Intervju

Zmagovalka izbora ADMA odličnost: Valerija Bižić

Za vsakim priznanjem ADMA odličnost stoji zgodba človeka, ki svoje delo živi s srcem. Valerija Bižić, prejemnica priznanja ADMA odličnost leta 2025 v kategoriji javni sektor, s svojim zgledom dokazuje, da je moč administrativne vloge v povezovanju, predanosti in zavedanju, da odličnost ni cilj, temveč način dela – iz dneva v dan.

Valerija je zaposlena kot vodja glavne in sprejemne pisarne v Filmskem studiu Viba Film Ljubljana. 
Je živahna, pogumna, glasna, nasmejana in vedno pripravljena na dober pogovor. Njena pot Viba filmu se je začela dolgo časa nazaj, z zavzetostjo in samozavestno jo utrjuje že 30 let. Čeprav na istem delovnem mestu je nove priložnosti vedno našla –zamenjava direktorjev vsakih nekaj let je postala stalnica, ki prinaša nove izzive in priložnosti za prilagajanje.

Ves čas je v pogonu in v želji po rasti, učenju. Verjame, da je pav ravnovesje med delom, družino in osebnim razvojem tisto, kar jo ohranja motivirano, radovedno in pripravljeno na vse izzive, ki jih prinaša vsak dan.

Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da ste prejemnica nagrade ADMA odličnost?

Iskreno? Vedela sem, da obstaja možnost, saj smo bile vse finalistke zelo uspešne na testiranju znanja na področju administrativnega menedžmenta. Presenečenje je bilo popolno. Za nekaj trenutkov sem ostala brez besed, kar se pri meni ne zgodi pogosto. Potem pa me je preplavila mešanica čustev od ponosa, hvaležnosti, veselja in pa tudi ganjenosti. Ta nagrada zame ni le osebno priznanje, temveč tudi potrditev, da je trud viden, opažen in cenjen. Da to, kar delam in kako delam, nekaj šteje.

Katera izkušnja v vaši karieri vam je najbolj pomagala razviti strokovnost in zanesljivost?

Ko delaš na istem mestu že 30 let, se ti izkušnje ne pišejo samo v življenjepis, ampak se ti kar zapišejo v srce. Če bi morala izpostaviti eno stvar, ki me je najbolj oblikovala, bi to bil prav čas. Leta dela, različni direktorji, nešteto projektov, nenačrtovane situacije, hitre odločitve in tiste drobne vsakodnevne naloge, ki se na koncu združijo v zanesljivost.

Z leti sem ugotovila, da zanesljivost ni samo to, da narediš stvari pravočasno – pomeni tudi, da znaš poslušati, predvideti, pomiriti, organizirati, včasih pa samo biti ob pravem času na pravem mestu. To gradiš postopoma, z majhnimi dejanji, z vsakodnevno prisotnostjo, z odgovornostjo do ekipe in s tem, da si nekdo, na kogar se lahko zanesejo.
In morda je prav to najlepše priznanje v moji karieri, da sodelavci vedo, da sem tam. Da bodo stvari narejene. Da držim hrbtenico pisarne, pa naj gre za krizno situacijo ali pa za opomnik, da nekdo čez teden dni praznuje rojstni dan.

Kaj vam pomeni biti »desna roka« vodstvu?

To ni le naziv – je odnos, zaupanje in nevidna nit, ki povezuje vizijo vodstva, direktorja, z vsakodnevnim delovanjem ekipe. Zame to pomeni, da sem tisti tihi motor v ozadju, ki ve, kaj se mora zgoditi, še preden je sploh izrečeno. Da sem oseba, ki zna prisluhniti, tudi ko ni besed, in prepoznati potrebe, še preden jih kdo zares izrazi.

Ta vloga je kombinacija diskretnosti, občutka za ljudi, organizacijske spretnosti in topline. Gre za to, da znaš držati prostor, včasih dobesedno, drugič čustveno. Da vodiš iz ozadja, a z veliko mero prisotnosti in predanosti. In če direktor lažje diha, ker ve, da ima ob sebi nekoga, ki drži niti, potem vem, da sem svoje delo opravila prav.

Na koncu dneva to niso samo naloge, to je odgovornost do odnosa. In prav ta odnos je tisto, kar mi pomeni največ.

Valerija v družbi Iris Krivec iz FS Viba film, Ljubljana.
Foto: Dean Grgurica.

Test ste opravili izjemno uspešno. Kaj vas motivira, da ostajate tako ažurni in strokovno močni?

Motivira me občutek, da sem kos nalogam, ki so mi naložene. In da sem lahko vedno znova boljša verzija sebe. Vedno znova me žene občutek, da lahko še nadgradim znanje, še izboljšam proces, še bolje podpiram ekipo. Motivacija pride tudi iz vsakodnevnih stikov, ko vidiš, da tvoje delo olajša pot drugim.

Kako se spopadate z nenehnimi spremembami v tehnologiji in načinu dela? Imate kakšne svoje trike za učenje novega?

Spremembe so danes stalnica in tega se zavedam. In če sem iskrena, sem se z leti naučila, da se jim ne splača upirati. Namesto tega skušam ohraniti radoveden pristop. Ko pride kaj novega, si rečem: »No, pa poglejmo, kaj zna tole!«. Novosti ne vzamem kot nekaj, kar me ogroža, ampak kot priložnost, da se naučim nekaj novega in ostajam v »igri«.

Včasih si zadeve razložim kar naglas. V bistvu imam kar čisto prijetne pogovore sama s seboj in veste kaj? Nikoli se ne skregava. To je morda res najbolj zanimiv sogovornik, ki vedno posluša in ne ugovarja.

Imam pa tudi čudovitega sodelavca, ki mi z veseljem priskoči na pomoč, kadar se mi kaj zatakne pri tehnologiji.

Katera naloga vas še vedno vsakič znova navduši ali izzove, čeprav jo opravljate že dolgo?

Organizacija dogodkov ali večjih sestankov me navdušuje še danes. Vsakič znova me prevzame adrenalin pred izvedbo dogodka, ko mora vse »klapati«, vsak detajl mora biti na svojem mestu, ljudje prihajajo in potem se vse začne povezovati v celoto. Zame je to kot zakulisje, kjer vlečeš niti, usmerjaš in opazuješ, kako se vse sestavi. In prav ta občutek, ko na koncu vidiš, da dogodek uspe, da so ljudje zadovoljni je neprecenljiv.

Zdaj smo že v pripravah za nekaj prav posebnega, naslednje leto praznujemo 70 let Viba filma. Že iščemo dokumentacijo, spomine, fotografije in ta občutek, da bom lahko del tega, da bom nekaj prispevala k temu, me iskreno navdušuje. To ni samo naloga, vsaj zame, je to čast in tudi odgovornost.

Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni, pa morda tega nihče zares ne vidi? Kaj vam nudi ta »majhna zadovoljstva«?

Najbolj sem ponosna prav na tista drobna, skoraj nevidna dejanja, ki jih ni v opisu del in nalog, vendar močno vplivajo na vzdušje, povezanost in kulturo v našem kolektivu. Recimo, rojstni dnevi sodelavcev, še posebej če gre za okroglo obletnico, takrat preprosto ne morem mimo tega, da ne bi pripravila kakšnega presenečenja.

Podobno skrbno se lotim tudi priprave gradiv, sestankov, zapisnikov, ne le zato, ker morajo biti narejeni, ampak ker želim, da so narejeni res dobro. Pazim, da so stvari pripravljene pravočasno, pregledno, da ljudje dobijo, kar potrebujejo, še preden vprašajo.

In potem, ko oseba dobi tisto presenečenje, tisto voščilo, lepo pripravljeno mapo ali samo toplo besedo ob pravem trenutku in ti z nasmehom reče: »Hvala.« Takrat veš, da je bilo vredno. In to mi da moč, energijo in tisto lepo notranje zadovoljstvo, ki ga ne moreš izmeriti, samo čutiš ga.

Z zbranostjo in toplino ustvarja ravnovesje – Valerija Bižić ob prejemu priznanja ADMA odličnost.
Foto: Dean Grgurica.

Katero »nevidno« opravilo bi si želeli, da bi bilo bolj cenjeno ali razumljeno v vašem poklicu?

Velikokrat si želim, da bi bilo bolj cenjeno vse tisto, kar se zgodi »vmes«, med začetkom naloge in končnim rezultatom. Vsa usklajevanja, nešteti telefonski pogovori, mikroodločitve, iskanje manjkajočih informacij, usmerjanje, urejanje neskladij, krizna komunikacija, pomiritve v napetih trenutkih. To niso »oprijemljive« naloge, pogosto niso zapisane nikjer. Naša vloga je več kot samo »nekdo, ki nekaj uredi«. Pogosto smo most med oddelki, med vodstvom in sodelavci, med nalogami in njihovim uspešnim zaključkom. Smo tiste, ki zaznamo, ko nekaj ne bo šlo, še preden to postane očitno. Tiste, ki pomagamo zmehčati sporočilo, poiskati rešitev, pomiriti napetost ali poskrbeti, da nekaj ne pade skozi špranjo.

To delo je pogosto tiho, v ozadju, brez posebnega priznanja. Ampak prav ta »nevidna plat« zahteva ogromno čustvene inteligence, zbranosti, prilagodljivosti in zavedanja širše slike. In čeprav se zdi samoumevna, ni.

Zato si včasih želim, da bi se bolj prepoznalo, kako veliko vrednost ima ta tihi del našega poklica. Ne le v operativnem smislu, ampak tudi v tem, kako ohranjamo odnose, kontinuiteto in stabilnost. In da bi tudi tisto, kar se ne vidi – bilo slišano.

Kakšne odnose imate v podjetju – so formalni, sproščeni? Kaj vam pomenijo odnosi?

Filmski studio Viba film je javni zavod. Smo majhen kolektiv, zato so dobri odnosi in razumevanje še toliko bolj pomembni. Na Vibi prevladujejo sproščeni, topli odnosi in to mi veliko pomeni. Seveda ohranjamo profesionalnost, kadar je to potrebno, a v osnovi med nami vlada občutek medsebojnega spoštovanja, odprtosti in predvsem človeškosti. Tudi z direktorjem se tikava, kar nikoli ni predstavljalo težave, prej nasprotno. Tak način komunikacije gradi zaupanje in občutek, da smo sodelavci, ki delamo za skupno stvar, ne pa zgolj »v verigi ukazovanja«.

Odnosi zame niso nekaj postranskega, so pravzaprav srce delovnega okolja. V dobrem timu čutiš, da nisi sam, da se lahko zaneseš na druge in da tudi sam prispevaš k tej povezanosti. Po 30 letih dela na Vibi lahko iskreno rečem, da sodelavci niso le moji sodelavci. Z mnogimi nas vežejo že prava prijateljstva. In to se pozna: v sodelovanju, v vzdušju, v pripravljenosti pomagati in v drobnih trenutkih, ko znaš drug drugega razvedriti ali podpreti.

Zame je izjemno dragoceno, da lahko pridem v službo in se tam počutim varno, sprejeto, slišano. In mislim, da je to ena največjih vrednosti vsakega delovnega okolja, da smo najprej ljudje.

Ste vi »le« del ekipe ali konstruktivno pripomorete h gradnji in izboljšanju?

Po 30 letih dela na Vibi se vsekakor ne vidim le kot del ekipe, sem njena stalnica, opora in v marsičem tudi tisti člen, ki povezuje preteklost s sedanjostjo ter pomaga graditi prihodnost. V teh desetletjih sem rasla skupaj z Vibo, z vsakim direktorjem, z vsako generacijo sodelavcev, ki je prišla in šla. In prav to mi daje poseben vpogled in odgovornost, da znanje, izkušnje in občutek za odnose delim naprej.

Konstruktivno prispevam na različne načine, od predlogov za boljšo organizacijo, optimizacijo postopkov, iskanja rešitev, do tega, da prepoznam, kje je kakšna napetost in pomagam umiriti ali povezati ljudi. Nisem tip, ki bi stal ob strani in gledal, vedno me vleče k temu, da poskušam izboljšati stvari, kjer vidim priložnost.

Včasih so to povsem praktične izboljšave: priprava boljših internih materialov, urejanje arhiva, skrb za pretok informacij. Drugič pa bolj mehke stvari: ustvarjanje pozitivnega vzdušja, spodbujanje sodelovanja, podpora mlajšim, ki šele vstopajo v naš svet. Veliko mi pomeni, da znanje ostaja v hiši, da se ne izgubi.

In ja – včasih tudi s preprosto besedo, smehom ali tistim pravim »vmesnim komentarjem« pomagam, da stvari stečejo gladko. Vse to jemljem kot svoj način soustvarjanja okolja, v katerem lahko dobro delamo – skupaj.

Ste radi del ADMA skupnosti?

Zelo rada sem del ADMA skupnosti. Rekla bi, da je ADMA postala nekaj, kar me spremlja skozi leta, ne samo kot izobraževanje, ampak tudi kot vir navdiha, povezanosti in lepih odnosov, druženja. Obeh dogodkov se udeležujem že približno 20 let in vsak je nekaj posebnega. Vsakega posebej se iskreno veselim in komaj čakam. Vedno znova me prevzame občutek pripadnosti, topline in povezanosti.

Pred dvema letoma sem zbolela, in ena izmed najtežjih stvari je bila, da sem morala najprej odpovedati hotelsko rezervacijo in napisati takratni urednici Poloni, da me tokrat ne bo. A ADMA me tudi takrat ni izpustila iz objema. Prišla sem na podelitev nagrade ADMA odličnost leta 2023, ki jo je prejela moja, meni, zelo draga prijateljica Metka Resnik. Imela sem možnost spremljati dogodek hibridno. Ni bilo enako, kot če bi bila tam v živo, ampak je bilo vseeno srčno. To je ADMA, čutiš, da pripadaš, tudi ko nisi fizično prisoten.

ADMA ni le strokovno izobraževanje, je prostor, kjer se znanje prepleta s človeškostjo. Kjer ne dobimo le napotkov za delo, temveč tudi navdih za vsakdan. Na ADMI dobiš znanje, še bolj dobiš zagon. Prideš nazaj v službo poln idej, z novim pogledom na svoje delo, pa tudi z občutkom, da nisi sam, da nas je veliko, ki delamo podobne stvari in se trudimo vsak na svoj način.

Doprinos je ravno v tej pristnosti, spoštovanju in srčnosti. Ni pretvarjanja, ni distance. Samo mi, v naši resničnosti. ADMA je skupnost. ADMA je družina.

✨ Še nekaj bolj sproščenih vprašanj – da spoznamo tudi plat, ki se ne skriva v delovnih nalogah. ✨

Kaj je prva stvar, ki jo naredite, ko pridete v pisarno?
Najprej pozdravim varnostnika in še koga v avli, če je tam, z nasmehom, in z glasnim »Živijo«, da vedo, da sem to jaz, Valerija. Potem pa, najraje z dvigalom, gor, naravnost do pisarne. Seveda, »Živijo in kako si,« namenim še direktorju in naravnost do kavomata. Kava v moji pisarni ni samo napitek, je začetek dneva, priložnost za kratek klepet in včasih tudi preverjanje, ali deluje tudi dobra volja. Šele potem prižgem računalnik, preletim elektronsko pošto, urnik in se spustim v delovni dan.

Kaj bi našli v vašem predalu mize ali na mizi, česar ne bi pričakovali?
Uf, pri meni lahko pričakuješ vse. Na mizi oziroma polički se najdeta mini gin in zeliščni liker (za nujno prvo pomoč). V predalu pa mini lekarna, vžigalice, parfum, osvežilec zraka (ne vem, zakaj ga imam v predalu, če je namenjen zraku), karte »motivatorke«, knjiga, nalepke, razna sporočilca. Moram pospraviti predale, haha.

Katero »supermoč« bi si želeli imeti pri svojem delu in kako bi vam olajšala dan?
Trenutno bi potrebovala gumb »pavza«, da se mi čas za malenkost ustavi, da v miru dokončam vse, preden se mi oglasi telefon ali nekdo stopi skozi vrata z »imaš minutko časa«.

Ste imeli v mladosti kakšen poseben hobi? Imate zdaj kakšno posebno znanje?
Iskreno? Ne, sem bila bolj »vsestransko uporabna« doma in v šoli. A življenje mi je lepo pokazalo, da nikoli ni prepozno za nove izzive. Zdaj, na zrela leta, končujem Fakulteto za upravo. Največja zmaga? Ko ugotovim, da moji možgani še vedno delajo, samo včasih potrebujejo malce časa in dobre kave.

Če bi bil vaš delovni dan pesem, kateri komad bi to bil?
Uh, težko vprašanje. Izbrala bi med Don’t stop me now (Queen)in I will survive (Gloria Gaynor), ker moj dan pogosto teče v ritmu humorja, iznajdljivosti in tihih zmag. Če bi pa izbirala med slovensko klasiko pa morda Vem, da danes bo srečen dan, ker si ga vedno sama skušam takega narediti. In če se čez dan nekajkrat zasmejem, pa četudi sama sebi, vem, da sem na pravi poti.

👉 Ker verjamemo v moč dobrih praks, bo Valerija Bižić svojo izkušnjo z nami delila tudi na Posvetu ADMA. Vabljeni v našo družbo!

Oznake:

Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije