Nataša Petavs: »Čas, ki ga namenimo svoji notranji rasti, nikoli ni izgubljen«
ADMA INTERVJU
Nataša Petavs je soustanoviteljica in strokovna vodja joga šole Pot joge v Ljubljani. Svojo učiteljsko pot je začela leta 2008 v Indiji, pridobljeno znanje tradicionalne joge pa nadgrajuje s sodobnimi spoznanji jogijske prakse. Od malih nog je povezana z duhovnostjo in filozofijo. Poglablja se v spoznavanje zakonov bivanja in naravo delovanja človekovega uma. V tokratnem intervjuju nam je predstavila svoj svet …
Joga, meditacija in čuječnost so velik del vaše življenjske poti. Kako vas spremljajo od trenutka, ko zjutraj odprete oči?
Na jogo gledam kot na celostno filozofijo, ki je neločljivo povezana z osebnostnim razvojem. Na duhovno pot, ki spreminja mentalno naravnanost posameznika, njegove vrednote etike in morale, njegov odnos do sebe in do sveta, dokler ga ne pripelje do spoznanja njegove resnične narave. Zato je temelj moje osebne prakse kontemplacija, poglabljanje v nedoumljivo. Usmerjena je v notranje raziskovanje skozi samoopazovanje in samospraševanje. Učenje mi nudi življenje. Nekatera ozavestim, druga mi zbežijo in se vrnejo, ko dozorim. Moja praksa ni ločena od vsakdana, ni nekaj, za kar si vzamem čas posebej. Razvija se naravno in sproti. Njen namen je poglobiti zavedanje, spodbuditi notranje uvide in spoznanja.
Kaj vam daje joga?
Joga mi nastavlja ogledalo. V odsevu uzrem sebe in vse na videz drobne trenutke, ki so me pripeljali sem – v to točko življenja. Nastavi mi ogledalo odnosa do sebe, vseh sprememb, ki jih je čez čas doživelo telo, vseh prevzetih znanj, ki oblikujejo mojo podobo sveta in vseh miselnih vzorcev, s katerimi krojim svojo prihodnost. Kontemplacija mi pomaga, da prepoznam učenja, ki mi jih nudijo različne situacije. Takrat koščki mozaika počasi najdejo svoja mesta v celotni sliki. Ko se slika sestavi, sem v sebi. Prisotna. Zavestna.
Katere so najpogostejše zmote, ki jih imajo ljudje o praksi joge in jogistih?
Moderna joga postaja vse bolj telesno naravnana. Zato se je v očeh ljudi začela enačiti z gibalno prakso. A dejstvo je, da praksa joge ni ločena od življenja. V preprostih vsakdanjih opravilih je lahko več joge kot pa v potrjevanju ega v naprednih asanah.
Zmotno je prepričanje, da so jogijski položaji telesna oblika, ki jo je treba zavzeti, in cilj, ki bi ga bilo treba doseči. Osnovne nastavitve v položajih so zgolj okvir, znotraj katerega posameznik lahko raziskuje celoto sebe. Sploh pa ne ideal nastavitve, ki bi bil primeren za vse praktikante. Dejstvo je, da ima vsako telo svoje posebnosti. In da je praksa asan zgolj odskočna deska za raziskovanje globljih razsežnosti sebe.
Joga torej ni le gibalna praksa, ampak celotna filozofija, kar življenjski slog. Kaj so poglavitne značilnosti, ki so blizu jogistom?
Joga posameznika spodbuja k odkrivanju svoje Biti. Prebuja notranjo inteligenco, ki vodi v smeri bolj preprostega življenjskega sloga, vse bolj povezanega z naravnimi načeli. Praksa joge posadi seme in preda znanja, ki neizogibno vodijo v notranje spremembe, ki se sčasoma opazijo tudi navzven.
Prakso joge lahko integriramo v vsak trenutek svojega življenja. Ni treba stati na joga podlogi. S tem ko vstopimo v stanje zavedanja zdajšnjega trenutka - tukaj in zdaj - in se predamo opazovanju, življenje preneha polzeti čez prste. Opazimo neizmerno lepoto, ki nas obdaja. Kako je vse živo, dejavno, kako se vse spreminja. Opazimo neizmerno lepoto znotraj sebe. Prehodno naravo in minljivost telesnih občutij, čustev in misli. S tem zavedanjem se vse bolj približujemo podlagi, na kateri se vse to odvija, esenci, ki omogoča izkušnjo obstoja v tej obliki.
Skupaj z Dejanom Žuno sta soustanovitelja joga šole Pot joge, kjer med drugim izvajate tudi tečaje za učitelje joge. Kakšen je dober učitelj joge?
Dober učitelj je nekdo, ki predajanje znanja čuti kot svoje poslanstvo. To počne predano, z vsem svojim bitjem, v zavedanju, da znanje, ki je v njem, ni njegovo. Da je pridobljeno, da je že prej obstajalo v etru in da ni ničesar, kar bi ustvaril sam. Znanja si torej ne lasti, naprej ga predaja zato, da oplemeniti življenja drugih. Predaja ga nesebično in v zavedanju, da smo vsi povezani, da smo vsi učenci in učitelji hkrati.
Dober učitelj pokaže pot. Kaže jo z vzorom. Če jo želi pokazati, jo je moral najprej prehoditi sam. Določen del poti te lahko spremlja in usmerja, potem pa ti pomaga široko razpreti krila, da samostojno izkusiš potovanje v vsej njegovi polnosti.
Joga šola Pot joge je srce in duša najine predaje znanja. Z Dejanom sva neizmerno hvaležna, da sta se najini poti povezali z vsakim od teh iskalcev in raziskovalcev joge, udeležencev učiteljskih tečajev, s katerimi smo se vzajemno izbrali. Da nama je bila dana priložnost biti učitelja, ki sva pustila koščke znanja vanje. Povezali smo se v vseh doživljajih in vtisih, ki smo jih ustvarili skupaj. Zapisali smo se drug v drugega.
V sodobnem svetu, kjer čislamo hiperproduktivnost in natrpane urnike, je čas zase postal poseben privilegij. Kaj svetujete tistim, ki trdijo, da časa zase preprosto nimajo?
Čas, ki ga namenimo svoji notranji rasti, nikoli ni izgubljen. S tem ko postajamo najboljša različica sebe, spreminjamo svet. Joga je orodje, ki nam pomaga ustvariti spremembo. Znotraj in zunaj. Pomembno si je vzeti čas zase. Pozornost zavestno usmeriti v telesne občutke in se povezati s seboj. Sprostiti nezavedne mišične napetosti. Prebuditi naravno obnovitveno sposobnost telesa in se energetsko napolniti. Če sami nismo sestavljeni, nič v življenju ne teče.
Kaj je lažje zlomiti, telo ali um? In kaj od njiju je lažje pozdraviti?
Psihofizični zlom ni pravi pristop niti k osebnostni rasti niti k zadovoljevanju zahtev hitrega tempa življenja in dela sodobnega časa. Prisila, odrekanje in samoizčrpavanje ne morejo ustvariti podpornega okolja za spremembo in spodbuditi dobrodejnih učinkov. Prepogosto smo neprizanesljivi do sebe, v preseganju meja svojih zmogljivosti, v izpolnjevanju svojih lastnih visokih pričakovanj. Tudi po tem, ko si po končnem zlomu opomoremo, nismo več enaki. Bolj občutljivi smo na obremenitve in meje naših zmogljivosti so veliko nižje. To je posledica delovanja proti sebi. Nikoli in nikdar se ne smemo pripeljati do te točke. To naj bo naša notranja obljuba. Nič nima tako visoke vrednosti kot naše ravnovesje, skladnost, celostnost.
Kako postanemo gospodarji svojega uma? Je um naša najtežja ovira?
Um je čudovito orodje. Zaznavamo ga kot notranji samogovor, ki se ves čas razvija v naši glavi. Nanj imamo vpliv in ga lahko zavestno usmerjamo. Spremembo mentalne naravnanosti nam lahko pomaga ustvariti praksa samoopazovanja, kontemplacije in meditacije. To je tudi pot poglabljanja v naravo delovanja uma. Znati upočasniti, utišati, preusmeriti, predrugačiti misli je veščina. Tudi razločevanja, katere misli obdržati in jih negovati ter katere opustiti, se je mogoče naučiti. Najpomembnejše spoznanje je, da vsaka misel ustvarja našo resničnost. Misel se spremeni v besedo in beseda v dejanje. Tako tok misli usmerja naše življenje. Zavestno ali nezavedno.
Konec leta je odlična priložnost, da se zazremo vase in naredimo inventuro. Na kakšen način se je tega dobro lotiti?
S tem ko zaslišimo tiktakanje v ozadju, se močneje zavemo sprememb, minljivosti in odtekanja časa. Naj bo notranja inventura namenjena odgovoru na vprašanje, komu in čemu bomo posvetili svoj življenjski čas. Ker je čas največje darilo, ki ga lahko podarimo. Naj nas to spoznanje spodbudi, da več svojega časa namenjamo ljudem, ki jih imamo radi in da počnemo stvari, ki nas osrečujejo. Naj bo vodilo občutek, da ničesar ne obžalujemo in da ne bi ničesar spremenili.
Kako se sami lotevate sprejemanja in spuščanja stvari, ki vam ne služijo več?
Z zavedanjem, da sem v tem neskončnem polju možnosti, edina ovira le sama sebi. To mi pomaga sprejeti tisto, česar ne morem spremeniti. In opustiti vse, kar je odvečno, kar je privzeto, kar me oddaljuje od sebe. Ustvarim mentalno naravnanost, da je vsak dan nova priložnost za doživljanje čudovitosti tega obstoja takega, kot je. Z vsemi zakonitostmi, ki jih v tej pogojeni obliki ne morem doumeti.
Kaj si mislite o konceptu novoletnih zaobljub in zakaj so (ne)koristne?
Življenje se odvija zgolj in edino v zdajšnjem trenutku. Preteklost in prihodnost sta delovanje uma. Vsako spremembo, ki bi jo želeli udejanjiti, lahko uresničimo takoj in zdaj. Vsak trenutek je nov začetek, ni treba čakati na neko časovno prelomnico. Največkrat je to le izgovor za prestavljanje in za lajšanje občutka krivde. Manjka nam motivacije. Če ne prej, se zgostitev notranjega potenciala za premik z mrtve točke zgodi naravno, ko nas življenje stisne v kot.
Svojo učiteljsko pot ste začeli leta 2008 v Indiji. Kakšna spoznanja vam je prinesla ta dežela?
Potovanje v Indijo je v meni pustilo močno sled in korenito spremenilo moj pogled na življenje. Ta izjemna dogodivščina me je predramila in notranje obogatila. Indija je dežela nasprotij, dežela sobivanja različnih duhovnih tradicij, znotraj katerih vsak lahko najde odgovore na svoja eksistencialna vprašanja. Če sem resnično iskrena, priznam, da so bili vsi odgovori že v meni in da mi jih je Indija pomagala zgolj osvetliti.
So potovanja nekaj, kar polni dušo?
Potovanja širijo zavest. Pomagajo k odprtosti in sprejemanju drugačnosti. Učijo potrpežljivosti, samostojnosti in iznajdljivosti v nepredvidljivih situacijah. Pripomorejo k pridobivanju izkušenj, zrelosti in modrosti. Predvsem pa v nas spodbudijo občutek hvaležnosti in zavedanja, kaj v življenju ima največjo vrednost.
Verjamete v to, da vsak od nas oddaja svoje barve energijo? S kakšnimi ljudmi se najraje obkrožate sami?
Najraje sem v družbi čudovitih duš, iskalcev in raziskovalcev življenja. V povezovanju, podpori, izmenjavi izkušenj in idej. V ustvarjanju dobrega za širšo skupnost. Z željo po razvoju vrlin in udejanjanju jogijskih vrednot etike in morale. Srečna sem, da se lahko naslonim na svojo družino, na krasne ljudi in učitelje joge v svoji bližini. Že s tem, ko smo skupaj, ustvarjamo in širimo podporne vibracije.