Intervju

Vida Igličar: »Med pisanjem sem spoznala, da se tesnoba rojeva, ko smo z mislimi preveč v prihodnosti«

Vida Igličar je nagrajena umetniška direktorica, grafična oblikovalka in ilustratorka, avtorica, podkasterka ter ambasadorka skrbi za duševno zdravje. Je zagnana iskalka smisla in notranjega miru, ljubiteljica narave, gibanja in vsega lepega. Kako rastemo skozi izzive in preizkušnje, bo skozi lastno zgodbo predavala na HR&M festivalu, ki ga Planet GV organizira 17. septembra v Ljubljani.

Vida Igličar je kot najboljša študentka diplomirala na univerzi De Montfort v Leicesteru. Po vrnitvi v Slovenijo je kot umetniška direktorica delovala v agenciji Pristop, kjer je prejela številne nagrade. Po izkušnji z izgorelostjo je postala samostojna podjetnica. Pri Mladinski knjigi sta izšli njeni knjigi "100 dni za boljšo mene" (2021) in "Vse je v redu" (2024). Vidina zgodba na eni strani ponuja vpogled v življenje s tesnobo, po izgubi in izgorelosti, na drugi pa načine, kako spet najti notranji mir in si povrniti zaupanje vase, v druge in v življenje. S svojim delom danes podira tabuje na področju duševnega zdravja in širi sporočilo, da v stiskah nismo sami. 

Vaša zgodba vključuje premagovanje tesnobe, izgube in izgorelosti. Kako ste se soočali s temi izzivi in kakšne tehnike ste uporabili za povrnitev notranjega miru?

To so zahtevni izzivi in dvakrat sem napisala skoraj 300 strani dolgo knjigo, da sem podala svoje ugotovitve in preizkušene nasvete. Vedno pa z veseljem lahko na kratko podelim, kaj danes umeščam v osnovno higieno skrbi za duševno zdravje, kar pomaga tako pri tesnobi in izgorelosti kot pri soočanju z izgubami: skrb za zadosten in kakovosten spanec, zdravo in raznoliko prehrano, redno gibanje, po možnosti v naravi in čas za tišino in stik s seboj.

Pogosto poudarim, da ni vzrok za izgorelost prekomerno delo, ampak razlog, zakaj se sploh zatekamo k prekomernemu delu. 

Kakšen nasvet bi dali administrativnim menedžerjem, ki se morda trenutno počutijo preobremenjeni z delom in osebnimi obveznostmi?

Najprej bi jih povabila, da preverijo, če je možnost, da zmanjšajo preobremenjenost. Je možno narediti kakšen korak v tej smer, četudi majhen? Včasih se znajdemo v situaciji, ko zmanjševanje zunanjega stresa ni možno, vsaj za nekaj časa, in takrat se mi zdi skrb za dobro telesno in duševno zdravje še toliko bolj pomembna. Torej, da poskrbimo za osnovo: spanje, gibanje in prehrano.

Kako pomembno je po vašem mnenju ravnovesje med delom in zasebnim življenjem? Katere korake ste vi osebno sprejeli za dosego tega ravnovesja?

Menim, da je iskanje ravnovesja ključnega pomena, sploh če oziroma ko želimo na obeh področjih delati dobro in se čutiti izpolnjene. Iskanje ravnovesja se dogaja ves čas. V različnih obdobjih delujejo različne formule. Sama trenutno skrbim, da imam jasno razmejitev v dnevu, kdaj je čas za delo in kdaj za druge aktivnosti. Vikende preživljam v naravi in ne za računalnikom. Skrbim, da si vsak dan vzamem čas za tisto, kar mi je pomembno - za odnose, zase in seveda tudi za delo.

Strah me je bilo odzivov drugih. A sem se odločila za pogum in za zaupanje in dobila najlepšo potrditev z odzivi bralcev. 

V vaši knjigi "100 dni za boljšo mene" delite svoj proces osebnega razvoja. Kateri so ključni koraki, ki jih priporočate za osebnostno rast?

Tekom 100-dnevnega projekta, ki sem se ga lotila na Instagramu v iskanju boljšega telesnega in duševnega počutja, sem si nabrala kar nekaj lekcij in uvidov. Vsak dan sem si zastavila 3 vprašanja: kaj sem tisti dan naredila bolje, če se je zaradi tega kdo bolje počutil in če mi je to dejanje prineslo kakšno novo spoznanje. 

Ko si vzamemo nekaj minut v dnevu, da si odgovorimo na ta vprašanja, pridemo v stik s seboj, preverimo, kje smo, kako smo, če smo zadovoljni s svojimi dejanji. Menim, da je prav ta stik ključen za osebnostno rast. Prav tako iskanje boljše verzije sebe, vztrajnost, predanost in verjeti, da mali koraki vodijo do velikih sprememb.

FOTO: Taja Harris

Kako pomembna je samorefleksija pri izboljšanju učinkovitosti in produktivnosti v vsakdanjem življenju?

Če se spet navežem na svoj 100-dnevni projekt, verjamem, da je samorefleksija tekom zastavljenih vprašanj pripomogla, da sem v tistih dneh naredila velike korake tako na osebnem kot poslovnem področju. Skozi samorefleksijo sem spoznala, da me tematike duševnega zdravja zelo zanimajo. Rodila se je želja, da iz projekta nastane knjiga oziroma priročnik in ti koraki so bili ključni, da bi danes lahko rekla, da sem v enem najbolj produktivnih obdobij - v meni najboljšem smislu. Delam tisto, kar me veseli. V urniku delo zaseda manj prostora, a menim, da ustvarim več, saj ko delam, sem mnogo bolj učinkovita in predana. 

Nimamo vedno moči zmanjševati zunanjega stresa, lahko pa poskrbimo, kako se odzivamo na ta stres.

Kateri so vaši trije najboljši nasveti za administrativne menedžerje, ki želijo povečati svojo produktivnost na delovnem mestu?

Meni najbolj pomaga odstraniti zunanje motilce. Ko želim zbrano delati, dam telefon na stran in vmes ne preverjam elektronske pošte. Za to si trudim nameniti določene dele v dnevu. Med bloki intenzivnega dela si vzamem pavzo, da zadiham, sprostim mišice in se spomnim, da sem neizmerno hvaležna, da imam priložnost delati to, kar me veseli. 

Kako se soočate s stresom in pritiskom v vašem vsakdanjem življenju? Ali lahko delite nekaj tehnik ali praks, ki jih uporabljate?

Pri soočanju s stresom mi najbolj pomagata dihanje in čuječnost. Če si vzamemo nekaj trenutkov, da globoko vdihnemo in počasi izdihujemo, se bo naš živčni sistem s časom umiril. Znana misel Charlesa R. Swindola pravi, da je življenje sestavljeno iz 10 odstotkov tega, kar se ti zgodi, in 90 odstotkov tega, kako se odzoveš na to. Nimamo vedno moči zmanjševati zunanjega stresa, lahko pa poskrbimo, kako se odzivamo na ta stres. Tu mi pomaga tudi čuječnost. Torej praksa, v kateri se z mislimi vračam v sedanjost in ob tem poskušam sedanjost sprejemati točno tako, kakršna je.

Veliko govorite o pomenu duševnega zdravja. Kaj menite, da lahko delodajalci naredijo, da podprejo duševno zdravje svojih zaposlenih?

Za duševno zdravje menim, da so ključnega pomena dobri odnosi. Zato se mi zdi pomembno, da se v podjetjih skrbi za dobro vzdušje. Da se skrbi za okolje, kjer je prostor za pogovor o duševnih stiskah, kjer se o tem lahko pogovarja sproščeno, brez obsojanja. Delodajalci so lahko zgled zaposlenim tako, da morda sami podelijo svoje izzive in kako jih oni rešujejo. Na lastni koži sem izkusila, da ko se enkrat odpreš, se tudi ljudje zaupajo tebi.

Kako lahko posamezniki v dinamičnih in stresnih okoljih poskrbijo za svoje duševno zdravje in preprečijo izgorelost?

Iz lastne izkušnje lahko podelim, da do izgorelosti vodi veliko faktorjev in škodljivih vzorcev delovanja. Pogosto poudarim, da ni vzrok za izgorelost prekomerno delo, ampak razlog, zakaj se sploh zatekamo k prekomernemu delu. Kot ključna preventiva se mi zato zdi skrb zase in za svoje telesno in duševno zdravje. Biti v stiku s seboj in po potrebi poiskati strokovno pomoč.

Kakšno vlogo igra ustvarjalnost v vašem življenju in kako lahko tudi drugi v svojo rutino vnesemo več ustvarjalnosti, kaj nam to prinese?

Ustvarjalnost včasih vidimo preveč vezano le na umetniške poklice. Menim, da imamo ustvarjalnost vsi v sebi, mora pa vsak najti svoj način, kako jo izrazi. Ustvarjalnost je lahko tudi iskanje novih načinov reševanja izzivov. Lahko jo izrazimo skozi kuhanje, oblačenje ali izražanje.

FOTO: Taja Harris

Kaj vas trenutno najbolj navdihuje in motivira v vašem delu in življenju?

Navdih pogosto najdem v naravi. V njeni cikličnosti in umirjenosti. Motivira pa me neusahljiva želja po biti boljša verzija sebe, po podiranju tabujev na področju duševnega zdravja in po širjenju sporočila, da v stiskah nismo sami.

Skrbim, da si vsak dan vzamem čas za tisto, kar mi je pomembno - za odnose, zase in seveda tudi za delo.

Katera izkušnja v vaši karieri vam je dala največjo življenjsko lekcijo in zakaj?

Morda prav izid knjige Vse je v redu. Tik preden smo šli z Mladinsko knjigo v tisk, sem imela močan pomislek, če sem pripravljena podeliti toliko ranljivih delov sebe, o katerih pišem v knjigi. Delim nekaj koščkov svoje zgodbe, za katere so prej vedeli le redki bližnji. Strah me je bilo odzivov drugih. A sem se odločila za pogum in za zaupanje in dobila najlepšo potrditev z odzivi bralcev. Knjiga je že štiri mesece na lestvici najbolje prodajanih knjig v Sloveniji, prejela sem ogromno lepih odzivov bralk in bralcev, da jim je knjiga ponudila luč na koncu tunela, kar je nekaj najlepšega, kar lahko slišim kot odziv na svoje delo. Z izidom knjige sem dobila potrditev, da je vredno premagovati strahove in izbrati pogum.

Vaša nova knjiga "Vse je v redu" vsebuje 15 poglavij, ki ponujajo priložnosti za osebno rast. Kako ste izbrali teme za posamezna poglavja?

Za pisanje me je kot že večkrat navdihnila lastna stiska. Po izgorelosti sem se znašla v obdobju intenzivnega soočanja s tesnobo. Iskala sem pot ven iz njenega primeža. Ob odkrivanju, kje se rojevajo strahovi, kaj v življenju me je zaznamovalo, da sem doživljala toliko tesnobe ob izgubi kontrole, ob iskanju načinov, kako bi si pomagala, sem se zatekla k pisanju in ustvarjanju ilustracij, ki so me pomirjale. 

Tako je začela nastajati knjiga, ki orisuje mojo pot od otroštva do danes. V njej delim doživljanje dveh težkih nenadnih izgub bližnjega, ki sta me vodili v utopično polnjenje praznine skozi delo, to pa v izgorelost in tesnobo. Obenem pišem od začetka obdobja tesnobe do točke, ko sem si povrnila zaupanje vase, v druge in v življenje in ko me tesnoba ni več omejevala.

Kako ste se odločali, katere raziskave in uvide vključiti v knjigo? Ali je kakšna raziskava ali ugotovitev, ki vas je še posebej presenetila ali navdihnila?

Želela sem vključiti vse, kar je pomagalo meni. Med pisanjem sem spoznala, da se tesnoba rojeva, ko smo z mislimi preveč v prihodnosti. Tako preprosta razlaga, a tako resnična. Ob tem se mi zdi zelo lepa in navdihujoča misel, da smo mi kot nebo, naše misli pa so oblaki, ki pridejo in gredo. Ob tesnobi je ključno svoje misli vračati v sedanjost.

Kaj bi želeli, da bralci odnesejo iz knjige "Vse je v redu"? Kakšno sporočilo je za vas najpomembnejše?

S knjigo si predvsem želim širiti sporočilo, da v stiskah nismo sami. Da gre kljub tesnobi lahko na bolje. Da se zmoremo spoprijeti s sramom in strahovi. Da čas res zaceli rane. Želim si, da z ilustracijami usmerim k sprejemanju in občutenju zaupanja ter hvaležnosti za vse dobro okoli nas. Upam, da s svojimi besedami pomirim in pogled usmerim tja, kjer je lepo, kjer je smisel.