Intervju

Violeta Bulc: “Imam navado, da berem po več knjig hkrati”

ADMA INTERVJU

Violeta Bulc ima v svojem življenjepisu veliko nazivov in izkušenj. Je kuratorka Ecocivilizacije, nekdanja EU Komisarka za promet (2014–2019) in podpredsednica vlade Republike Slovenije (2014), podjetnica, inovatorka, inženirka, avtorica treh knjig, članica številnih mednarodnih organizacij, odborov in konferenc, popotnica skozi prostor in čas in še kaj bi lahko našteli. Ima tudi črni pas v Tae-Kwan-Do in Hap-Ki-Do, končala je celo šamansko akademijo, v mladosti je bila članica jugoslovanske kadetske košarkarske reprezentance in profesionalnega tima Ježica; kjer je bila slovenska prvakinja v metu kopja ...

Violeta Bulc je vsekakor zanimiva sogovornica, kmalu pa ji bomo lahko prisluhnili tudi na odru Kongresa ADMA 2021. Še prej pa jo pobliže spoznajmo ...

Znašli smo se v zelo nenavadnih časih, a prav takšni časi so pogosto tudi odlična priložnost za rast. Česa vas je naučilo zadnje leto?

Da je življenje zelo nepredvidljivo. Poglejmo samo zadnjih nekaj let: nihče leta 2014 ni predvidel tako dramatičnih in organiziranih terorističnih napadov po vsej Evropi, nihče ni predvidel velikih migrantskih in begunskih premikov, nihče v svojih načrtih ni omenjal Brexita, pa zmage Trumpa. Pa vendar so bili prav to dogodki, ki so zelo zaznamovali preteklo obdobje. Enako lahko trdimo za epidemijo, ki nas je v letu 2020 doletela zelo nepripravljene. Nad vsem tem pa visijo še podnebne spremembe, ki tudi kličejo pa takojšnjih spremembah v našem obnašanju, navadah, odnosu do življenja. Zato je res pomembno, da se v življenju ves čas izobražujemo, osebnostno razvijamo, da se lahko soočimo z upravljanjem nepredvidljivega. Življenjske izkušnje mi govorijo, da ne vemo, kaj nas čaka jutri, a danes imamo vse možnosti, da razvijemo medsebojno zaupanje in načine sodelovanja, da ne glede na to, kaj nas doleti, znamo stopiti skupaj in poiskati rešitev.

Kaj je na vaši karierni poti ključno vplivalo na to, kje ste se znašli danes?

Radovednost, podpora staršev, brezskrbno otroštvo, veliko vlaganja v tisto, kar me je veselilo, in številni izjemni ljudje, ki so z mano nesebično delili svoje znanje in izkušnje. Nikoli me ni bilo strah izzivov, odgovornih nalog, zahtevnih situacij. A brez izjemnih sodelavk in sodelavcev, predanih timov in neprestanega dela na sebi, čiščenja negativnih energij, mi ne bi uspelo premagovati ovir na poteh, ki sem si jih izbrala in za katere sem vedno čutila, da so prave.

Pravzaprav nisem nikoli imela kakšnih določenih predstav o svojem poklicu, »samo, da bo zanimivo« sem po navadi odgovorila.

O kakšni poklicni poti ste sicer sanjali v zgodnji mladosti?

Pravzaprav nisem nikoli imela kakšnih določenih predstav o svojem poklicu, »samo, da bo zanimivo« sem po navadi odgovorila. In to je vsekakor ena od stalnic mojega življenja, v katerem sem zamenjala številne poklice, vendar ostala zvesta sistemskemu razmišljanju, inovacijam, skrbi za ljudi, družino, planet in osebni razvoj. Pot me je vodila najprej v Ljubljano, pa v San Francisco, pa nazaj v Ljubljano, v Bruselj in spet nazaj. Opravljala sem inženirska dela, programerska, iz vodje kmalu prerasla v direktorico, podpredsednico Uprave (v različnih okoljih), skočila na samostojno podjetniško pot, pa v politiko, vmes vodila InCo gibanje, kot to počnem tudi danes z Ecocivilizacijo. Prešla sem iz trgovske dejavnosti v logistično, v telekomunikacije, strateški razvoj poslovnih sistemov, razvoj inovacijskih ekosistemov, pa v nacionalno in evropsko politiko in zdaj v nevladne, prostovoljne vode kot kuratorka Ekocivilizacije. Vzporedno pa sem se ves čas razvijala tudi kot ženska, mati, prijateljica, človek.

Tik preden je svet obstal, je sodobna družba na visokih obratih drvela skozi svet 'hiper potrošnje' in produkcije. Kako gledate na to, da se moramo včasih malo ustaviti in si nastaviti zrcalo, pa čeprav pod prisilo?

Človeštvo je ponovno pozvano, da živi in deluje v skladu z naravnimi zakoni, ki so sistem prefinjenih, kompleksnih, dinamičnih, prepletenih mrež, soodvisnih povezav in nepravilnih oblik. Vsakršno globoko poseganje v tkiva narave s sabo prinese dolgoročne, nepredvidljive, na videz nepovezane posledice. In če postanemo na vse to neobčutljivi, narava udari nazaj oziroma se začne prilagajati na način, ki ni več prijazen človeku, oziroma primeren za življenje. Všeč mi je spoznanje, ki pravi, »da narava vedno vzame to, kar je na razpolago in poskuša narediti iz tega čim več, pri čemer naredi toliko, da je še vedno dovolj dobro«. In bistvo naravnih ciklov je, da obstajajo aktivni in pasivni deli, dan in noč, poletje in zima. V tej strukturi je čas za delo in dejavnosti in je čas za počitek in razmislek. Slednjega zelo primanjkuje v ritmu ljudi. Kar pa zadeva potrošništvo, predlagam, da se naučimo slediti pravilu, da ob nakupu nove stvari iz omare, stanovanja, hiše, garaže odstranimo neko drugo stvar. Skratka, da kupujemo samo tisto, kar resnično potrebujemo.

Optimistična sem po naravi, a sem tudi realistična in vem, da je pri vsaki stvari potreben tudi proces zorenja, zato sem se naučila tudi potrpežljivosti.

Digitalizacija sveta je prinesla še hitrejšo globalizacijo in čeprav se nam zdi, da še nikoli nismo bili tako povezani, smo hkrati najbolj osamljeni in razdeljeni, kar smo kdaj koli bili. Kako se sami spoprijemate s tem pojavom?

Moj svet, svet moje generacije, povezuje oba omenjena svetova. Mi smo odrasli brez digitalnih naprav. Radio, 'walkman' in ura so bili prestiž in darilo za posebne priložnosti. Naš svet je bil fizični svet, travnik, gozd, ulice, igrišče, dom. Danes živimo svet, kjer vse bolj zaupamo digitalnim tehnologijam. Postajamo odvisni od prirejenih informacij in novic, virtualnih svetov, ki nam jih ponujajo različna komercialna omrežja in aplikacije. Digitalne pisarne in sobe smo privzeli za sestavni del svojega delovnega okolja. Ker poznam oba svetova in ju na polno živim, mi virtualni svet predstavlja orodje za večjo učinkovitost, boljšo prerazporeditev časa, bolj konsistentno komuniciranje s krogi prijateljev, sodelavcev, soustvarjalcev inovativnih rešitev, tako na globalni, regionalni in lokalni ravni. A priznam, pogrešam stik. Pogrešam klepet po končanem predavanju, neformalen pogovor. Pogrešam vonje različnih dežel, razumevanje družbenega, gospodarskega in naravnega koncepta, v katerem se razvija in hrani osnovna energija projekta, konference ali posveta. Pogrešam energijo občinstva med predavanjem, ki je vedno usmerjala tok vsebine in način podajanja. Verjamem, da bomo v prihodnosti našli ustrezno ravnotežje med bivanjem in ustvarjanjem v virtualnem in fizičnem svetu. A vabim, da nikoli ne pozabimo, da je tehnologija le orodje in ne cilj.

Povejte nam več o svojem gibanju Ecocivilizacija. Kaj je njegovo poslanstvo?

Ekocivilizacije je ideja, ki me je navdušila že leta 2012, ko sem bila v ekipi za organizacijo svetovne konference sistemske znanosti v Vietnamu. Novo civilizacijo smo si postavili kot eno od izhodišč in predmetov opazovanja. A takrat je bila ideja še preuranjena. Ko pa sem ob koncu mandata evropske komisarke prišla nazaj domov, se je koncept v meni ponovno prebudil. Ekocivilizacija je potencialno naša nova skupna destinacija, nova civilizacijska paradigma. Njeni štirje cilji so zelo preprosti, a vseobsegajoči: Zemlja kot ekološko območje galaksije, gradnja nove civilizacije na osnovi odnosov, odkritje nove fizike, ki razloži nevidne povezave naravnih zakonov ter naselitev drugih planetov. Poslanstvo gibanja pa je negovati in usmerjati pot v ekocivilizacijo. Pri tem se osredotočamo, ne le na tehnološke rešitve, ampak predvsem na nove, inovativne organizacijske strukture, socialne modele in družbene modele, na nova obnašanja, povezovanja, modele odpornosti in pravočasnega detektiranja šibkih signalov, ki nosijo genetski zapis za velike spremembe.

Delovna mesta v številnih poklicih izgubljajo svojo moč. Vse več je projektnega dela.

Zadnja leta smo ljudje postali veliko večji individualisti, ki se ženemo zgolj za lastnimi cilji, ne nujno za skupno dobro. Sami med drugim zagovarjate naravnanost, da umaknemo koncept tekmovalnosti in raje damo prostor neskončnemu sodelovanju. Kako bi se tega lotili?

Sem zagovornica koncepta neskončnih iger kot modela življenja. Neskončne igre imajo eno samo pravilo, da se igra nikoli ne konča. V tem izročilu lahko začutite vključenost vseh, povezovanje, sodelovanje, prizadevanje, da ni nihče prezrt, da vsi skrbimo za sonaravne, trajnostno vzdržne rešitve in dejavnosti. Kako bi se tega lotila, me sprašujete? Pravzaprav bi nadaljevala z nekaj zelo uspešnimi in pomembnimi dejavnostmi: izobraževanje za trajnostno vzdržen razvoj, pospešeno investiranje v naravi prijazne rešitve, spodbujanje globalnih, povezanih mrež, ki temeljijo na transparentnosti in preprostemu pravilu »Delaj, kar v srcu čutiš, da je prav«. Spodbujala bi razumevanje in razvoj lokalnih identitet, ki so nujne za vzdrževanje raznolikosti, ki je pogoj za inovativna razmišljanja in celostne rešitve. Nadaljevala pa bi z novim organizacijskim modelom, v katerem bi namesto pričakovanih funkcij nabave, proizvodnje, kadrovske, oziroma v javnem sektorju vertikalnih ministrstev, predlagala pet ključnih organizacijskih struktur, ne glede na področje dela oziroma panogo: bitja, družba, prostor, zavest/modrost, odnosi. Med odnose spadajo vse funkcije, ki pa dobijo dinamični značaj, da služijo potrebam preostalih struktur pri njihovem razvoju.

Veliko govorite tudi o genetskem spominu in ranah prejšnjih generacij. Kaj menite, da je tisto, kar Slovenci v odnosu do sebe in drugih nosimo s seboj skozi generacije, pa je skrajni čas, da pustimo za sabo?

Čas je, da se poslovimo od socialnega kapitala, ki skupni imenovalec ves čas prilagaja najslabšemu ali najšibkejšemu v skupini, da ostane ta neviden. Menim, da smo zreli za postopno preobrazbo, ki temelji na zaupanju in notranji klenosti. To bi pomenilo, da skupina ves čas raste in se krepi, tiste, ki ne zmorejo zaradi različnih razlogov držati ritma s skupino, skupina potegne s seboj v nov razvojni cikel. Čutite razliko? Čas je, da strah, občutek nemoči in negotovosti zamenjamo z vero vase, v našo skupnost in odgovornost, da nihče ne bo ostal sam in pozabljen. Čas je za oikos (skupnost in srce), ubuntu (jaz sem, ker si ti) in itikai (življenjski namen nekje med lepoto, resnico in hvaležnostjo).

Ljudje smo polni potencialov, a marsikdo jih ne razvija proaktivno. Kaj je ključno za uspešno rast?

Prvič, biti ves čas buden, opazovati svet okoli sebe in sebe v odnosu do sveta; vsebina odnosa je naša izbira. Drugič, razvijati in prilagajati se razmeram, v katerih se znajdemo in aktivno so-ustvarjati prihodnost, ki si jo želimo živeti. Pri tem vabim vse, da razumemo, da je v nas veliko svetov, ravni, talentov, spominov in sanj. Cilj je uravnoteženo življenje, skladen razvoj čustvene, fizične, intelektualne, duhovne, socialne in energetske ravni. V trenutku, ko eno izmed njih zanemarimo, začenjamo prihajati v konflikt s samim seboj in posledično s svetovi okoli sebe.

Za osebno rast je poleg notranjih sprememb pomembno tudi okolje, v katerem smo. Kaj so ključni gradniki dobrih odnosov z drugimi ljudmi?

Ključno je, da izstopimo iz uničujočega trikotnika; napadalec, žrtev, reševalec in prestopimo v energije resnice, zaupanja, sodelovanja in ljubezni. V tem vidim tudi ključne gradnike dobrih odnosov, a vsi zahtevajo neprestano pozornost, gojenje in vzdrževanje. Potem ne bomo več brali skoraj dnevno o družinskih nasiljih in tragedijah, o korupciji, zastraševanju in podlih spletkah. Brali bomo o izjemnih odkritjih, timskih uspehih, sodelovanju v okviru skupnosti, ki skrbijo za dostojno življenje vseh prebivalk in prebivalcev.

Kaj pravite na prepričanje, da je treba na vsake štiri leta zamenjati ali vsaj preoblikovati svojo karierno pot?

Od štiri do pet let je tisto obdobje, ko lahko pokažeš konkretne rezultate, narediš nov razvojni osebnostni cikel in si pripravljen na novo večjo spremembo. To ni nujno vedno novo delovno okolje ali novo podjetje, organizacija. Lahko samo nadgradite svoje delovno mesto, spremenite delovni proces, zamenjate oddelek, ali pa začnete svojo lastno pot. Možnosti je veliko. So pa spremembe pogosto povezane z energijskimi cikli našega življenja. Okoli sedmega leta starosti se kot oseba prizemljimo (zato so leta pred tem tako zelo občutljiva in ključna za naše življenje kot odrasle osebe), pri 14. postanemo osebnost (v starih civilizacijah so si otroci med 12. in 14. letom starosti izbrali svoje ime, ki jih je potem spremljalo celo življenje), pri 21. začenjamo prevzemati odgovornost za svoja dejanja, pri 33. dozorimo in pri 42. se vprašamo o smislu življenja (takrat po navadi naredimo največje spremembe) in pri 56. se začenjamo poglabljati v globino bistva življenja, v odnose med življenjem in smrtjo itn.

Verjamem, da na koncu vedno zmagajo dobro, svetloba, ljubezen. Vse ostalo je zorenje in razvoj.

Kaj je na delovnih mestih ključen dejavnik za rast (ali padec) delovne vneme? Kako spodbuditi zaposlene, da dihajo s podjetjem?

Delovna mesta v številnih poklicih izgubljajo svojo moč. Vse več je projektnega dela. Izzivi določijo kdo, kje in kako jih bo reševal. Motiv za zagnanost in ustvarjanje rezultatov pa je v različnih življenjskih obdobjih različen. Tu je še veliko rezerve, da razumemo življenjske potrebe ljudi v različnih obdobjih in tem prilagodimo spodbude, nagrade, plačila, priznanja, pogoje dela, skratka, celotno motivacijsko shemo. Slednje je tudi tesno povezano z evolucijsko stopnjo razvoja (poslovnih) sistemov. Več o tem si lahko preberete v knjigi »Ritmi poslovne evolucije«, ki jo najdete na www.ecocivilisation.eu.

Jasno je, da se različni ljudje na delovnih mestih različno odzivamo na avtoriteto in način podajanja navodil, kritik in pohval. Katere so lastnosti dobrega vodje?

Tu bi lahko klišejsko začela naštevati različne kompetence, a raje omenim Sonjo Klopčič, ki je s svojo knjigo Voditeljstvo odprla vrata v nov svet srčnih voditeljev. Želim pa podeliti še en dodaten pogled: vodja je del tima in ključno je, da tim dopolni manjkajoče ali šibke kompetence vodje. Zato se danes upošteva eno pomembno pravilo, da tisti, ki ustvari idejo, tudi prevzame njeno udejanjanje. Tim si pa nato sestavi po načelu: »samo tim je lahko popoln«. Zelo očitno je, da v slovenski politiki tega pravila ravno ne jemljejo resno.

Vodje pisarn, poslovni sekretarji in podpora so desne roke vodij podjetij, ki že nekaj let niso tam zgolj zato, da kuhajo kave in odpirajo pošto. Bi rekli, da je njihova sodobna vloga bolj podobna vodjem iz ozadja?

Jaz jih vidim kot ključne povezovalke/ce, tiste, ki vedo vse o vseh. Ki razumejo tokove znotraj organizacije, ki čutijo, kako podjetje diha. So tiste/i, ki posodabljajo procese, zmanjšujejo administrativne ovire, odločajo o številnih internih investicijah, ki upravljajo svojega vodjo/direktorico, njen čas in odgovorno pripravljajo vsebine, ki končajo na njeni/govi mizi. Skratka prave super-ženske in super-moški. Bolj jih vidim kot »projektne« vodje, saj se jim timi in vsebine ves čas spreminjajo, časovnice so nepredvidljive, odločajo o urniku svojih nadrejenih, skratka so nosilke/ci velike odgovornosti.

Kako se moramo lotiti problemov, da bomo delo na koncu opravili z zadoščenjem?

Vabim, da si vedno najprej zastavimo vprašanje »Zakaj« to delam. Razlog je lahko, zato, da odplačam dolgove, ker me zelo zanima vsebina dela, ker rada skrbim za druge ipd. V razlogu za delo se skriva energijski naboj, ki nas hrani v zahtevnih in izzivalnih trenutkih. Drugo vprašanje je »Kako« naj delam, da bo delo učinkovito in kakovostno potekalo. In tretje vprašanje je »Kaj« je vsebina dela. Ta tri preprosta vprašanja od nas zahtevajo jasne odgovore in ti sestavljajo ključni okvir našega delovanja. Rezultati, ki temu sledijo, nosijo tudi notranje zadoščenje.

Kaj prepoznate pod besedo USPEH in kaj je njegova skrivnost?

Uspeh je zelo relativen, osebni pojem. Delno sem odgovore že nakazala v predhodnih odgovorih. Dojemanje uspeha je odvisno od faze življenja, v kateri smo, in s tem povezanih potreb. Uspeh je zame, da imam čas za miren zajtrk, da vidim iskrice v očeh ljudi, s katerimi pridem v stik, da ustvarim novo vrednost, da sprožim nov val razmišljanja ali zavedanja, da ustvarjam. Za nekoga drugega je uspeh napredovanje v službi, nov avto, izdana knjiga, javno priznanje.

Kako hranite svojo ustvarjalnost in kje najdete navdih za produktivnost?

Navdih najdem v življenju, naravi, ljudeh, v neznanem. Žene me že prej omenjena radovednost in želja po ustvarjanju. Prihaja iz prostorov globoko v meni.

Se kdaj znajdete v obdobju, ko zmanjka optimizma? Kaj storite v tem primeru?

Ne bi rekla, da mi zmanjka optimizma. Optimistična sem po naravi, a sem tudi realistična in vem, da je pri vsaki stvari potreben tudi proces zorenja, zato sem se naučila tudi potrpežljivosti. Stvari se ne zgodijo na datum, ampak, ko je čas zanje dozorel, ko so se zanje ustvarili pogoji. Zato ustvarjam na dolgi rok, pomagam graditi prostor, kjer se lahko rojeva novo.

Katera je zadnja knjiga, ki ste jo prebrali in kaj bi v branje priporočili vsakemu, ki rad dela na sebi?

Imam navado, da berem po več knjig hkrati. Odvisno od razpoloženja in zahtevnosti besedila. Trenutno berem knjigo Ferija Lainščka »Kurji pastir«, knjigo Behrouza Boochanija »Nobenega prijatelja razen gora« in R.B. Fullerja »Operating manual for Spacehip Earth«. Pred kratkim pa sem končala knjigo »Ogledala« Vesne Milek in »Esenca ubuntuja« izpod peresa Tadeja Perica.

Delo na sebi je pravzaprav bistvo življenja. Ker šele, ko odkrivamo sebe in vemo, kdo smo, kaj smo, kje so naše bolečine in naše notranje moči, lahko samozavestno vstopamo v odnos z drugimi, znamo vzpostavljati polje empatije in soustvarjati iz čiste ljubezni, hvaležnosti in predanosti lepoti življenja. Prav je, da se zavedamo, da je človek popoln ravno v svoji nepopolnosti. Zato so sočutje, nasmeh in spodbuda tista darila, ki plemenitijo življenje. Verjamem, da na koncu vedno zmagajo dobro, svetloba, ljubezen. Vse ostalo je zorenje in razvoj.


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije