“Čustvena inteligenca je spremljevalka na poti skozi izzive”
Na letošnjem Posvetu ADMA bo prva govorka Urška Gerbajs. Prepričana je, da so spremembe stalnica našega dela, vprašanje pa je, ali jih znamo preoblikovati v osebni in strokovni razvoj. Na predavanju bo govorila o čustveni inteligenci – veščini, ki pomaga izzive spreminjati v priložnosti. V kratkem pogovoru je razkrila, zakaj je ta tema danes nepogrešljiva. Vabljeni k branju in srečanju z njo v živo v Kranjski Gori.
Če se vam to zdi poznano, niste sami. Odlašanje ni le slaba navada, temveč psihološki odziv, ki se skriva v našem umu. Na srečo obstajajo učinkovite strategije, s katerimi lahko to zanko presekamo in postanemo bolj produktivni brez občutka prisile in stresa.
Predavanje nosi naslov Čustvena inteligenca je vaša supermoč. Zakaj verjamete, da je to tako pomembna tema - dandanes?
Naš svet je postal zelo hrupen, nepredvidljiv in predvsem hiter. Umetna inteligenca, ki jo v želji po poenostavitvi nalog vključujemo v svoje delo, ta tempo še povečuje. Ob bliskovitemu razvoju te tehnologije se poraja vprašanje, kako dolgo bomo še konkurenčni s svojim znanjem. Osebno menim, da se naša dodana vrednost skriva drugje – v tem, kako dobro znamo v vsem tem hrupu, negotovosti in spremembah upravljati sami s seboj. Kako dobro znamo sodelovati z drugimi, graditi zdrave odnose in enostavno biti dober človek.
Paradoksalno smo navkljub širši socialni mreži drug od drugega danes čedalje bolj oddaljeni. Kakovost odnosov je res izjemno pomembna za naše blagostanje.
Pri tem pa ima ključno vlogo čustvena inteligenca – preprosto povedano gre za to, kako zavestno znamo ravnati s čustvi, ki jih doživljamo. Ko rečem zavestno, mislim na ravnanje z zavedanjem do sebe in do ljudi okoli nas. Dejansko ne gre toliko za čustva, ki jih doživljamo, kolikor gre za to, kako se ob njih vedemo.
Ali zmoremo ravnati etično, pogledati širše, premisliti, se umiriti, prilagoditi? Ali zmoremo ravnati kot dober prijatelj, sodelavec, partner? To je tisto, kjer je danes naša »konkurenčna prednost«. Tega umetna inteligenca namesto nas ne more narediti.
Zakaj je čustvena inteligenca tema, ki lahko udeležencem Posveta ADMA ponudi dragocen razmislek in uporabno znanje? Kako jim lahko pomaga pri vsakodnevnem usklajevanju odnosov, nalog in pričakovanj – ob vsem tem pa ohraniti sebe?Bom začela kar z zadnjo besedno zvezo – ohraniti sebe. Čustvena inteligenca nas najprej vabi, da pogledamo vase, da se spoznamo. Kaj nam je pomembno, kakšne so naše vrednote, prepričanja, vedenjski vzorci, šibke in močne točke, kaj v nas sproži neko reakcijo ... Šele ko se bolje spoznamo, lahko delamo na tem, da ohranimo sebe.
Administrativni menedžerke in menedžerji zelo dobro vedo, da so v podjetju ravno oni tisti, ki so »v prvih bojnih vrstah« – vir informacij, povezovalni člen, prvi stik s podjetjem, so koordinatorji, organizatorji, tudi psihologi, mediatorji … to pa pomeni tudi veliko stresa in predvsem čustvenega dela. Ta nas lahko izčrpa, če nimamo veščin, kako ga obvladovati.
Čustveno delo nastopi takrat, ko naše čustveno stanje ni enako našemu čustvenemu izražanju (čutimo nekaj, izražamo pa nekaj drugega). Najbolj znani primeri čustvenega dela prihajajo iz sveta hotelirstva. Za nasmehom receptorke se lahko skriva žalost ali celo jeza, pristno čustvo, ki si ga v tistem trenutku ne dovoli izraziti, saj to ne bi bilo profesionalno. To je realnost tudi za poslovne sekretarke in administrativne menedžerke, ki lahko s krepitvijo svoje čustvene inteligence vsakdanji stres in tudi čustveno delo mnogo bolje uravnotežijo in obvladujejo.
Zgolj že ozaveščanje tega vzorca nam lahko pomaga, da prevzamemo nadzor nad situacijo.
Sposobnost oblikovanja odnosov in ustvarjanja ravnovesja v timu je dragocena, a pogosto spregledana naloga administrativnih vlog. Kako jo lahko čustvena inteligenca povzdigne še stopničko više?
Predstavljam si lahko, da ti zaposleni ob tem občutijo prezrtost, nepravičnost, manjvrednost, necenjenost ali nespoštovanje. Lahko tudi jezo ali žalost. Verjetno še kaj, a bistvo je, da se znamo ustaviti in vprašati, kaj se v nas pravzaprav dogaja, ko npr. za naš prispevek ne dobimo priznanja.
Kaj čutimo? Od tu lahko naprej raziskujemo, kaj je do teh čustev pripeljalo. Kakšna so bila naša pričakovanja in kakšne potrebe so v nas ostale neizpolnjene? Kaj bi bilo za nas drugače, če to priznanje dobili? Kakšno priznanje si zares želimo? Kaj lahko v zvezi s tem naredimo?
Vse to so veščine samorefleksije in zavedanja sebe, ki jih pridobimo s krepitvijo čustvene inteligence. Da znamo najprej pogledati vase, razumeti zakaj se počutimo tako kot se, kaj dejansko želimo (potrebujemo) in da naredimo korak v tej smeri.
Če znamo razčistiti sami s seboj, nas takšne stvari manj 'sprožijo', stvari ne jemljemo osebno in potrebujemo tudi manj zunanje validacije.
Na prvi pogled se zdi čustvena inteligenca nekaj mehkega, skoraj ‘neoprijemljivega’. Kako pa se pokaže v konkretnih situacijah?
Na delavnicah velikokrat povem, da je cesta ena najboljših priložnosti za prakticiranje čustvene inteligence. In žal je to tudi prostor, kjer lahko vidite, kako zelo čustvene inteligence v naši družbi primanjkuje. Že samo vožnja za avtom - nekdo s preblizu vožnjo za teboj pritiska nate, da se umakneš, nekdo ti ne da prednosti, spet drugi te prehiti 'v škarje', v upanju, da bi čimprej prišel na cilj … vse to so vsakodnevni viri stresa, jeze, frustracij, celo besa za mnoge voznike. Ni treba, da je tako.
Bolj ko delam na razvoju svoje čustvene inteligence, manj stresa doživljam na cesti. To nikakor ne pomeni, da se mi ne dogajajo točno zgoraj opisane situacije, le da se odločim, da nanje reagiram drugače. Oziroma ne reagiram. Razumem, da mi ni treba dodatno si utvarjati stresa.
Predstavljajte si, da bi dosegli stanje, ko vas vožnja ne bi več spravljala v stres. Verjetno bi bilo tudi jutro v službi marsikdaj lepše.
Na vašem predavanju boste predstavili tudi nekaj načinov, kako čustveno inteligenco lahko začnemo bolje izražati. Lahko nam namignete, kaj si lahko obetamo, da bomo odnesli s seboj?
V zgornjih odgovorih je že kar nekaj namigov 😊 Moja želja je, da boste po koncu predavanja bolje razumeli, kako čustva vplivajo na vas in kako lahko z rahlo spremembo načina razmišljanja sami sebi pomagate bolj mirno in čustveno inteligentno ravnati v vsaki situaciji.
Kaj pa se po vaših izkušnjah začne spreminjati v odnosih in delovnem okolju, ko nekdo začne zavestno ravnati bolj čustveno inteligentno?
Izražanje čustvene inteligence v delovnem okolju dokazano prinaša spremembe tako na ravni posameznika (pozitivni učinki na zdravje, motivacijo, zavzetost, manjše doživljanje stresa …) kot na ravni medosebnega sodelovanja (boljši in pristnejši odnosi, izboljšano sodelovanje in timsko delo), pozna pa se tudi v izboljšanju naše učinkovitosti v delovni vlogi, še posebej ko govorimo o učinkovitosti vodenja.
Ker je temelj čustvene inteligence zavedanje sebe, se spremembe najprej začnejo pri nas samih. Drugače začnemo gledati na stvari, jih drugače doživljati, nanje drugače reagirati. Spremeni se naše vedenje, komunikacija, prevzemati začnemo več osebne odgovornosti. In to neizogibno povzroči spremembe tudi v okolju, v katerem delamo. Toda ne zato, ker se je spremenilo okolje, temveč zato, ker smo naredili spremembe pri sebi.
Bi lahko rekli (in zakaj), da je čustvena inteligenca danes – v času umetne intelligence in zatonu poudarjanja pomena IQ pri delu – pravzaprav tisto, kar nam daje “supermoč”?
Rekla bi, da sva s tem vprašanjem sklenili krog in se vrnili na moj prvi odgovor. Vsekakor se strinjam. S tem, ko krepimo našo čustveno inteligenco in našo človečnost, lahko zelo lepo dopolnjujemo naše vrline z vrlinami umetne inteligence.
Resnično pa si ne želim niti predstavljati, kakšen svet bi ustvarili, če dopustimo, da ob razvoju umetne inteligence sami ne bomo poskrbeli za razvoj naše čustvene inteligence. Verjetno si zaradi tega še toliko bolj prizadevam za kolektiven napredek vseh nas, cele družbe, na tem področju.
Urška Gerbajs bo z nami na Posvetu ADMA. Pridružite se nam! Program in prijave najdete na tej povezavi.
