ADMA

Trije krogi vplivanja

»Že spet se je na moji delovni mizi našla nova naloga. Že peta danes. Moj list z delovnimi nalogami se veča in veča in včasih imam občutek, da nikoli ne bom zmogla narediti vsega. Naredim eno, dobim tri. V meni raste frustracija. Rada bi, da je moje delo narejeno kakovostno, pa imam občutek, da samo gasim požare in zaradi obilice nalog vse naredim na pol. Mislim, da moj nadrejeni ni zadovoljen z mojim delom. Še manj sem zadovoljna sama.« Med kosilom se potožim sodelavcem in vsi pritrdijo, da je količina dela res velika in da tako ne gre več naprej. Potem se vsi spet vrnemo nazaj na delovno mesto in nič se ne spremeni. Količina dela se še povečuje, frustracija pa ostaja.

Foto: Unsplash

Ste že kdaj doživeli podobno situacijo? Večkrat se v življenju zgodi, da pričakujemo nekaj, realnost pa prinese nekaj drugega. V zgornjem primeru pričakujemo, da bo naše delo opravljeno kakovostno, da bo število delovnih nalog skladno s časom, ki ga preživimo na delovnem mestu, realnost pa nas uči, da je število delovnih nalog večje, kot jih lahko naredimo v določenem času. Pogost občutek, ki se ob tem rodi, je frustracija. Vzamemo lahko sto in en primer iz vsakdanjega življenja. Pričakujemo, da bomo v službi točni, realnost pa kaže, da je danes na cesti dolga kolona. Pričakujemo, da bomo dobili pohvalo za dobro opravljeno delo, realnost pa je, da pohvale ne dobimo. Pričakujemo, da bomo sestanek zaključili ob dogovorjeni uri, pa se zavleče še za eno uro. Pričakujemo, da bodo ljudje prijazni, pa niso.

Kdaj v nas nastane frustracija?

Ljudje v sebi nosimo določena pričakovanja, ki so plod naše lastne percepcije. In ko nekaj pričakujemo, realnost pa kaže nekaj drugega, v nas nastanejo neprijetni občutki. Čutimo lahko jezo, strah, žalost, pasivnost, razočaranje ipd. Frustracija je torej vedno posledica razkoraka med našimi pričakovanji in realnostjo. In vedno imamo dve možnosti, da prekinemo slabe občutke. Lahko spreminjamo naša pričakovanja ali pa spreminjamo realnost. Če ne prilagodimo niti naših pričakovanj niti ne spreminjamo realnosti, neprijetni občutki ostanejo.

Kaj je lažje: prilagoditi pričakovanje ali spreminjati realnost?