Dogodki

Sara Ahlin Doljak: “Spoznavam, kaj zares šteje”

ADMA navdih: INTERVJU

Sara Ahlin Doljak je samostojna odvetnica, mediatorka in predavateljica, ki kljub multipli sklerozi ter nezmožnosti govora in hoje navdihuje z življenjskim optimizmom, nalezljivo pozitivnim tokom misli in močno voljo. Na ADMA jesenskem posvetu v Mariboru bo spregovorila o svoji zgodbi in srečanju z boleznijo, o tem, kako premaguje vsakdanje ovire, kako gleda na življenje in kaj jo polni z nepopustljivo energijo. Še prej pa smo z njo klepetali v tokratnem ADMA intervjuju. To je Sara Ahlin Doljak.

Kako se je vaš pogled na življenje in cilje spremenil po vaši diagnozi?

Kot "malo" Saro so me med procesom socializacije vpeljali v ego način razmišljanja. Namen takega razmišljanja je bil, da sem bila usmerjena v storilnost, da si zagotovim relativno udobno življenje glede na pričakovanja okolice. Vse to je potekalo z veliko odrekanj zaradi športa in študija ob hkratni prisotnosti strahu, da v življenju "brez dela ni jela (No honey No money)". In kaj se je v mojem srcu spremenilo po postavljeni diagnozi multiple skleroze? V letih življenja z boleznijo se je okrepilo zaupanje in upam si slediti notranjim željam, ki prihajajo iz srca. In prišel je smisel bivanja. Smisel, ki me osrečuje na dolgi rok, in ne prihaja iz mojega uma in ni konstrukt mojih prepričanj, temveč prihaja iz globin mojega srca v vsakem trenutku posebej. Prisluhnem in sledim notranjemu vzgibu in točno vem, kaj storiti v danem trenutku. S tem pa je moje življenje postalo preprostejše. Spoznala sem, da v vsej naglici bivanja nisem razumela smisla, saj sem ga gradila na napačnih "materialnih temeljih". Na zunanjem, na vsem, kar se je videlo. Nisem čakala nikogar, da je prižgal iskrico v mojih očeh – prižgala sem jo lahko le z odločitvijo, da zaživim in ne le živim. 

Nisem čakala nikogar, da je prižgal iskrico v mojih očeh – prižgala sem jo lahko le z odločitvijo, da zaživim in ne le živim.

Še vedno ste predavateljica, pa tudi odvetnica in mediatorka. Bolezen vam je vzela govor in hojo, a še vedno imate svoj glas, ki je slišan. Kako se je torej preoblikoval in prilagodil vaš način dela?

Zaradi multiple skleroze nisem izgubila strank in nisem prenehala poučevati na fakulteti. Zavedam pa se, da je težko gledati odvetnico in mediatorko na vozičku in brez glasu. Čeprav moje oči in pravni zapisi vpijejo: »Slišim vas, razmišljam, v mislih govorim, le mojega glasu ni slišati!« Ena od značilnosti mojega delovanja – odvetništva in poučevanja na fakulteti – je tudi »univerzalna dostopnost«. Tako se mi že dolgo ne zdi nič posebnega, da med bolniško odsotnostjo dobivam sporočila strank in študentov, da jih zanima, kdaj bo sodna obravnava, nekdo potrebuje listine iz spisa, spet drugi pomoč, kako se lotiti seminarske naloge ali zaključne naloge. Pri Evropski pravni fakulteti sem nosilka štirih predmetov in vse predavam z govornim komunikatorjem. Ta govori besedilo, ki ga tipkam sproti ali pa ga vnaprej pripravim. Študentje, stranke, sodniki so tak način podajanja snovi in govora dobro sprejeli.

Sari Ahlin Doljak boste lahko prisluhnili tudi na ADMA jesenskem posvetu v Mariboru. (Program najdete TU)

Kaj vas polni s pozitivno energijo in optimizmom?

Družina in odnosi v njej ter delo, ki ga opravljam. Ali je sanjska služba res mogoča ali so to le sanje? Na pot osebne spremembe sem stopila pred desetimi leti in dokončno lani in lahko rečem, da delam samo tisto, kar me veseli in uresničuje. Privilegirana sem, ker sem se odločila. Imam sanjsko zaposlitev, ker živim svoje sanje. Delam stvari, ki jih rada delam, in delam trdno. S komunikatorjem mi uspe predavati več kot pred njim, ko je bil moj govor še glasen in razumljiv. In veselim se novega študijskega leta. Najraje predavam družinsko pravo. V svoji odvetniški pisarni imam največ primerov s tega področja in zanimivo je združiti prakso s pravno teorijo. Ko sem se posvetila odnosu do sebe in drugih, da sem dojela, kaj me "gor drži" poleg odnosa z možem in otrok, in da življenja ne zapravljam več v odnosih, v katerih ne morem živeti sebe. Ko sem to spoznala, je vse steklo v pravo smer.

Materialne stvari, ki se izgubijo, je moč najti. Nečesa pa ne morem najti, ko je izgubljeno. Česa? Življenja, vendar.

Danes ste s svojo močno voljo velik navdih zdravim in ljudem s podobno ali drugimi diagnozami. Vendar ste do takšne volje morali priti tudi skozi temačna obdobja. Kako ste našli luč v najbolj temnih časih?

Ko že sedemindvajset mesecev molčim, vedno bolj odkrivam in se zavedam, da je materialnost samo dejstvo življenja, na katerega sem se navadila, spoznavam tudi, da so vsa priznanja in materialnost, ki jo imam v posesti, porumenela v škatli in postala nepomembna pred obličjem bolezni. Spoznavam, kaj zares šteje: medčloveški odnosi in koliko ljubezni sem vložila v vsa srečevanja, delo, vzgojo otrok. Ob spočetju so mi bili dani čuti, da odkrivam ljubezen v srcu vsakogar, in ne prevar, ki mi jih prinaša gola materialnost. Hiše in avtov, ki sem jih pridobila v življenju, ne morem nesti s sabo v bolniško posteljo. Bolniška postelja je simbolika in resničnost, saj nihče ne more prenašati moje bolezni namesto mene. Materialne stvari, ki se izgubijo, je moč najti. Nečesa pa ne morem najti, ko je izgubljeno. Česa? Življenja, vendar.

Ste še kdaj jezni, da se je to zgodilo ravno vam?

Ko se je zdravstveno stanje vse od leta 2011 postopoma slabšalo in sem velikokrat ležala na nevrološki kliniki, sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko. Ničesar nisem hotela izpustiti iz rok, preveč sem se ukvarjala z zemeljskimi stvarmi. Ko se je stanje izboljšalo, sem spet živela v zanikanju bolezni in se tolažila, da pri meni potek bolezni ne bo hud in da še vedno lahko hodim v službo, vozim avto, nakupujem oblačila prestižnih znamk. Jezilo me je veliko stvari. Ne znam opisati občutkov jeze, ki so se mešali s krivdo. Kako bosta moja starša prenesla mojo bolezen, ki je kronična, degenerativna in mi jemlje moči. Ko sem se vozila z avtom na predavanja, sem vpila in se jezila na Življenje. In ta jeza je trajala vse do mojega ponovnega rojstva junija pred dvema letoma, ko mi je bil odvzet glas.

Ko človek zboli, se zave svoje minljivosti.

Bi lahko rekli, da danes z manj besedami lahko poveste več? Vam je bolezen v tej luči tudi kaj dala?

Že dve leti ne morem odgovoriti na telefonski klic in poštarju, ki pozvoni, ko sem sama doma. Lahko bi me vsa ta dejanska nemoč spravila v agonijo. Pa me ne. Pri meni se je zgodilo nekaj drugega − prizemljilo me je, naredilo potrpežljivo in mi podarilo jasnost misli. Marsikdo je začuden, kako zdržim brez govora, moram iskreno priznati, da včasih nimam potrebe po govoru, ker takrat opazujem, vidim in slišim sogovornika. Povsem drugače in veliko težje je biti in ostati v tišini. Ta tišina ni isto kot nezmožnost govora. V življenju, ki ga živimo, smo obkroženi z ljudmi in tehnologijo. Tišina, o kateri pišem, se ne nanaša na zunanjo tišino. Po dveh letih mi je uspelo umiriti um. Pišem o notranji tišini, ki je ponotranjenje sedanjega trenutka, ne da bi razmišljala o prihodnosti ali preteklosti. Biti tiha in neobsojajoča v meni je bil začetek odsotnosti zaposlenosti uma in moje prisotnosti tukaj in zdaj. In takrat se je čas bivanja začel množiti.

Se vam zdi, da se tisti, ki glasilke uporabljamo vsak dan, premalo poslušamo in preveč govorimo?

V tišini se veliko dogaja. Dokler sem še lahko govorila s svojim glasom, se s tišino izgovorjenega nisem ukvarjala. V dnevih tišine se lahko vprašam: kako se počutim v sebi, v svojem telesu, kaj se zares dogaja z mano v meni? Vem, ker izkusim, da ne potrebujem izreči na tisoče besed. Dovolj je kratek stavek, zapisan na komunikator ali papir, dotik, objem ali pogled, ki drugemu jasneje prenese moja sporočila, kot pa "poplava" vrženih besed in čudenje, kako to, da me ne razumejo. Tišina odpira vrata, ne površinskih, odpira vrata življenju, ki se nenehno spleta in prepleta med nami. Žal sem se prevečkrat obremenjevala s tem, kaj reči, da bi slišala. Tišina neizgovorjenih besed je zdravilna, da sem se ustavila in srečala sama s sabo. Možnost, da napišem, če ne morem izreči. Začutiti in zapisati s pisalom v roki le bistveno, ker vse preveč je balasta in mašil v naših pogovorih, ki včasih ne povedo ničesar smiselnega.

Česa si želite, da bi se ljudje v komunikaciji o multipli sklerozi bolje zavedali? Kakšna vprašanja na to temo ali dejanja in geste vam gredo na živce?

Multipla skleroza je nadležna bolezen. In preseneča. En dan zmoreš veliko, tako v miselnem kot v motoričnem smislu, že naslednji dan povsem nemočen ležiš v postelji. Mene najbolj ovira utrujenost. Dopoldne še zmorem intelektualno delo v pisarni in v predavalnici, popoldne precej težko. Multipla skleroza je nevrološka napredujoča bolezen. Simptomi so od bolnika do bolnika različni. V Sloveniji za to boleznijo »neštetih obrazov in težav«, kot ji pravijo, boleha več kot 3500 ljudi. Čeprav mi je bolezen vzela marsikaj zemeljskega, mi duha ni mogla streti. Živim polno življenje; sem srečna, imam rada moža in otroka. Ko sem zbolela, tudi danes ne, nisem potrebovala »soljenja pameti«, trepljanja po ramenu in sočutnih pogledov v smislu »saj bo boljše«, radovednih vprašanj, temveč nekoga, ki ga ni strah, ki pomaga nositi križ bolezni, ki mu lahko iskreno zaupam ter se resnično zanesem nanj. Ko človek zboli, se zave svoje minljivosti. Različni ljudje me zasipajo s številnimi nasveti in informacijami, redki pa vidijo mojo prizadetost, da včasih težko ločim zrno od plev. Življenje je postalo drugačno. Začetek je bil težak, nisem vedela, kaj vse bom sploh še lahko počela.

Življenje z boleznijo me je pahnilo v zavedanje, da je vse začasno. Danes sem, jutri me lahko ne bo več. Vse je začasno, tudi bolečina. Začasno je veselje, začasna je žalost.

Koliko ste o multipli sklerozi vedeli, preden ste se z njo srečali sami? Kako močno podporo imajo osebe z enako diagnozo?

O multipli sklerozi nisem vedela veliko, poznala sem le dva bolnika, ki sta bila gibalno ovirana. Zmotno sem vedela le to, da gre za nevrološko obolenje, ki vodi v invalidnost. Nisem pa vedela, da je kronična, imunsko vnetna bolezen, ki prizadene osrednji živčni sistem, ta vključuje možgane, hrbtenjačo in vidni živec. Simptomi bolezni so odvisni od mesta nastanka demielinizacijskih okvar in zato niso specifični. Med najpogostejše simptome spadajo: slaba koordinacija, motnje vida, težave z govorjenjem, težave z nadzorom nad mehurjem in črevesom, šibkost udov, težave s spominom in koncentracijo, mravljinčenje ali omrtvelost v udih, spolne težave, utrujenost, bolečine, epileptični napadi, bruhanje, slabost in vrtoglavica ter naglušnost.

 Zdravstvena, psihološka in rehabilitacijska podpora bolnikov z multiplo sklerozo je v naši državi dobra, lahko bi bila boljša, ker so čakalne vrste na pregled pri nevrologu dolge, a smo bolniki deležni vseh terapij in zdravstvene oskrbe, ki so dostopne za zaustavljanje napredovanja bolezni, kot jo imajo v drugih državah EU.

Kar zadeva pa podporo v družinah, kjer je prisotna bolezen, pa je pogostost razvez trikrat večja kot v družinah, kjer te bolezni ni. Zakonsko življenje je že samo po sebi izziv, toda kadar eden od zakoncev zboli, se pojavijo vprašanja: Kako bom zmogel vse skupaj, če se bo ženino, moževo stanje še naprej slabšalo? Koliko časa bom lahko skrbel, skrbela zanjo, zanj, pripravljala hrano, pospravljala po stanovanju ter hodila v službo? Kako se lahko spoštujem, ko pa nisem zmožna opravljati svojih odgovornosti? Ali sem zaradi svoje bolezni možu v breme? Ali je najine skupne sreče konec? Na žalost nekateri zakoni zaradi pritiska, ki ga povzroča bolezen, razpadejo. Veliko zakonov se obdrži in poglobi ter zakonca najdeta smisel kljub bolezni. Če je bolan en zakonec, to močno vpliva na oba, četudi na vsakega drugače. V bolezni se pokaže enost med ženo in možem. Kako se to vidi pri nama: Bojan je obziren ob vsaki priložnosti. Kadar je žejen, pomisli, da sem žejna tudi jaz. Deliva si bolečino. Vsakokrat ko sem v bolnišnici in je težko, mi zjutraj napiše sporočilo, da je ponoči vzel polovico mojih bolečin in naj ne pozabim, da sem lepa in ljubljena. Skupaj vztrajava v okoliščinah, ki so ta hip dane. Redno si vzameva čas drug za drugega in sprejemava okoliščine in jih, kolikor se da, obračava za dobro. Pogovarjava se o tem, kako sva v zakonu srečna ne glede na zmožnosti.

O svoji poti ste zelo odprti. Kako pomembno je, da o diagnozi multiple skleroze govorimo na glas? Katere so najpogostejše napačne predstave o ljudeh z multiplo sklerozo?

Lahko vam povem le o svoji izkušnji, ki jo živim. Vsak bolnik najde svoj način življenja. Ko odgovarjam na vaše vprašanje, se pripravljam na nov delovni teden, zagovori diplom, zdravniški pregled in izpiti. Ne bom ujetnica interesov, popuščanja, ampak profesorica in bolnica veselja, strokovna in empatična. Veselje je moje dihanje, prepleteno z mirom. Fizično vedno težje diham, potrebujem pomoč aparata; duhovno pa je dihanje vedno lažje. Veselje, ki ga občutim, ni veselje, ki ga ponuja sedanja kultura, ki si izmišlja mnoge stvari, da bi nas zabavala, iluzorne obljube sladkega življenja. Pišem o veselju, ki eksistira kljub preizkušnjam in še večjim težavam z dihanjem, ki so se zadnje dni povečale. Veselje je moje duhovno dihanje, je način mojega izražanja. Nisem ga kupila, nisem ga pridobila s silo, prav tako ne s treniranjem uma. Veselje se je naselilo v meni, ko sem resnično spoznala, kaj je bistvo bivanja. Zanimiv zapis študentke je včeraj pristal v mojem e-predalu: "... Hvala ga. profesorica Sara, ker sem se zaradi Vas na zagovoru diplome počutila pomirjeno, strah, ki je bil prisoten pred zagovorom, je ob vstopu v sejno sobo minil ..." Študentke zagotovo ni pomirilo veselje v smislu mojega nasmeha ali zabavnosti ob vstopu v sejno sobo. Ne, ker to veselje je drugačno; je mir srca, mir, ki je bil položen vame. Trdna skala, na katero se opira veselje, je spomin in hvaležnost, da mi je bila dana možnost, da živim in hodim po novi poti, ki je drugačna − boljša.

Pravo sicer ni bilo od vedno vaša prva izbira. Kaj bi svetovali mladim, ki se iščejo v strogih okvirih svoje izobrazbe, čeprav tam zase morda ne najdejo mesta?

Res je. Študirala sem farmacijo, a sem morala ta študij v drugem semestru opustiti zaradi težav z zdravjem. Izbrala sem pravo. Na poklic pravnika sem prva leta študija gledala z odporom. Mislila sem, da je pravnik produkt denarja. Za uspešno rešitev spora je potrebna resnica in ne le argument moči, ki nas na dolgi rok, če smo pošteni do sebe, oropa veselja in sreče, ker pušča v nas nemir. Danes lahko rečem, da mi ni žal, da sem doštudirala pravo. Imam privilegij, da se lahko družim s študenti prava, ko jih v predavalnici skušam navdušiti nad uporabnim študijem prava in ne zgolj golim memoriranjem zakonskih določb. Ta teden sem prisluhnila dvema študentoma na kavi v središču mesta. Adijo iluzije in pravljice, da mora študent samo študirati, pa je vse v najlepšem redu. Z odprtimi usti sem ju poslušala. Bilo ju je eno samo domotožje in izkušnje iz prve roke. Da močvirske klime ni nikoli maral, je potarnal prvi, in da so ga kot zadrtega Primorca vedno gledali postrani. Je mar on kriv, da v Kopru ni njegove smeri? Drugače nikoli ne bi rinil v Ljubljano. Vrečo denarja bi prihranil, da pa je velik lokalpatriot, tako vedo vsi. Sobe nima več. Preden je šla očetova gospodarska družba v stečaj, je družinski proračun zlahka vzdržal, potem pa je šlo navzdol. V Ljubljano se zdaj vozi le še na obvezne vaje in izpite. "Pa saj se ti niti ne sanja, kako je vse drago," je večkrat ponovil. Saj dela, a denarja je vedno premalo. Vse pa naj ne bi bilo tako črno; z leti človek otrdi in postane iznajdljivejši. Ni vse v denarju ... Drugi je prikimaval: štipendijo sicer ima, a mu ne zadošča. Hvala bogu, da je s študijem pri koncu. Novinar bo in upa, da bodo njegovi otroci novinarstvo že lahko študirali v Kopru. Mogoče bo takrat Ljubljana le dvajset minut daleč in mogoče bo takrat država študentom zagotovila kaj več kot eksperimente in velike besede. »Kar ti nakladajo na informativnih dnevih, je treba vzeti z veliko rezervo, saj se program med študijem dvakrat spremeni.«

Od moje diplome je minilo že 20 let. Želim, da bi študente, ki jim predavam, nekaj sposobnih, ki imajo radi življenje in delo, navdušila za študij, ki bi ga izvajali strokovno in z veliko ljubezni. Glede nasveta, ki bi ga dala bodočim pravnikom, moram priznati, da nimam posebnega nasveta. Menim, da mora biti študent najprej človek in da mora ljubiti stroko, za katero se je odločil. Zelo pomembno je razvijati željo po znanju in imeti pokončno držo. Pri uveljavljanju na študentski poti pa ne smem pozabiti na Voltairovo misel: "Prezirali te bodo, če ne boš uspel, veliko bolj pa te bodo sovražili, če boš uspel." Med študenti je ogromno tekmovanja; žal pa obstajajo študentje, ki v tej tekmi ne želijo zmagati, ampak druge izločiti iz igre.

Kakšen bi bil vaš odgovor na vprašanje »Kakšen je srečen človek?« pred petimi leti in danes? Bi imeli iste poglede na srečo?

Hvaležna sem za izkušnjo, ki se je porodila iz preizkušnje. Ne govorim o sreči, govorim le še o trajni sreči, ki je stanje duha. Mogoče to, kar doživljam v odnosih z ljudmi vsak dan, v srečevanjih, kjerkoli se nahajam. Dosegla sem vrh uspeha v izobrazbi. V očeh prijateljev je moje življenje uspeh. Sebe pa vidim drugače. Zakaj? Ker izobrazba in moje delo govorita le o tem, kaj delam, nič pa o tem, kdo sem. Ne rečem, da pot izobraževanja in raziskovanja v znanosti ne daje trenutkov zadovoljstva, vem pa, da me to ne bo nujno tudi nagradilo s trajajočo srečo. Trajajoča sreča je preprosto živeti. Biti to, kar sem: ljubeča, hvaležna, pripravljena pomagati in opazovalka lastnih misli. Dovolim si zgolj biti v danem trenutku in biti zanj hvaležna. Ne osredotočam se na to, kaj vse bi morala narediti, želim le preprosto živeti. Nezmožnost govora mi je dala spoznanje, da gre za pripravljenost srca, mimiko obraza in lesket v mojih očeh. Vse našteto se je poklopilo in pretopilo v sedanji trenutek kot spodbuda, da ustvarjam dalje.

Kateri je najboljši karierni nasvet, kar ste jih kdaj slišali – ali pa jih morda oblikovali kar sami?

Pred štirimi leti sem za zbornik fakultete povedala: "EVROPF ni pozabila, da mora biti njen diplomant predvsem človek v najboljšem pomenu besede in da bo prišla strokovnost ob tej predpostavki bolj ali manj sama po sebi. Za pravnika je poglavitno, da znamo reševati probleme, da nam abstraktno mišljenje in nazorno izražanje ne delata težav, da imamo visoko raven splošne razgledanosti ter precejšnjo mero zdrave pameti in objektivnosti. Ko se odločate za poklic, dragi zanamci, prisluhnite notranjemu glasu in uporabite znanja na katerih gradite. Če bi še enkrat imela možnost izbire, bi izbrala isto − študirala bi pravo."

Pa življenjski?

Življenje doživljam kot dar, vsak dan. Dolgotrajno ležanje v bolniški postelji in sedenje v vozičku ponujata veliko časa za razmislek – o meni, o meni dragih, o življenjskih (pre)izkušnjah in namenu. Neizogibno sem se zavedla, da je večina stvari v življenju nepomembnih. Sosed ima pokošeno travo? Pa kaj. Posel je manjši kot pred letom? Pa kaj potem. Samo še to tožbo spišem in odpotujem za 14 dni na morje in bom srečna. Čista utvara. Tipične “zemeljske” skrbi se stalijo kot marčevski sneg. Življenje z boleznijo me je pahnilo v zavedanje, da je vse začasno. Danes sem, jutri me lahko ne bo več. Vse je začasno, tudi bolečina. Začasno je veselje, začasna je žalost. Človečnost šele po (pre)izkušnji zasije v mojem srcu in na mojem obrazu. Neomajen dokaz, da je edina vredna naložba v življenju naložba v naše odnose. In v odnosih lahko odsevata in se pretakata ljubezen in zavedanje dobrega.

Kakšen je vaš pogled v prihodnost?

Dovolim si zgolj biti v danem trenutku in biti zanj hvaležna. Ne osredotočam se na to, kaj vse bi morala narediti, želim le preprosto živeti in sreča bo temu sledila. Spoznala sem, kaj zares šteje: medčloveški odnosi in koliko ljubezni sem vložila v vsa srečevanja, delo, vzgojo otrok in odnos z meni dragimi. Pravo mi daje širino kot odvetnici, mediatorki, profesorici prava in kot ženi, mami, hčerki in prijateljici. V ljudeh vidim zgodbe in ne odvetniške tarife, v ljudeh vedno bolj želim prebuditi uvid (ne)smisla pravdanja. Sprememba sveta pa se je začela pri meni. Namen mojega bivanja je jasen, ovrzimo stereotipe in začnimo spremembo! Tudi brez glasu je moč predavati. V meni je še toliko neizrečenega, ki ga imam namen podeliti s svetom, do takrat pa bodo govorili komunikator in moji zapisi na tabli piši briši.


Več v kategoriji Dogodki

Več člankov iz te kategorije