Saša Einsiedler: »Mislim, da je pomembno videti gozd, ne samo dreves«
Saša Einsiedler ima glas in obraz, ki ju zagotovo poznate. A nekdanja televizijska voditeljica in pevka ima v svojem življenjepisu še številne druge nazive. Danes jo poznamo predvsem kot trenerko javnega nastopanja in avtorico priročnikov, ki ljudem pomagajo do poslovnega in osebnega uspeha. In prav o tem bo v spodnjih vrsticah tekla beseda.
Licencirana trenerka uspešnosti po Jacku Canfieldu, mednarodna trenerka Persolog® osebnostni profil – DISK®, praktik hipne transformacije RTT po Marisi Peer, komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka, licencirani DreamBuilder coach je nekaj aktualnih nazivov, ki jih najdemo v vašem življenjepisu. Zdi se, da so časi, ko smo svoje poklice lahko opisali z eno besedo, mimo. A če bi vam rekli, da se morate predstaviti zgolj z dvema besedama, kateri bi to bili?
Samo sebe vidim kot t. i. »mindset coachinjo«. Ampak vidite, obe besedi sta angleški – ne najdem pravih slovenskih besed za to. Morda bi si lahko rekla, da sem tista gospa, ki pomaga ljudem začeti drugače razmišljati.
Rdeča nit vašega kariernega poslanstva je zagotovo javno nastopanje. Kolikšno težo ima suverena javna podoba pri poslovnih uspehih?
Ja, res je, nastopanje me spremlja že od čisto majhnega. Spomnim se, da je oči kupil kamero in takoj, ko jo je prižgal, sem že nastopala. Kot bi imela to v celičnem zapisu. In ko imaš nekaj tako globoko zapisano, se ti zdi samoumevno. Pa ni. To sem spoznala, ko sem opazovala ljudi, ko so prihajali na odre kot nastopajoči ali pa na konferencah
kot govorci. Nisem razumela, zakaj se nekateri, ki imajo tako zanimive vsebine, vendar »ne potrudijo malo bolj in bolje predstavijo svoje vsebine«. Potem šele sem se začela zavedati, da nekateri tega preprosto ne znajo ali ne zmorejo. Velikokrat je tako, da je nekdo veliko boljši na določenem področju, a ker tega ne zna predstaviti, ga prehitevajo slabši, ki pa so boljši govorci.
Kaj sami prepoznate pod besedo USPEH?
Uspeh je zjutraj prebuditi se z nasmehom na ustnicah in si zaželeti dobro jutro. Uspeh je, ko si ne želiš zamenjati svojega življenja z življenjem nekoga drugega. In ko si izpolnjen na vseh življenjskih področjih. Uspeh najpogosteje enačimo s količino denarja. Pa ni res – najbolj pomembno je imeti lep odnos do sebe in z drugimi, pomembno je biti zdrav, šele potem je na vrsti denar.
Kaj je ključ do prepričljivega javnega nastopa, ki vedno drži poslušalčevo pozornost in deluje kredibilno?
Najbolj pomembno je zaupati samemu sebi, verjeti v to, kar govorimo. Lahko delamo vse narobe, kar uči teorija nastopanja, pa smo ob tem navdušeni in avtentični in smo zmagali – delujemo kredibilno in publika ob našem nastopu zadržuje dih.
Uspeh najpogosteje enačimo s količino denarja. Pa ni res – najbolj pomembno je imeti lep odnos do sebe in z drugimi, pomembno je biti zdrav, šele potem je na vrsti denar.
Pomembne pa so tudi zgodbe. Da pripovedujemo, da smo slikoviti, vključujemo primere, si dovolimo biti osebni. In da priznamo, da nimamo vseh odgovorov, ne da ob kakšnem vprašanju občinstva pleteničimo in se izvijamo.
Iz česa izvirata strah in trema pred javnim nastopanjem in kako v boj proti njima?
Oh, to je večna tema! Trema izhaja iz občutka, da se bo zgodilo nekaj hudega. Da moramo biti nadvse previdni, kajti iz grma bo nad nas skočil tiger in nas raztrgal. No, malo se hecam, ampak počutimo se pa velikokrat zares tako. Največkrat je trema posledica strahov, da ne bomo dovolj dobri, da se bomo zmotili in se nam bodo ljudje smejali, da nas bodo razkrinkali in ugotovili, da v resnici nismo tako pametni, da bodo vsi videli našo tremo … in še in še razlogov je. Večina teh strahov pa domuje v naši rani mladosti.
Imela sem primer gospe, direktorice, zelo dobre in uspešne, imela pa je tako tremo pri nastopanju, da ni spala teden dni pred nastopom. Pomagala sem ji s t. i. hipnotransformativnim coachingom in v globoko sproščenem stanju se je spomnila nekaterih prizorov iz otroštva, ki so vsa ta leta botrovali njeni tremi. Z današnjega vidika popolnoma nepomembne stvari, takrat pa, ko je bila majhna deklica, se je njen um v želji, da jo zaščiti, odločil, da je nastopanje nekaj, ob čemer si kaznovan. In ti vzvodi se vključijo pri podobnih situacijah, ko nastopamo, pa je čisto vseeno, ali imamo 3 ali 45 let.
Velikokrat je tako, da je nekdo veliko boljši na določenem področju, a ker tega
ne zna predstaviti, ga prehitevajo slabši, ki pa so boljši govorci.
Na svojih delavnicah veliko govorite o preseganju strahov. Kaj straši vas? In kako se s strahovi soočate sami?
Kaj pa vem … s strahovi se kar hitro pomenim. Največkrat se ujamem v zanko strahov preživetja – sem le »samohranilka s petimi otroki«. In ta moja misel, da moram poskrbeti za vse, me je včasih kar hromila. Namenoma sem dala v navednice tisto prej, kajti ravno ta besedna zveza je tista, ki lahko spravi moje možgane v strah.
Raje si rečem, da sem »odlična in sposobna z lahkoto poskrbeti za otroke«, to se sliši čisto drugače. Največkrat strašimo sami sebe. Obstaja ena odlična vaja, ko se ob navalu strahu vprašamo, s čim strašimo sami sebe. Potem to analiziramo in na koncu ugotovimo, da je kup teh strahov čisto neutemeljenih.
Eno od vaših poslanstev je tudi pomoč pri grajenju samopodobe. S čim jo dvigujemo in kaj ji ne dela usluge?
Imeti dobro samopodobo, zavedati se svoje vrednosti, zaupati vase – to so ključi do uspehov vseh vrst. Lahko si uspešna na zunaj, v sebi pa prestrašena in ves čas na preži, kdaj boš naredila kaj narobe. Lahko si super priljubljena v službi, vsi prihajajo k tebi, da ti zaupajo svoje težave in vsakogar poslušaš z odprtim srcem, sama pa si prazna in nimaš nikogar, ki bi mu lahko povedala svoje skrbi.
Imeti dobro samopodobo, zavedati se svoje vrednosti, zaupati vase – to so ključi do uspehov vseh vrst.
Vse prevečkrat vidim (tudi sama sem bila takšna) gospe, ki so srčne, prijazne, delovne, pomagajo vsem, so sposobne, pametne … pa vendar tega sploh ne vidijo. Počasi postanejo samoumevne tako sebi kot drugim in postajajo še bolj prijazne, samo da bi kdo to opazil, jih pohvalil. Pa se to zgodi malokdaj. Ljudje bolj spoštujejo tiste, ki so malo »pasji«. To pomeni samo, da znajo postaviti meje, da znajo poskrbeti zase.
Naslednja rušilna stvar je pa negativni notranji samogovor. Kolikokrat na dan se pohvalimo? Se zavemo, kako odlični smo? In na drugi strani – kolikokrat si rečemo, »Oh, kako sem neumna, smotana, pozabljiva«…? Pa še nekaj je rušilnega. To je primerjanje. Oh, kako hitro se ujamemo v te zanke, sploh je to izziv za naše otroke. Le poglejte ta dekleta na družabnih omrežjih, ena lepša od druge in ves čas kažejo samo najlepši del sebe. Seveda podvomiš o sebi in si misliš, jao, tale je tako popolna, jaz sem pa debela, celulitična, mozoljasta, tako navadna … Samopodobo dvigujemo s tem, da se začnemo opazovati na drugačen način. Da se znamo ustaviti, začutiti. Kaj želi moja duša? Ne, česa si želi moj šef, moj mož, kaj želim JAZ. Pohvaliti se, privoščiti si kaj, predvsem pa slišati sebe.
Kje je tvoj fokus? V dobrem okrog tebe ali v iskanju napak in slabega?
Kaj bi rekli, da so kompetence prihodnosti pri grajenju uspešne karierne poti?
Mislim, da je pomembno videti gozd, ne samo dreves. Pomembno je upoštevati človeka v vseh njegovih dimenzijah. Ne samo uporabljati ga za delovno silo. Sposobnost povezovanja, pravičnosti in sočutja. Pa seveda odgovornost in zavedanje te.
Zadnja leta vedno več govorimo o pomembnosti dela na sebi. Kaj za vas šteje kot delo na sebi?
To, da vidiš sebe kot bitje, ki je veliko več, kot so njegove vloge v življenju. Jaz nisem samo Saša, mama, partnerka, podjetnica, prijateljica, hčerka … Sem veliko, veliko več kot to. Sem duhovno bitje, čista ljubezen. No, to je moj ideal, da ne bi kdo pomislil, da sem kakšna svetnica (smeh). Ampak delo na sebi je odkrivanje tega ideala in čim prej se otresti vsega balasta vzgoje, ki so nam ga naložili v času odraščanja. Živimo s prepričanji, ki smo jih podedovali od svojih pra pra pra babic in dedkov, čas, v katerem živimo zdaj, pa je popolnoma drugačen od njihove- ga. Ta prepričanja nam onemogočajo življenje po meri duše. »Kaj bodo pa ljudje rekli?« je eno tako prepričanje, ki je izjemno razširjeno in nam naredi veliko slabega.
Vsak od nas je nekaj posebnega. In pri nas je še vedno tako, da veljaš za
pametnega, če si dober pri matematiki. Tisti, ki blestijo pri telovadbi ali likovnem pouku in imajo pri matematiki težave,
»pač niso tako bistri«.
Pred leti smo veliko pogosteje slišali opazko, da je nekdo preprosto tak, kakršen je in da se ljudje ne spreminjamo. A v zadnjih letih precej več govorimo o osebnostni rasti in vseživljenjskem učenju. Povejte nam več o ciljih hipno-transformacije...
Jaaaa, človek se lahko spreminja in to je tako čudovito! Kup potencialov je v nas, pa spijo in čakajo na svojo uresničitev. Nekateri gredo žal z nami v grob, druge nam uspe uresničiti. Ko sem iskala načine, kako čim hitreje priti do uvida, kaj so moje zmožnosti in kako naj jih aktiviram, sem našla nekaj različnih orodij in jih združila v sistem, ki sem ga poimenovala hipno-transformativni coaching. Res je zmagovalna kombinacija, osnova pa je hipnoterapija po Marisi Peer. Gre za to, da v globoko sproščenem stanju, ki ga dosežemo s pomočjo hipnoze, najdemo te vzorce, ki nas omejujejo. Ko jih ozavestimo, damo umu nova navodila – povemo umu, da teh vzorcev ne potrebujemo več in sidramo nova. To traja vsaj en mesec, zato vsakemu pripravim poseben posnetek, ki ga je treba poslušati vsak dan en mesec. No, takrat se začnejo dogajati čudeži.
Haha, to pravzaprav niso nikakršni čudeži, dogaja se samo to, za kar smo poslani na ta svet, končno naši darovi in naše želje postanejo resnični in to nam daje občutek svobode.
Predvsem si želim ene stvari – da bi bila zdrava. Ko enkrat doživiš bolezen, je zdravje najbolj pomembno!
Bi rekli, da že v času izobraževanja mladih dajemo premalo poudarka na razvijanje in izkoriščanje konkretnih potencialov, ki se med posamezniki seveda razlikujejo?
Ja, mislim, da je žal res tako. Vsak od nas je nekaj posebnega. In pri nas je še vedno tako, da veljaš za pametnega, če si dober pri matematiki. Tisti, ki blestijo pri telovadbi ali likovnem pouku in imajo pri matematiki težave, »pač niso tako bistri«.
Kaj pomeni kratica metode DISK, ki se uporablja za analizo osebnostnega profila?
DISK je res dobro orodje za prepozna- vanje vedenjskih profilov ljudi. D je dominanten tip, I je iniciativen, S je stanoviten in K je korekten. S posebnim vprašalnikom dobimo poročilo o človeku, ki ga je izpolnjeval in včasih se na delavnicah v podjetjih počutim kot »šlogarica«, ko s pogledom na izrisane grafe povem ljudem, kako se vedejo, kako drugačni so doma oz. v službi in kaj jim gre na živce pri drugih. Ogromno smeha je na teh delavnicah, kajti večina se najde v opisih. Pomembno pa je, da je to orodje odličen način za opolnomočenje ljudi v podjetju, timih, da smo različni in da so vsi vedenjski tipi v redu, vsak po svoje, ni boljšega ne slabšega. Da ima vsak nekaj, kar lahko da in nekaj, kar lahko morda še nekoliko nadgradi.
Težava je v tem, da ko je naš um oblegan samo z eno vrsto informacij, razvijemo selektivno zaznavanje in utrjujemo samo eno resnico, druge ne pridejo do nas.
Tik preden je svet obstal, je sodobna družba na visokih obratih drvela skozi svet 'hiper potrošnje' in produkcije. Kako gledate na to, da se moramo včasih malo ustavi- ti in si nastaviti zrcalo, pa čeprav pod prisilo?
Menim, da je korona nastavila ogledalo družbi. Ustavili smo se, ampak ob tem ždeli v strahu, kaj bo. Zelo neprijetno je bilo. Zdaj, ko vidimo, da v resnici ni hujšega, si lahko malo oddahnemo, ampak večina ljudi pravi, da si ne želijo nazaj v naglico in hiper potrošnjo.
Morda nas je srečala pamet in smo ugotovili, da je življenje eno samo ter da ga obarvajo najprej naši odnosi, ne pa to, za koliko je zrasel dobiček v firmi …
Pa vi? Se znate ustaviti in kdaj tudi reči NE?
O, jaz sem bila pa tudi prisilno ustavljena. Med lansko korono so mi našli raka v grlu in dvojno me je ustavilo. Sem hvaležna za to izkušnjo, saj sem drugače preveč razpeta med tu in tam in vsepovsod. Zdaj pa uživam na sprehodu, pustim el. sporočila za naslednji dan, ob koncih tedna greva s partnerjem na lepše … Se pa učim še vedno tega ustavljanja, ker me tako noro veseli to, kar počnem, da je to moj hobi, ne samo delo.
»Kaj bodo pa ljudje rekli?« je prepričanje, ki je izjemno razširjeno in
nam naredi veliko slabega.
V zadnjih dveh letih smo se ljudje marsikje še bolj očitno razdelili na dva »ZA in PROTI« bregova nasprotujočih si prepričanj. In zdi se, da smo pozabili, kako spoštljivo komunicirati z drugače mislečimi. Sami pravite, da je naš odziv na sogovornike, tematike in situacije naša odločitev. Kakšne prijeme uporabljate pri reševanju konfliktnih situacij s sogovorniki, ki so na drugem bregu?
Joj, res je prav žalostno gledati to, kar se dogaja. Menim, da nobena skrajnost ni dobra. To je kot nihalo, ki se mora uravnotežiti na sredini, in bolj ko niha, višje gre in dlje bo trajalo, da se umiri. Sama se trudim ostajati v svojem miru, zato sem prenehala spremljati poročila, včasih vprašam partnerja, češ, povej mi, je kaj takšnega, kar bi morala vedeti.
Edina stvar, ki me pogreje, je, ko začutim, da nekdo omejuje mojo svobodo odločanja o telesu in o tem, da imam lahko svoje mnenje. Sama mislim, da bi morali odgovornost za svoje zdravje ljudje vendarle malo bolj vzeti v svoje roke. Na začetku korone so tudi zdravniki še pozivali, naj se gibamo, nadzorovano izpostavljamo sončnim žarkom, uživamo D in C vitamin … Zdaj pa, kot da tega ni več.
Težava je v tem, da ko je naš um oblegan samo z eno vrsto informacij, razvijemo selektivno zaznavanje in utrjujemo samo eno resnico, druge ne pridejo do nas. In potem smo pripravljeni na nož, ko svojo resnico zagovarjamo. Žalostno, res zelo žalostno. Zato se sama nikakor ne udeležujem nikakršnih debat, prepričevanj … ker preprosto nima smisla. Vsak vidi le svoje, tisto, kar želi videti in verjeti. Ampak dajmo, dopustimo si to in spoštujmo drug drugega!
Verjamete, da v svoje okolje privlačimo ljudi z isto energijo? S kakšnimi se najraje obdajate sami?
Seveda je najlažje biti obkrožen s podobno mislečimi. In ja, verjamem v to, da če poslušamo radijsko postajo na frekvenci 98 hercev, ne moremo poslušati hkrati postaje, ki oddaja na 100 hercih. In na 98 je rok muzika, ti imaš pa raje klasiko. Torej je treba frekvenco zamenjati, da prideš do 100, kjer je klasika. Kako to naredimo? Že samo z nekaj preprostimi vajami, spremembo načina razmišljanja ali celo že samo s tem, da usta prisilno razvlečemo v nasmeh. Smo že drugje. Rada imam ljudi, ki ljubijo življenje, ki so odprtega duha, ki delujejo iz ljubezni, ne iz strahu. Všeč so mi ljudje, ki si upajo povedati svoje mnenje, vendar ga ne vsiljujejo. In takšne, ki so zadovoljni sami s seboj.
Vsak vidi le svoje, tisto, kar želi videti in verjeti. Ampak dajmo, dopustimo si
to in spoštujmo drug drugega!
V sodobnem svetu se pogosto ujamemo v delovnih nalogah, pa tudi v odnosih, kamor nam odteka največ energije. Kako se naučiti prepoznati takšne izgube in kako jih ustaviti?
Uh, ja, včasih smo utrujeni, da komaj živimo, pa nam sploh ni jasno, od česa. Potem pa se spomnimo, da smo imeli pogovor z nekim sodelavcem ali sodelavko, na poti domov pa smo srečali še najbolj glasno sosedo in to nas je dotolklo. Malo v šali, pa vendar je velikokrat tako. Zato je dobro vzeti list papirja in napisati na eno stran ljudi, ob katerih smo opazili, da postanemo brez energije, utrujeni. Na drugo polovico zapisujemo tiste, ob katerih se počutimo dobro. Včasih so med »kradljivci energije« celo naši bližnji, največkrat pa so to ljudje iz službe. In tako naredimo načrt, da se čim manjkrat srečujemo in zadržujemo v bližini tatov energije. Če gre za to, da ne gremo nekam na obisk, kjer nam ni prijetno, je to preprosto. Odločimo se in ne gremo. Težje je, ko gre za bližnje ljudi ali za sodelavce. Takrat je dobro narediti kakšno vajo za zapiranje svoje energije, da nam je mimogrede kdo ne ukrade.
Bi rekli, da se optimisti rodijo ali gre za zavestno odločitev, kako videti dobre stvari? Spadate mednje?
Pravijo, da se rodiš kot optimist, jaz sem se zagotovo rodila tako in sem hvaležna staršema za dobro popotnico. Verjamem pa tudi to, da je biti optimist ali ne, do neke mere tudi lastna izbira. Kje je tvoj fokus? V dobrem okrog tebe ali v iskanju napak in slabega?
Kje sami najdete največ navdiha in motivacije?
Najbolj pomembno je, kako začnem svoj dan. Z nasmehom, z lepo besedo, mislijo, ki si jo naklonim. Potem pa nekaj razteznih vaj za telo, pa kratka meditacija. Čez dan me navdihne sprehod, narava je res čudežna! Zelo rada pa prisluhnem tudi kakšnim motivacijskim posnetkom. Zelo rada prisluhnem Ester Hicks, ki sem jo poslušala tudi v živo v Ameriki, vedno me spomni na to, da smo so-kreatorji svoje resničnosti!
Letos vas bomo srečali tudi na Kongresu ADMA 2022. Kaj lahko pričakujemo na ADMA odru?
U, ja, zelo se veselim, kajti govorila bom o tem, kako deluje naš um. Zakaj npr. novoletne zaobljube trajajo le dober teden? Zakaj se je tako težko spremeniti? Zakaj, ko si rečemo, da bomo hujšale, mislimo samo še na to, kaj bi pojedle. Zelo koristno predavanje bo, sem prepričana. In zabavno. Ko smo sproščeni in se nasmejemo, smo tudi bolj dojemljivi ter učljivi. Tudi zato se rada smejim (smeh).
Kakšne cilje ste si zadali v 2022 in kaj si želite, da nam to leto prinese?
Uf, imam precej ciljev za letos. V poslu sem pripravljena na reorganizacijo in že se dogajajo prve spremembe. Doma imam namen prenoviti del hiše, zastavi- la sem si tudi osebni načrt – prehrana, gibanje, spanje. In seveda na področju odnosov. Predvsem pa si želim ene stvari – da bi bila zdrava. Ko enkrat doživiš bolezen, je zdravje najbolj pomembno!