ADMA

Tina Bončina: »Ne pozabimo – le če smo napolnjeni z energijo, jo lahko trošimo«

Kaj je to logosinteza, za kaj se uporablja, kako se naučiti reči NE, kdaj je smiselno obiskati psihoterapevta in zakaj je čas, da takšne obiske končno sprejmemo kot nekaj, česar nikogar ne bi smelo biti sram? O tem sva govorili s Tino Bončina, zdravnico psihoterapevtko, ki je pred samostojno potjo sedem let delala na Psihiatrični kliniki v Ljubljani.

Tina Bončina se je na samostojno pot podala leta 2010, sicer pa psihoterapijo izvaja od leta 2005. Izvaja individualno terapijo, skupinsko terapijo ter terapijo otrok in mladostnikov, več o tem, kako so takšni obiski videti in predvsem, kaj vse lahko za svoje mentalno in fizično zdravje naredimo že sami, pa preverite v spodnjem intervjuju.

Ste zdravnica psihoterapevtka, pa tudi terapevtka logosinteze. Kako opišete to smer v psihoterapiji ljudem, ki je še ne poznajo in kako so videti takšne terapije?

Logosinteza je sistem oziroma modaliteta, ki človeka obravnava celostno: kot um, telo in energijo. Travmatski dogodki in toksične osebe se zataknejo v našem spominu in preprečujejo, da bi živeli zdravo, zadovoljno in prisotno. Kadar se namreč kot odrasli znajdemo v situaciji, ki nas zavestno ali nezavedno spominja na tisto, ki smo jo potlačili, se odzovemo kot takrat, ko nas je to zabolelo. To pomeni, da se na določene dogodke odzovemo kot majhni otroci namesto kot odrasli ljudje. Če ponazorim s primerom: če nas je oče nenehno nadiral in zanj ni bilo nič dovolj dobro, potem zdaj kritiko težko prenašamo in se vsakič, ko nam nekdo sporoča, kaj bi lahko naredili bolje, počutimo kot da nismo v redu oseba, da nismo vredni ljubezni. V logosintezi take spomine, osebe, dogodke poiščemo skozi pogovor in vizualizacijo ter se razbremenimo s posebno oblikovanim postopkom. Ko te vsebine niso več boleče, smo v situacijah lahko odrasli, prisotni, imamo moč odločitve in čutimo ustrezna čustva, ne več infantilnih.

Če želimo živeti v sozvočju s seboj in biti prisotni v tukaj in zdaj, potem bo brez tega, da razdelamo zadeve iz preteklosti, zelo težko to doseči.

Za kaj vse se uporablja logosinteza?

Jaz jo uporabljam za skoraj vse: za boleče spomine, za iracionalna prepričanja, za ponotranjene negativne avtoritete, za obvladovanje bolečin ali psihosomatskih zapletov, za nostalgijo, za fantazije … Pa tudi za reševanje težav, za odločanje, za raziskovanje vsebin, za učinkovito načrtovanje … Zelo mi je všeč tudi to, da je tako elegantna, preprosta in naravna, kar mi omogoča, da jo uporabljam tako pri odraslih kot pri otrocih in mladostnikih.

Lani ste izdali tudi knjigo o izgorelosti, bolezni sodobnega časa, o kateri pa zadnjih nekaj let le govorimo bolj na glas. Opažate kakšne pozitivne premike na račun tega, da smo izgorelost začeli bolj priznavati kot nekaj, kar dejansko obstaja in lahko doleti prav vsakega med nami?

Res je, več se govori in piše o tem. Mislim, da gre pri nekaterih delodajalcih in zdravnikih na bolje, pri nekaterih pa celo na slabše. Nekateri se zavedajo, da je bolje preprečevati kot zdraviti in vlagajo veliko v zadovoljstvo in zdravje na delovnem mestu. Stremijo h kakovosti, zvestobi, predanosti, razvoju za razliko od tistih, ki jih zanimajo bolj višanje norm, stalna rast, nesmiselne optimizacije. Saj razumem, da so tudi te del posla, toda ne na račun zdravja. In naj vas popravim: izgorelost ne more doleteti vsakogar. Nimajo vsi predispozicije za to. Gre za kombinacijo osebnostnih dejavnikov in družbenih razmer ob pomanjkljivem vodstvu, ki »omogočijo«, da posameznik pozabi nase in se iztroši, dokler ne zboli.