Letni dopust in regres ter druge oblike odsotnosti z dela (1. del)

Ena od temeljnih obveznosti delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi je obveznost opravljanja dela v okviru odrejenega delovnega časa, k tej obveznosti pa delavcu hkrati pripadajo tudi pravica do letnega dopusta, pravica do odmora in počitka med delom ter pravica do druge (plačane) odsotnosti z dela. Na podlagi pravice do letnega dopusta delavcu pripada tudi pravica do regresa, ki ga morajo delodajalci praviloma izplačati do 1. julija.

Nina Orehek Ručigaj, bilten Unikum, Inštitut za računovodstvo

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Foto: Fotolia

Letni dopust

Letni dopust je neodtujljiva pravica delavca do plačane odsotnosti z dela in ga ureja že Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pravico do letnega dopusta pridobi delavec takoj s sklenitvijo delovnega razmerja. ZDR-1 določa, da mora vsaka pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega dopusta, lahko pa se v pogodbi glede tega določila stranki sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca.

Delavec se pravici do letnega dopusta ne more odpovedati – vsakršna izjava o odpovedi pravici do letnega dopusta je neveljavna. Prav tako je neveljaven kakršenkoli sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.

Prazniki in dela prosti dnevi, odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe ter drugi primeri opravičene odsotnosti z dela se ne vštevajo v dneve letnega dopusta.

Letni dopust se določa in izrablja v delovnih dneh. Kot dan letnega dopusta se šteje vsak delovni dan, ki je po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu za posameznega delavca določen kot delovni dan.

Minimalno trajanje letnega dopusta

Letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca. V običajnem petdnevnem delovnem tednu ima tako delavec pravico do dvajset dni dopusta (štiri tedne po pet dni), kadar pa je delo drugače razporejeno (na drugačno število dni), je tudi število dni dopusta drugačno.

Dodatni dnevi dopusta

Poleg minimalnega trajanja letnega dopusta delavcu že na podlagi ZDR 1 pripadajo dodatni dnevi dopusta, če izpolnjuje določene pogoje, in sicer:

• starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60-odstotno telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, ima pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta;

• delavec ima pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti;

• delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ima pravico do letnega dopusta, povečanega za sedem delovnih dni;

• nočnim delavcem mora delodajalec zagotoviti daljši dopust.

Dodatno se lahko daljše trajanje letnega dopusta določi tudi s pogodbo o zaposlitvi, s kolektivno pogodbo ali z internimi akti delodajalca.

Obvestilo delodajalca

Delodajalec je dolžan delavce najkasneje do 31. marca pisno obvestiti o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. Delodajalec lahko delavca obvesti tudi po elektronski poti, na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in mu uporabo nalaga delodajalec.

Sorazmerni del letnega dopusta

Delavec, ki v posameznem letu sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, ima pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. V takem primeru pridobi delavec, ki ima v prvem letu zaposlitve pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta, pravico do izrabe celotnega letnega dopusta za naslednje koledarsko leto ob začetku naslednjega koledarskega leta.

Če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela letnega dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. Pri izračunavanju sorazmernega dela letnega dopusta se najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta.

Izraba letnega dopusta

Letni dopust je mogoče izrabiti v več delih, s tem, da mora en del trajati najmanj dva tedna. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna letnega dopusta, preostanek pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija v naslednjem letu.

Letni dopust se izrablja z upoštevanjem možnosti za počitek in rekreacijo delavca in njegove družinske obveznosti ter upoštevanjem potreb delovnega procesa, zaradi česar delodajalec lahko zahteva od delavca, da predhodno načrtuje izrabo najmanj dveh tednov letnega dopusta za tekoče koledarsko leto.

V zvezi z izrabo dopusta že ZDR-1 določa nekatere posebnosti:

• Delavec, ki mu zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka ni uspelo pravočasno izrabiti letnega dopusta, lahko tega izrabi do 31. decembra naslednje leto.

• Delavec, ki dela v tujini, lahko v celoti izrabi letni dopust do konca naslednjega koledarskega leta, če je tako določeno s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca.

• Starši šoloobveznih otrok imajo pravico izrabiti najmanj teden dni letnega dopusta v času šolskih počitnic.

• Če delavec sklene pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci, se mora o načinu izrabe letnega dopusta in o drugih odsotnostih z dela sporazumeti z delodajalci.

Delavec ima pravico izrabiti en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca najkasneje tri dni pred izrabo. V tem primeru ali v primeru želje po izrabi dopusta med šolskimi počitnicami lahko delodajalec delavcu odreče izrabo letnega dopusta, če bi odsotnost delavca resneje ogrozila delovni proces.

Regres za letni dopust

Regres za letni dopust je posebno plačilo, ki ga prejme delavec za namen izrabe letnega dopusta.

Pravica do regresa je v celoti vezana na pravico do letnega dopusta, kar pomeni, da ima delavec pravico do regresa le, če ima pravico do letnega dopusta, in tudi v enakem obsegu:

• če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa;

• če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu (v takem primeru ima pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot če bi delal polni delovni čas; 67. člen ZDR-1).

Regres za letni dopust je delodajalec dolžan izplačati delavcu najmanj v višini minimalne plače, vendar je treba upoštevati tudi morebitno višje izplačilo, če tako določa kolektivna pogodba.

Regres se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. V primeru zamude je delavec upravičen do zamudnih obresti.

Davčna obravnava regresa in prispevki za socialno varnost     

Regres je dohodek iz zaposlitve, ki se všteva v davčno osnovo, in se izplača za več mesecev skupaj (bodisi za 12 mesecev ali za manjše število mesecev v primeru sorazmernega regresa). Zato se akontacija dohodnine izračuna od celotnega izplačila navedenega dohodka, po povprečni stopnji dohodnine od enomesečnega dohodka. Za ugotovitev povprečne stopnje dohodnine od enomesečnega dohodka se prejeti dohodek, ki se nanaša na več mesecev, razdeli na toliko enakih delov, na kolikor mesecev se nanaša, vendar ne več kot na 12 mesecev.

Če znesek regresa presega 70 odstotkov povprečne plače predpreteklega meseca, je treba obračunati tudi prispevke za socialno varnost. Prispevki se obračunavajo in plačujejo od regresa v delu, ki presega 70 odstotkov povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v RS. Če se izplačilo regresa opravi v dveh ali več delih, se ob izplačilu naslednjega oziroma zadnjega dela regresa ugotovi celotna višina regresa in opravi obračun prispevkov ter poračun plačanih prispevkov od posameznih delov regresa za letni dopust.

Pravica delavca do odmora in počitka ter posebnosti glede urejanja delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov

Odmor med delovnim časom

Delavec, ki dela polni delovni čas, ima med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Če delavec dela krajši delovni čas v skladu s posebnimi predpisi, vendar najmanj štiri ure na dan, ima pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Odmor se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. Čas odmora med dnevnim delom se všteva v delovni čas. Dolžina odmora se ob neenakomerni razporeditvi ali začasni prerazporeditvi delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa.

Počitek med zaporednima delovnima dnevoma

Delavec ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. Delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.

Tedenski počitek

Delavec ima v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka iz prejšnjega člena pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Minimalno trajanje tedenskega počitka, določeno v 1. odstavku tega člena, se upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni.

Posebnosti za nekatere kategorije delavcev (poslovodje, prokuristi, vodilni delavci, delavci, ki opravljajo delo na domu)

Delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo ali prokuristom, z vodilnim delavcem po 74. členu ZDR-1 ali z delavcem, ki opravlja delo na domu, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma, če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno ter sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

Drugačna ureditev v posebnem zakonu ali v kolektivnih pogodbah

S posebnim zakonom ali kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti se lahko določijo nekatere dodatne posebnosti glede delovnega časa in odmorov, na primer, da se:

• časovna omejitev dnevne delovne obveznosti nočnega delavca (predvidenega z ZDR-1) upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, daljšem kot štiri mesece, vendar ne daljšem kot šest mesecev;

• dnevni in tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot ga določa zakon, v primerih izmenskega dela zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, vendar ne daljšem kot šest mesecev;

• dnevni ali tedenski počitek v dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto dela ali poklice v primerih, kjer narava dela zahteva stalno prisotnost, kjer narava dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela ali storitev, ali v primerih predvidenega neenakomernega ali povečanega obsega dela, kot je določen z zakonom, zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev;

• v primerih, ko to narekujejo objektivni ali tehnični razlogi ali razlogi organizacije dela, upošteva polni delovni čas (po 6. odstavku 148. člena ZDR-1: 56 ur) kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev.