ZAKAJ NE VERJAMEM V TALENT

...ali odgovor na vprašanje »ali se podjetnik rodi ali nauči?«

Matija Goljar

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Ko se »običajen« laik spomni na podjetništvo, mu misli najverjetneje uidejo k največjim imenom iz sveta startupov: k Stevu Jobsu, Marku Zuckerbergu, Billu Gatesu... ali pa v slovenskem okolju k Igorju Akrapoviču in Ivu Boscarolu. To so najbolj izpostavljena imena iz poslovnega sveta, saj so dosegli izvenserijske uspehe. Kot posamezniki zagotovo izstopajo in ko se primerja z njimi ni težko priti do zaključka, da so drugačni od vseh ostalih.

 Najlažje je reči, da je »kriv« talent. Ali imaš v sebi to žilico, ali pa je nimaš. In v javnosti se zelo pogosto sliši, da je Steve Jobs »rojen« podjetnik. Ne vem, če se lahko povsem strinjam s tem razmišljanjem, saj sem se po več kot desetletju delovanja v podjetništvu in pri pedagoškem delu s perspektivnimi mladimi naučil, da je treba pogledati globlje.

Vsi največji »talenti« so se rodili kot navadni otroci.

Vsi največji »talenti« so se rodili kot navadni otroci. Nihče ob rojstvu ni imel oblečene kravate in ni znal izgovoriti niti besede. Ljudje se stvari naučimo s trudom, vztrajnostjo in disciplino. Drži, za to da postaneš najboljši na svetu so verjetno potrebne nekatere predispozicije – košarkaš recimo, mora biti dovolj visok, če ga želimo nekega dne videti igrati v najboljši ligi na svetu – a tudi nekdo, ki je visok dva metra in pol, bo moral vložiti dovolj veliko število ur, da bo natreniral svoj skok in svoj met.

 

Ko gledamo na podjetništvo je zato treba odmisliti samo najbolj izpostavljene izjemne posameznice in posameznike in gledati na celotno populacijo tistih, ki imajo svoj posel. Zelo rad to primerjam s športom. Strinjam se, da se bo »povprečen« košarkaš zelo težko približal Michaelu Jordanu, a verjetno se tudi vi strinjate, da lahko brez posebnega truda prav vsak od nas uživa v košarki in rekreativno odigra par tekem na povsem spodobnem nivoju. Verjetno je nemogoče, da tudi z najboljšo košarkaško šolo na svetu ustvarimo na tisoče Dončičev, zato najbrž tudi v Sloveniji nikoli ne bomo mogli ustvariti tisoč Markov Zuckerbergov... ampak tisoč dostojno dobrih rekreativnih košarkarjev pa je povsem dosegljiv cilj. Zato nimam nobenega dvoma, da lahko s samo malo truda ustvarimo novih tisoč podjetnikov, ki bodo s svojim poslom zaslužili povprečno slovensko plačo. Pri tem talent po mojem mnenju nima prav posebne vloge.

 Vse se začne s pripravljenostjo za učenje in vsakodnevnim trudom za dosego svojega cilja. Z malimi koraki najprej začneš s čisto skromnim poslom in potem skozi vzpone in padce pridobiš izkušnje, zaradi katerih so tvoji naslednji poskusi nekoliko bolj ambiciozni. Novi izzivi prinašajo novo znanje in sčasoma postane vsak, ki dovolj časa vztraja v neki stvari, v njej dober.

 Talent zame ni pogoj za podjetništvo, saj je le tista zadnja češnja na vrhu smetane, ki bo ločila zelo dobre ljudi od res izjemnih – a prav vsi, ki ga bodo želeli izkoristiti, bodo morali najprej sami delati na sebi in svojih veščinah. Samo zanašati se na talent je premalo. Skrbi me, če se preveč poveličuje talent, saj to ustvarja dva velika problema pri spodbujanju podjetništva.

Talent zame ni pogoj za podjetništvo, saj je le tista zadnja češnja na vrhu smetane, ki bo ločila zelo dobre ljudi od res izjemnih – a prav vsi, ki ga bodo želeli izkoristiti, bodo morali najprej sami delati na sebi in svojih veščinah.

Prvič, s tem ustvarjamo prepričanje, da nekateri »pač niso za posel,« kar nikakor ne drži. Morda jaz res ne bom nikdar igral v NBA, tisti ki ste me kdaj videli veste, da imam za to pač premalo kilogramov in me vsak težek center z lahkoto odrine od obroča, ampak brez težav bom odigral kakšno rekreativno tekmo. Tako morda nekdo nikoli ne bo imel milijardnega posla, a to ga ne bo ustavilo, da ustvarja dostojen prihodek, ki bo preživel njega in njegovo družino.

In drugič, to ustvarja lažno prepričanje nekaterih, da učenje ni pomembno. Seveda je resnica ravno nasprotna, prav vsaka stvar v življenju zahteva svoj trud. Tako, kot vemo, da bo igranje nekega instrumenta terjalo določeno število ur vaje, in da bo obvladanje vsakega športa zahtevalo nek trening, je tudi v podjetništvu tako, da bo potrebno vložiti dovolj časa, da se priučimo nekaterih ključnih prvin.

Želim si, da nehamo govoriti o talentu in več časa posvetimo pogovoru o učenju in bolj kot končni rezultat – uspešne posle – hvalimo prehojeno pot – napredek tistih, ki so se podali v ta nepredvidljiv svet.

Vse, ki se podajate na samostojno podjetništko pot, vabimo na 2-dnevno delavnico z Matijo Goljarjem.