Se imamo dovolj radi, da si vzamemo čas zase?
Kolikokrat ste si že rekli, še to naredim, potem pa si vzamem čas zase. Samo še ta projekt zaključim, nato začnem na novo. Še to obdobje stisnem, potem bo bolje … In potem? Dnevi minevajo, pridejo novi meseci in z njimi novi projekti, dela in obveznosti ne zmanjka, in mi? Se znamo ustaviti? Se imamo dovolj radi, da si vzamemo pol ure na dan samo zase? Brez telefona, računalnika, obveznosti, samo zase?
Stres - kuga tretjega tisočletja
Tempo življenja je vse hitrejši, če se ne znamo ustaviti, nas naš način vodi v stres, in še preden se dobro zavemo, smo že na poti v izgorelost, anksioznost in druge bolezni sodobnega časa, povezane s stresom. Ko pride čas za oddih, namesto da bi uživali in se odpočili, se nam zgodi, da zbolimo, imunski sistem nam odpove. Stres je bolezen sodobnega časa. Če sta bila v srednjem veku problem higiena telesa in posledično kuga, je v današnjem času problem higiena uma.
Izklopili smo um do telesa
Živimo (pre)hitro. Signalov telesa ne poslušamo, ne znamo se ustaviti, čeprav nam telo jasno sporoča, da je čas, da se ustavimo. Po dolgih opozorilih nam telo nekega dne da jasno vedeti: »dovolj te imam!«
Ko pri avtu zasveti lučka, hitro pokličemo servis, ko računalnik sporoči napako, prav tako. Kaj pa, ko naše telo signalizira? Tega ne zaznamo, nimamo vgrajene signalne lučke. Tako kot odpove avto, če ga ne servisiramo redno, tudi naše telo odpove, če ne poskrbimo zanj. Ko odpove, nam pogosto ni jasno, kako hudo je in koliko časa bomo potrebovali, da se postavimo v normalo. Domači, prijatelji, znanci ugotavljajo, da se je zgodilo »čez noč«, mi pa dobro vemo, da se je dolgo pripravljalo in nas na različne načine opozarjalo.