Intervju

INTERVJU, Karmen Dietner: Pokojninska luknja zeva, mi pa hodimo po njenem robu

Ste vedeli, da za pokojnine oziroma za pokrivanje »pokojninske luknje«, ki nastaja zaradi večanja števila upokojenih in zmanjševanja števila delovno aktivnih državljanov, iz proračuna vsako leto namenimo 1,5 milijarde evrov?

Karmen Dietner

Foto: Fotolia

Čeprav bi moral ob takšnem visokem znesku v državi (in v naših glavah) svetiti rdeč alarm, pa ta znesek obravnavamo zgolj kot statistični podatek, posamezniki pa se preslabo zavedamo, da z »državno« pokojnino v starosti ne bomo mogli ohranjati standarda življenja, kakršnega smo vajeni. O pokojninah in pomenu dodatnega varčevanja zanje smo se pogovarjali s predsednico uprave Pokojninske družbe A, Karmen Dietner.

Kakšen je osnovni princip delovanja pokojninskega sistema, ki ga uporabljamo v Sloveniji?

»Država bi morala bolj resno pristopiti k osveščanju ljudi ter še posebej mladim jasno povedati, kakšna pokojnina jih čaka iz prvega stebra in kaj lahko storijo, da ohranijo primeren življenjski standard.«

Slovenski javni pokojninski sistem temelji na enakem principu kot večina sodobnih pokojninskih sistemov razvitih držav. Temelji segajo v leto 1889, ko je nemški kancler Otto von Bismarck prvi uvedel splošni pokojninski sistem, v katerega je bil vključen večji delež prebivalstva in je temeljil na medgeneracijski pogodbi oziroma solidarnosti. Osnovni temelj, ki se do danes ni spremenil, je, da zaposleni in delodajalci v času delovne dobe plačujejo določene prispevke, iz katerih se tekoče financirajo pokojnine upokojencev. Zaposleni to delajo na podlagi medgeneracijske solidarnosti, na podlagi katere tudi sami pričakujejo, da bodo njihove pokojnine v prihodnje financirali takratni zaposleni. Zaradi financiranja pokojnin iz tekočih prispevkov zaposlenih se sistem imenuje tudi pokojninski sistem sprotnega prispevnega kritja oziroma po angleško PAYG sistem (Pay As You Go).

Ali je tak sistem vzdržen?

Sistem je v teoriji vzdržen, saj je v svoji osnovi zelo prilagodljiv in se je v svoji več kot 100-letni zgodovini že dodobra preobrazil ter se je že od začetka prilagajal razmeram v družbi. Moramo se zavedati, da so ob začetku uporabe sistema le redki sploh izpolnili pogoje in začeli prejemati javno pokojnino. Ta pa je bila tako nizka, da je omogočala le najskromnejšo eksistenco. Z desetletji so se začeli pogoji sistemov zniževati, pokojnine pa zviševati in za njihovo pridobitev je bilo treba delati vedno manj let. Pokojninski sistemi so imeli zaradi velikega števila delovno aktivnih in majhnega števila upokojenih velike presežke, na podlagi katerih so postajali vedno bolj »darežljivi«. V zadnjih desetletjih se je ta trend obrnil, saj se razvite družbe soočajo z vedno več upokojenimi in vedno manj zaposlenimi, zaradi česar se je proces obrnil, tako da se pokojnine znižujejo in moramo zanje delati vedno dlje. Torej lahko rečemo, da se sistem lahko prilagaja in je vzdržen, vzdržne pa ne bodo pokojnine, ki bodo iz tega sistema prihajale.

Model javnega pokojninskega sistema se je v zadnjih desetletjih zaradi vedno večjega števila upokojenih, ki prejemajo pokojnine, in vedno manjšega števila zaposlenih, ki te pokojnine financirajo, začel soočati z izzivi, kako ohraniti enake ravni pokojnin ob vedno manjših prilivih. Zato je večina držav poleg prvega javnega pokojninskega stebra začela razvijati drugi in tretji pokojninski steber, ki sta večinoma zasebne narave in sta namenjena nadomeščanju vedno nižjih pokojnin iz prvega stebra. Drugi in tretji pokojninski stebri so naložbeni sistemi, pri katerih posamezniki oziroma delodajalci vplačujejo prispevke na lastne varčevalne račune, kjer so investirani v naložbe. Ob upokojitvi posameznik na podlagi stanja na svojem varčevalnem računu začne prejemati še dodatni prihodek v obliki pokojninske rente.

Kako se bo v prihodnosti spreminjalo razmerje med vplačanimi premijami za pokojnino in izplačili?

Razmerje bo vedno slabše, saj bo treba za vedno manjšo pokojnino delati vedno dlje. Demografske napovedi kažejo, da se bo v Sloveniji demografska slika in razmerje med zaposlenimi in upokojenci slabšalo do približno leta 2045 oziroma 2050, nato pa naj bi se stabiliziralo. Leta 1992 je bilo razmerje med zaposlenimi in upokojenci 1 : 1,82, danes je 1 : 1,37, leta 2040 pa bo že 1 : 1, kar pomeni, da bo enako število upokojenih kot delovno aktivnih.

Po 15 letih, odkar je Slovenija uvedla varčevanje v drugem stebru, se zavest ljudi o pomenu takšnega varčevanja in poznavanju davčne olajšave, ki jo prinaša, zelo počasi spreminja.

Ali se obeta reforma, sprememba pokojninskega sistema? Kako realna je možnost večje spremembe v pokojninskem sistemu in ali sploh obstaja vzdržen sistem za državo s starajočim se prebivalstvom?

Kot je bilo omenjeno, je obstoječi sistem prilagodljiv, tako da je osnova vzdržna. Jasno pa je, da bodo javne pokojnine vedno nižje in v prihodnje ne bodo omogočale dostojnega življenja v pokoju, zaradi česar bo nujno potreben večji razvoj drugega in tretjega pokojninskega stebra, ki v veliko državah že uspeva v celoti nadomestiti upad javnih pokojnin. V ZDA na primer zaposleni s povprečnimi prihodki ob upokojitvi prejema javno pokojnino v višini 45 % svoje neto plače pred upokojitvijo, iz drugega stebra pa prejema še dodatno pokojnino v višini 44 % svoje neto plače. Tako skupaj prejema pokojnino v višini skoraj 90 % plače pred upokojitvijo, kar zadostuje za ohranitev njegovega življenjskega standarda.

V Sloveniji je povprečna javna pokojnina v lanskem letu znašala 61 % povprečne neto plače (za upokojenega v letu 2015 pa le 57 % povprečne plače), zaradi česar je razvoj drugega pokojninskega stebra, ki ga predstavlja Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, nujen. Zavarovanec naše pokojninske družbe, ki se je upokojil v lanskem letu, si je po naših izračunih izboljšal javno pokojnino za povprečno 10 %, kar je lep rezultat, če upoštevamo dejstvo, da je v Sloveniji dodatno pokojninsko zavarovanje na voljo šele od leta 2001.

Kako pravzaprav deluje sistem dodatnega pokojninskega zavrovanja?

Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje (PDPZ) je namensko varčevanje za starost in je primerno za vse generacije zaposlenih. Predstavlja edinstveno kombinacijo varčevanja in davčne olajšave, saj ga država spodbuja s posebno davčno olajšavo. Sredstva zavarovancev so naložena razpršeno v nizko tvegane naložbe, saj je njihova varnost na prvem mestu, pokojninska družba pa zagotavlja minimalni zajamčeni donos na sredstva, kar pomeni, da so privarčevana sredstva varna in se plemenitijo.

Zavarovanec iz zbranih sredstev od upokojitve dalje poleg javne pokojnine do smrti prejema še dodatno pokojninsko rento, ki mu omogoča kakovostno življenje. V primeru smrti zavarovanca pred upokojitvijo se sredstva dedujejo, kot se lahko deduje tudi dodatna pokojnina, če zavarovanec izbere rento z dedovanjem. V primeru individualnega zavarovanja se lahko sredstva izplačajo poleg rente ob upokojitvi tudi v obliki enkratnega izplačila pred upokojitvijo.

V letu 2016 imajo zavarovanci poleg obstoječe naložbene politike z zajamčenim donosom možnost izbire nove naložbene politike življenjskega cikla. Pri slednji so sredstva za mlajše zavarovance investirana večinoma v delniške naložbe. Samodejno se prilagajajo glede na starost zavarovanca ter skrbijo za idealno razmerje med donosom in tveganjem v celotnem obdobju zavarovanja. S tem se je še povečala možnost izbire, da lahko vsak zavarovanec izbere naložbeno politiko oziroma sklad, ki ustreza njegovi starosti in nagnjenosti k tveganju.

Kako država spodbuja dodatno pokojninsko zavarovanje?

Država spodbuja dodatno pokojninsko zavarovanje s posebno davčno olajšavo in v primeru kolektivnega zavarovanja preko delodajalca slednjemu ni potrebno plačati nobenih prispevkov in dajatev za premije do višine 5,8 % bruto plače zaposlenega, dodatno pa se mu upoštevajo pri znižanju osnove za obračun davka od dobička pravnih oseb. V primeru samostojnega individualnega zavarovanja pa se vplačane premije upoštevajo posamezniku pri znižanju osnove za obračun dohodnine, kar pomeni, da dobi posameznik ob poračunu dohodnine vrnjenih med 25 % in 41 % vplačane premije, odvisno od dohodninskega razreda, v katerega je uvrščen.

Seveda pa so po koncu obdobja varčevanja finančno najbolj zanimive rente. V obdavčitev gre samo polovica privarčevanih sredstev, poudariti pa moramo, da je dohodnina s tega naslova (ker so dohodki po upokojitvi precej nižji) pri povprečni pokojnini le med 1 % in 3 %. To pomeni, da je to finančno gledano daleč najbolj zanimivo varčevanje.

Dodatno pokojninsko zavarovanje je torej naložbeno varčevanje. Kakšni so donosi in kako stabilni so?

Sredstva zavarovancev so naložena v skladu z naložbeno politiko zajamčenega donosa, pri kateri izvajalec zavarovanja jamči minimalni zajamčeni donos na sredstva, ki se letno določa glede na višino slovenskih državnih obveznic. V lanskem letu je na primer znašal 1,88 %, dejanski doseženi donos naše družbe pa je znašal lani 2,81 %. Od ustanovitve septembra 2001 do konca leta 2015 smo našim zavarovancem pripisali skupni donos v višini 91,7 %, kar predstavlja povprečno 4,65 % letno.

Ali obstajajo tudi bolj donosna varčevanja v okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki  seveda prinašajo tudi večja tveganja?

Naložbena politika življenjskega cikla omogoča posameznikom prav to, da prevzamejo v mlajših letih več tveganja in investirajo sredstva v delniške sklade, ki so potencialno bolj donosni, nato pa naložbena politika samodejno poskrbi, da se začne delež delnic z leti zmanjševati in bolj kot se bližamo upokojitvi, več imamo v sestavi manj tveganih naložb, kot so obveznice. S tem se sestava  portfelja samodejno prilagaja naši starosti in skrbi za optimalno razmerje med potencialnim donosom in tveganjem v času celotnega varčevanja.

Dodatno pokojninsko zavarovanje je olajšava pri dohodniniV primeru individualnega zavarovanja se vplačane premije do višine 5,8 % bruto plače zaposlenega (letnega seštevka) upoštevajo pri znižanju osnove za obračun dohodnine. To pomeni, da dobi posameznik ob poračunu vrnjene med 25 % in 41 % vplačane premije, odvisno od dohodninskega razreda, v katerega je uvrščen.Primer: Zaposleni z neto plačo 1000 evrov, ki bi si letno vsak mesec vplačal premijo 88 evrov, bi prejel ob poračunu vračilo 284 evrov. Zaposleni z neto plačo 2000 evrov, ki bi si letno vplačal vsak mesec premijo 202 evra, pa bi prejel ob poračunu vračilo 996 evrov. Celotno premijo ima varčevalec na svojem varčevalnem računu. Takšna ugodnost je edinstvena za dodatno pokojninsko zavarovanje in je ne omogoča nobena druga oblika varčevanja.

Kam so usmerjene naložbe pokojninskih družb?

Do sedaj so v okviru naložbene politike zajamčenega donosa glavnino naložb predstavljale državne obveznice in druge naložbe z jamstvom. V naložbeni politiki življenjskega cikla pa bodo v delniškem skladu naložbe usmerjene večinoma v delniške sklade in druge bolj dinamične naložbe po celem svetu.

Kakšen pa je odziv Slovencev na dodatno pokojninsko zavarovanje?

Po 15 letih, odkar je Slovenija uvedla varčevanje v drugem stebru, opažamo, da se zavest ljudi o pomenu takšnega varčevanja in poznavanju davčne olajšave, ki jo prinaša, zelo počasi spreminja. Razloge lahko najdemo v dosedanjem urejenem sistemu financiranja pokojnin, nepoznavanju slabih napovedi in nezaupanju v sistem (nestabilne finančne in gospodarske razmere ter spreminjanje zakonodaje).

Država bi morala bolj resno pristopiti k osveščanju ljudi ter še posebej mladim jasno povedati, kakšna pokojnina jih čaka iz prvega stebra in kaj lahko storijo, da ohranijo primeren življenjski standard. Za pokojnine namreč iz proračuna vsako leto namenimo 1,5 milijarde evrov, vendar pa ta velik znesek obravnavamo zgolj kot statistični podatek.


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije