Revija ADMA št. 64: O napakah, učenju in zvrhani meri poguma
Pred nami je zelo posebna številka revije ADMA, ki je pravkar izšla. V zapisih in med vrsticami zagotovo skriva največ poguma sodelujočih doslej - ti nas z osebnimi zgodbami in strokovnimi premisleki vabijo tja, kamor si običajno ne želimo - v svet napak.

Za začetek z vami, drage bralke in dragi bralci, delim osebno zgodbo. Moja novinarska kariera temelji na napakah. Pred več kot četrt stoletja me je urednica medija, pri katerem sem med študijem novinarstva prvič opravljala strokovno prakso, zaposlenim predstavila z besedami: »To je Petra. Pri nas se bo učila na napakah.« Ni mi bilo prijetno. Bili so časi, ko se še ni odkrito (javno) govorilo o napakah, kaj šele, da bi jim množično (javno) pripisovali morebitno poučnost!
Seveda so se besede moje prve urednice hitro začele uresničevati. Po končani praksi sem zato brez oklevanja v poročilo zapisala tudi: »Naredila sem veliko napak.« Še vedno jih delam - tudi v tej številki revije, pod urednikovanje katere se premierno podpisujem, jih boste našli. Že vnaprej se vam opravičujem za vsako od njih, predvsem pa si želim, da bi bile poučne.
Ne koliko in kakšne napake zagrešimo pri delu (in na drugih področjih življenja), največkrat je bolj pomembno tisto, kar sledi: naš odziv, sprejemanje, prevzemanje odgovornosti, popravljanje posledic, kadar je to možno, in nauk, ki nam ga je izkušnja z napako prinesla. Zaposleni v podporo menedžmentu ste pri tem zaradi izvrstnega poznavanja sistemov in procesov v organizaciji zelo pomembni, boste lahko prebrali v kolumni Pie Livk. Ste namreč pogosto prvi, ki zaznate, kje organizacija izgublja učinkovitost ali kje se odpira prostor za napake.
Razkrivanje svojih napak, da bi se iz njih lahko učili drugi, sodi med najpogumnejša dejanja.
Zavedanje, da je zmotljivost v naši družbi dandanes prepoznana kot povsem običajna človeška lastnost, ki ponuja celo izvrstne priložnosti za učenje, je razbremenjujoče. Razkrivanje svojih napak, da bi se iz njih lahko učili drugi, pa še vedno sodi med najpogumnejša dejanja.
Prav zato je ta številka revije ADMA najbolj pogumna doslej. Avtorji in sogovorniki so osebne in strokovne izkušnje z napakami z nami podelili neizmerno iskreno. Prepričana sem, da jim bo v veselje opazovati, kako so s svojimi spoznanji pomagali pri izzivih tistim, ki bodo prebirali njihove besede, zadrževali dih med odstavki in se po zadnji piki vsakega članka potopili v razmislek o prebranem.
Navdušuje me, da sooblikujemo skupnost ADMA kot varno in spodbudno okolje, v katerem se lahko toliko naučimo drug od drugega. Želim vam prijetno in poučno branje!
Petra Mlakar
urednica revije ADMA




