Tina Bončina: »Ne pozabimo – le če smo napolnjeni z energijo, jo lahko trošimo«

Kaj je to logosinteza, za kaj se uporablja, kako se naučiti reči NE, kdaj je smiselno obiskati psihoterapevta in zakaj je čas, da takšne obiske končno sprejmemo kot nekaj, česar nikogar ne bi smelo biti sram? O tem sva govorili s Tino Bončina, zdravnico psihoterapevtko, ki je pred samostojno potjo sedem let delala na Psihiatrični kliniki v Ljubljani.

Maja Fister

Facebook
Twitter
WhatsApp
Pinterest
LinkedIn

Tina Bončina se je na samostojno pot podala leta 2010, sicer pa psihoterapijo izvaja od leta 2005. Izvaja individualno terapijo, skupinsko terapijo ter terapijo otrok in mladostnikov, več o tem, kako so takšni obiski videti in predvsem, kaj vse lahko za svoje mentalno in fizično zdravje naredimo že sami, pa preverite v spodnjem intervjuju.

Ste zdravnica psihoterapevtka, pa tudi terapevtka logosinteze. Kako opišete to smer v psihoterapiji ljudem, ki je še ne poznajo in kako so videti takšne terapije?

Logosinteza je sistem oziroma modaliteta, ki človeka obravnava celostno: kot um, telo in energijo. Travmatski dogodki in toksične osebe se zataknejo v našem spominu in preprečujejo, da bi živeli zdravo, zadovoljno in prisotno. Kadar se namreč kot odrasli znajdemo v situaciji, ki nas zavestno ali nezavedno spominja na tisto, ki smo jo potlačili, se odzovemo kot takrat, ko nas je to zabolelo. To pomeni, da se na določene dogodke odzovemo kot majhni otroci namesto kot odrasli ljudje. Če ponazorim s primerom: če nas je oče nenehno nadiral in zanj ni bilo nič dovolj dobro, potem zdaj kritiko težko prenašamo in se vsakič, ko nam nekdo sporoča, kaj bi lahko naredili bolje, počutimo kot da nismo v redu oseba, da nismo vredni ljubezni. V logosintezi take spomine, osebe, dogodke poiščemo skozi pogovor in vizualizacijo ter se razbremenimo s posebno oblikovanim postopkom. Ko te vsebine niso več boleče, smo v situacijah lahko odrasli, prisotni, imamo moč odločitve in čutimo ustrezna čustva, ne več infantilnih.

Če želimo živeti v sozvočju s seboj in biti prisotni v tukaj in zdaj, potem bo brez tega, da razdelamo zadeve iz preteklosti, zelo težko to doseči.

Za kaj vse se uporablja logosinteza?

Jaz jo uporabljam za skoraj vse: za boleče spomine, za iracionalna prepričanja, za ponotranjene negativne avtoritete, za obvladovanje bolečin ali psihosomatskih zapletov, za nostalgijo, za fantazije … Pa tudi za reševanje težav, za odločanje, za raziskovanje vsebin, za učinkovito načrtovanje … Zelo mi je všeč tudi to, da je tako elegantna, preprosta in naravna, kar mi omogoča, da jo uporabljam tako pri odraslih kot pri otrocih in mladostnikih.

Lani ste izdali tudi knjigo o izgorelosti, bolezni sodobnega časa, o kateri pa zadnjih nekaj let le govorimo bolj na glas. Opažate kakšne pozitivne premike na račun tega, da smo izgorelost začeli bolj priznavati kot nekaj, kar dejansko obstaja in lahko doleti prav vsakega med nami?

Res je, več se govori in piše o tem. Mislim, da gre pri nekaterih delodajalcih in zdravnikih na bolje, pri nekaterih pa celo na slabše. Nekateri se zavedajo, da je bolje preprečevati kot zdraviti in vlagajo veliko v zadovoljstvo in zdravje na delovnem mestu. Stremijo h kakovosti, zvestobi, predanosti, razvoju za razliko od tistih, ki jih zanimajo bolj višanje norm, stalna rast, nesmiselne optimizacije. Saj razumem, da so tudi te del posla, toda ne na račun zdravja. In naj vas popravim: izgorelost ne more doleteti vsakogar. Nimajo vsi predispozicije za to. Gre za kombinacijo osebnostnih dejavnikov in družbenih razmer ob pomanjkljivem vodstvu, ki »omogočijo«, da posameznik pozabi nase in se iztroši, dokler ne zboli.

Tudi psihoterapija je še nedavno veljala za tabu temo, danes pa to, da se je udeležujejo ljudje z vseh svetov, postaja nekaj povsem vsakdanjega in družbeno samoumevnega. Pri spopadanju s kakšnimi težavami bi priporočili obisk psihoterapevta?

Vedno bi priporočila psihoterapevta (smeh). Meni je všeč izraz mentalna higiena, ker nakazuje, da ni potrebno, da imamo vedno težave, ki botrujejo obisku strokovnjaka, temveč da gre za vzdrževanje psihičnega zdravja – brez katerega pa seveda ni fizičnega. Če že moram našteti težave, gre pa za stanja, kjer se počutimo ujeti, črnogledi, tesnobni, se vrtimo na istem mestu, ponavljamo vedenja, ki nas onesrečujejo, se ne počutimo v stiku s seboj, vztrajamo v nezdravih odnosih, pozabljamo na svoje potrebe, na svoje zadovoljstvo, na svoje psihofizično zdravje. Namenoma sem se izognila naštevanju diagnoz, ker želim, da se ljudje osredotočijo nase in ne na medicinske izraze.

Če svoje misli, čustva, doživljanja delimo in jih ne držimo v sebi, potem ne morejo prerasti v demone, ki bi nas razjedali od znotraj.

Na kaj moramo biti pozorni, oziroma kako se moramo pripraviti na psihoterapijo?

Posebej pripraviti se ni treba. Smiselno pa je razmisliti, kaj si želimo doseči, kako želimo živeti in kakšen človek bi radi bili. Ljudje pogosto mislijo, da je psihoterapija proces, ki je usmerjen v preteklost. Jaz se s tem ne strinjam. Usmerjena je v prihodnost, preteklost pa raziskujemo zato, ker so tam nastale ovire in blokade, ki nam stojijo na poti, da bi lahko to prihodnost tudi uresničili. Da bi to lahko kakovostno izvedli, je pomembno izbrati usposobljenega strokovnjaka in ne nekoga z »vikend tečajem.« Torej pri izbiri pregledamo izobraževanje, izkušnje, supervizijo, priporočila. Žal pri nas še vedno ni zakona, ki bi uredil to področje in ponudil te usluge tudi znotraj zdravstvenega zavarovanja, zato je na voljo kar nekaj neustreznih, celo škodljivih izvajalcev.

Kako dobro, menite, da se Slovenci zavedamo pomembnosti, ne le dobre fizične pripravljenosti, ampak v enaki meri tudi psihične?

Zagotovo bi rekla, da se prebujamo v to. Da se vedno več ljudi zaveda pomembnosti sočutja, mentalne prožnosti, socialnih spretnosti, sposobnosti odločanja in ostalih mehkih veščin. Pomembnost fizične pripravljenosti je žal precej pogojena s finančnim stanjem – finančno preskrbljenim posameznikom je precej lažje vzdrževati zdravje, se zdravo prehranjevati in dovolj gibati kot tistim, ki teh možnosti nimajo.

Če na glas povemo, kaj se nam dogaja, dobimo tudi povratno informacijo, dobimo pozornost, skrb, ljubezen. In takoj je vse lažje.

Kako pomembno je, da razdelamo stvari iz preteklosti, kdaj je čas, da jih tam tudi pustimo in kako ob tem živeti polno v sedanjosti?

Če želimo živeti v sozvočju s seboj in biti prisotni v tukaj in zdaj, potem bo brez tega, da razdelamo zadeve iz preteklosti, zelo težko to doseči. Če citiram Einsteina: »Ne moreš ponavljati enih in istih stvari ter pričakovati drugačen rezultat.« Prekiniti družinske vzorce, naučene principe, zaupati svojim vrednotam in ne slediti tujim ter se ne bati, da boš zaradi tega zavrnjen, to ni lahko. Je pa možno. In zdravo. In moram dodati, da tudi zelo prijetno.

V sodobnem svetu se pogosto ujamemo v delovnih nalogah, pa tudi v odnosih, kamor nam odteka največ energije. Kako se naučiti prepoznati takšne izgube in kako jih ustaviti?

Ah, vprašanje za milijon dolarjev. Ne znam odgovoriti v enem stavku. To je proces, ki vključuje iskrenost do sebe, prevetritev starih zablod, vzpostavitev novih odločitev, novih vedenj. Gre za strast do dela in do življenja. Gre za neusmiljeno opuščanje stvari, ki ne služijo ničemur. Gre za pogum, da si priznaš, da nekaj ni zate. Da je morda do včeraj bilo, danes pa je breme. In potem to breme odvržeš in narediš prostor za nekaj novega. Brez tega ne gre. In ne pozabiti, da ne gre le za izgubljanje energije. Moramo se tudi polniti. Ljudje na to kar pozabijo. Včasih so rekli, da prazna vreča ne stoji pokonci. In če malo parafraziramo, da ne gre le za hrano v povezavi s fizičnim delom, nahraniti moramo tudi dušo, se spočiti, biti sproščeni v družbi tistih, ob katerih se nam ni treba pretvarjati, nahraniti svoja čutila ali pa se včasih oropati vseh dražljajev in obstati v tišini. Ne pozabimo: le če smo napolnjeni z energijo, jo lahko trošimo.

Morda se čudno sliši, ampak čeprav so težke situacije neprijetne, ponujajo obilo možnosti za raziskovanje, razvoj in napredek.

Kako pomembno je svojo pot prehoditi sam in kakšno vlogo pri tem ima dobra podpora ljudi, ki so nam blizu?

Do neke mere smo sami, saj nihče ne more doseči teh odločitev ali prehoditi poti namesto nas. Ni pa potrebno, da smo na tej poti sami, da vse sami izvedemo. Veliko lažje je ob podpori, ob spodbudi. Če svoje misli, čustva, doživljanja delimo in jih ne držimo v sebi, potem ne morejo prerasti v demone, ki bi nas razjedali od znotraj. Če na glas povemo, kaj se nam dogaja, dobimo tudi povratno informacijo, dobimo pozornost, skrb, ljubezen. In takoj je vse lažje. Ljudje pogosto mislijo, da se to samo njim dogaja. Da so vsi ostali zdravi, močni, pogumni, sposobni. Živijo v zmoti, ker smo si zelo podobni med seboj in vsi zelo podobno razmišljamo. Samo da se eni zapletajo v te misli sami, drugi pa podelijo in ukrepajo. Svojci, prijatelji, sodelavci in nenazadnje strokovnjaki, so vsi na naši strani – in z njimi je življenje lažje. Tudi pri zdravljenju izgorelosti brez tega ne gre: ko nekdo izgori, potrebuje pomoč. Da to uvidi in sprejme brez občutka krivde ali celo sramu – to je pomemben del zdravljenja. Pomoč je namreč za te »superljudi« prej pomenila šibkost.

Pa vi? Se znate ustaviti in kdaj tudi reči NE?

O, hvala za skrb. Sem kar 'uživač' in me to zelo ščiti. Jaz delam zato, da uživam – tako med delom kot potem. Malo več omejevanja aktivnosti sem morala uporabiti po izidu knjige, saj je tema zdravja na delovnem mestu aktualna in moj program kar uspešen. Ampak ne morem biti na vseh mestih hkrati. Včasih bi rada sama sebe prehitela (smeh). Nekateri pač malo počakajo, da pridejo na vrsto. Sem pa vesela in hvaležna, da je kakovost še vedno pomembna in da jo ljudje prepoznajo, saj je tudi pri meni na prvem mestu.

Bi rekli, da smo v super produktivni in potrošniški družbi kar malo pozabili, kako se ustaviti, čutiti, vonjati in dihati z vsem telesom? Kako se na vse to spomnite vi?

Absolutno. Mislim, da se to pozna pri razmahu delavnic čuječnosti, uporabe aplikacij za meditiranje, tečajev joge. To me zelo veseli, ker smo bili že čisto odklopljeni od sebe.

Meni je na tem področju pomembna umetnost – glasbena, likovna, gledališče – to mi prebudi vse čute. Pa sprehodi po hribih in vrtnarjenje. Ta večni cikel narave s svojim prebujanjem, rastjo, nastankom plodov in umiranjem mi je v močan navdih.

Pa naučila sem se biti prizanesljiva in nežna do sebe. Znam razvajati dušo in se pocrkljati. Si odpustiti in se spodbujati. Od takrat je vse lažje.

Za uspešno ohranjanje lastne energije ima precej zaslug tudi dobra organizacija časa. Kaj je ključno zanjo?

Na prvem mestu so pomembna pričakovanja in realni cilji. Če vemo, kaj hočemo, se lahko po tem tudi organiziramo. Takrat lahko načrtujemo in šele nato sledi izvedba, preverjanje ter prilagajanje. Meni je blizu organiziranje po načelu kan ban, ki omeji aktivne naloge. Da se lahko posvetimo posamezni aktivnosti, da razvrstimo ostale, nekatere pa pospravimo v »zamrzovalnik«, kjer počakajo na vrsto in nam ne visijo stalno nad glavo. Ključna pa je tudi, da enako natančno, kot načrtujemo delo, načrtujemo tudi odmore, počitek in čas zase. To ljudje pogosto pozabljajo in nato za te pomembne dejavnosti zmanjka časa.

V naši produktivni družbi pogosto poudarjamo pomembnost usmerjenosti k doseganju ciljev. Katera orodja nam lahko pomagajo pri tem?

Zagotovo SMART način postavljanja ciljev, ki omogoči, da se ne zapletamo v želje in ambicije, temveč v dosegljivost in izvedbo posameznih projektov. Ob tem je zelo pomembna jasna komunikacija med vsemi udeleženimi (ali pa s samim seboj, če smo samozaposleni). Pri nas opažam, da se pojavljata dva zapleta pri tem: prvi je, da ljudje predvidevajo, da je vsem vse jasno in da ni treba povedati določenih stvari na glas. Tako si lahko vsak po svoje predstavlja, kaj mora narediti in kakšna je njegova vloga, kar seveda pripelje do zapletov. Drugi pa je, da bi ljudje pri dogovarjanjih kot pri podajanju povratnih informacij radi bili vljudni in potem uporabljajo veliko pogojnikov in splošnih izrazov, kar vodi do nesporazumov in nejasnosti. Oba principa (SMART in jasna komunikacija) sta spretnosti, ki se jih lahko nauči vsakdo in prinesejo v ekipo veliko miru, izboljšajo kakovost in sodelovanje.

Znašli smo se v precej negotovih časih. Kako se lahko soočimo s tem, da nam vsi načrti morda ne bodo šli tako, kot smo si zamislili?

Načeloma težimo k temu, da bi v življenju ujeli ravnotežje in homeostazo. Da bi to lahko izvedli, imamo neke vrednosti, standarde, po katerih se orientiramo. Trenutno smo v obdobju, ko je edina stalnica sprememba. Takoj, ko to sprejmemo, je že lažje, saj vemo, da bo stalno nekaj drugače, novo in pogosto tudi nevšečno. Takoj ko pričakujemo spremembe, jih tudi lažje obdelamo in se prilagodimo. Jaz to imenujem prožnost, ki opiše, kako se nekaj – ali nekdo v tem primeru – spremeni pod vplivom delovanja sile in povrne v prvotno stanje, ko ta sila popusti. Zdaj se težko zanesemo na zunanje dejavnike, saj nam nudijo zelo malo stabilnosti ali opore. Zato je bolj smiselno, da se obrnemo proti sebi, proti bližnjim in ustvarimo svoje zdravo in stabilno mikrookolje. Torej uživamo v trenutkih v dnevu, v malih zmagah, smo prisotni, hvaležni za to kar imamo, ne bežimo od doživljanja čustev. Večkrat se moramo opozoriti na »celotno sliko« in raziskovati, kaj se lahko naučimo iz te situacije. Morda se čudno sliši, ampak čeprav so težke situacije neprijetne, ponujajo obilo možnosti za raziskovanje, razvoj in napredek.

Kaj prepoznate pod besedo USPEH?

Mislim, da je to precej subjektiven pojem. Zame ni enak kot za nekoga drugega. In prav je tako: vsi smo različni in ravno to je najbolj zanimivo. Zame je uspeh zadovoljstvo, ljubezen, zdravje, možnosti potovanja in izobraževanja. Pa seveda dovolj časa, da vse to zaužijem. Upam, da bodo ob tem vprašanju bralci tudi pri sebi razmislili, kaj pomeni njim. To je dobro vedeti in se vsake toliko časa opomniti na to.

Kateri je najboljši karierni ali kar življenjski nasvet, kar ste jih kdaj prejeli – ali oblikovali kar sami?

Prvi je od Zdravka Čolića: »Če srce ni vroče, je vse nemogoče.« Drugi je spoznanje, da če bom čakala na druge, da nekaj dojamejo ali spremenijo, se bom močno načakala. In tretji je od mojega dedka, ki je vedno rekel: »Še nikoli nisem videl pogreba, za katerim bi hišo peljali.«