ne rešita položaja, lahko pa preprečita, da bi prvi impulz postal končni odgovor.
3. Poiščimo še dve možni razlagi.
Če nekdo ne odgovori, lahko hitro sklenemo, da nas ne jemlje resno. Morda še nima informacije, je sporočilo spregledal ali rešuje nujnejšo zadevo. Nato vprašamo: "Ali ste že uspeli pogledati moje sporočilo in kdaj lahko pričakujem odgovor?" Tako preprečujemo, da bi domnevo zamenjali za dejstvo.
4. Pred odgovorom določimo namen.
Kaj želimo doseči: dobiti informacijo, opozoriti na tveganje, postaviti mejo ali ohraniti sodelovanje? Ko poznamo namen, lažje izberemo besede, ton in komunikacijski kanal. Če osnutek pripravi UI, preverimo še: "Ali bo ta odgovor pri konkretnem človeku verjetno dosegel moj namen?"
Ko tehnologija zmore več, je človeška presoja pomembnejša
Umetna inteligenca lahko v nekaj sekundah pripravi sporočilo, povzame sestanek, uredi podatke ali predlaga več rešitev. Toda kakovost rezultata ni odvisna samo od orodja. Odvisna je tudi od človeka, ki zna preveriti informacije, upoštevati okoliščine in presoditi, ali je predlog primeren za konkretno situacijo in osebo.
Tehnološka in čustvena pismenost sta povezani kompetenci prihodnosti. Prva nam pomaga razumeti, kaj orodje zmore in kje so njegove omejitve. Druga nam pokaže, iz kakšnega notranjega stanja ga uporabljamo, katere domneve vplivajo na našo presojo ter kakšen učinek bo imela komunikacija na delo in odnose.
Prihodnost bo tehnološka. Kako človeška bo, pa je odvisno od nas.
Več nalog ko bomo lahko prepustili orodjem, pomembneje bo vedeti, česa jim ne smemo prepustiti brez razmisleka. Ob večji hitrosti bomo potrebovali več preudarnosti, ob obilici informacij sposobnost preverjanja, ob avtomatizirani komunikaciji pa občutek za človeka, okoliščine in odnos.
Ni treba spremeniti vsega naenkrat. Začnemo lahko pri eni ponavljajoči se situaciji in se vprašamo: Kaj se dogaja v meni? Kaj v resnici vem in kaj samo domnevam? Kaj želim s svojim odzivom doseči? Vsakič, ko namesto avtomatičnega odziva izberemo premišljenega, že danes razvijamo kompetence, ki jih bomo jutri potrebovali še bolj.
Literatura in viri:
1. World Economic Forum (2025). The Future of Jobs Report 2025. Geneva: World Economic Forum.
2. Mayer, J. D., Salovey, P. in Caruso, D. R. (2004). Emotional Intelligence: Theory, Findings, and Implications. Psychological Inquiry, 15(3), 197–215.
3. Elfenbein, H. A. (2023). Emotion in Organizations: Theory and Research. Annual Review of Psychology, 74, 489–517.
4. Côté, S. (2014). Emotional Intelligence in Organizations. Annual Review of Organizational Psychology and Organizational Behavior, 1, 459–488.
5. Joseph, D. L. in Newman, D. A. (2010). Emotional Intelligence: An Integrative Meta-Analysis and Cascading Model. Journal of Applied Psychology, 95(1), 54–78.
6. Torre, J. B. in Lieberman, M. D. (2018). Putting Feelings Into Words: Affect Labeling as Implicit Emotion Regulation. Emotion Review, 10(2), 116–124.
Mojca bo z nami na jesenskem Posvetu ADMA, ki ga 12. in 13. novembra 2026 pripravljamo v Kranjski Gori.




