ADMA INTERVJU

Nataša Gorenc: »Ne smeš si delati utvare, da si nekaj več, če letijo pohvale. To te lahko hitro pokoplje.«

Nataša Gorenc je tista osebna trenerka, ki bi jo na prvi pogled označili za strogo, trmasto in neomajno. Širša slovenska javnost jo je spoznala kot zahtevno trenerko v šovu The biggest loser Slovenija, sicer pa je Nataša osebna trenerka z dolgoletnimi izkušnjami, ustanoviteljica znamke GymbyNatasa, mama trem najstnikom in ambasadorka različnih znamk. Predvsem pa je precej prijaznejša in toplejša sogovornica, kot si kdo misli na prvi vtis.

Maja Fister

Facebook
Twitter
LinkedIn

 Nataša s svojo neustavljivo energijo in ljubeznijo do gibanja poskuša veliko ljudi navdušiti za aktiven življenjski slog in uživanje v športu. Meni, da je gibanje najboljša terapija in antidepresiv, saj sta telo in um neposredno povezana. S svojo neposrednostjo in iskrenimi zapisi, s katerimi osvešča in dviga razpoloženje ljudi, pa si je zgradila močno bazo sledilcev tudi na družbenih omrežjih. In zagotovo vam je blizu njen slavni vzklik: »Maš to!« 

V iskrenem intervjuju nam je zaupala, kako je koronakriza vplivala na njeno kariero, kako pomembna je močna volja – na vseh področjih – kako pogubno je lahko, če zaspimo na lovorikah. 

Kriza, v kateri smo se znašli, je močno vplivala tudi na vašo kariero. Kako ste se prilagodili trenutnim razmeram?

Kriza je gotovo vplivala na vsa področja naših življenj. Sicer sem v svojem poklicu kot mama samohranilka nekako navajena neprestanega prilagajanja in iskanja novih priložnosti. Vajena sem se boriti, ker me je življenje vedno metalo izven okvirjev in sem primorana vedno razmišljati o tem, kako najti pot v različnih življenjskih okoliščinah. Te so včasih zahtevale ogromno odpovedovanja in močne volje. Večkrat se je bilo treba odzvati zelo hitro.

Zelo pomembno se je zavedati, da ko gre za delo z ljudmi, ne moreš nikoli »zaspati« in dolgo živeti od svojih preteklih uspehov. Ne smeš si delati utvare, da si nekaj več, če letijo pohvale. To te lahko hitro pokoplje. Če vadeči enkrat niso več zadovoljni s storitvijo, se to hitro razve, in si lahko ob dobro ime. V tem poklicu pa je lastno ime tvoja znamka. Na tem gradiš vse. Verjamem, da če ga enkrat zapraviš, je vrnitev zelo težka. Sploh v Sloveniji, ki je majhna in nove, dobre priložnosti redko pridejo, ljudje pa na poraze ali napake gledajo izredno negativno. 

V tem smislu me kriza ni ravno ustavila. Najtežja preizkušnja je bila, ker mi je v tem obdobju umrl oče. To me je zelo pretreslo, zelo sva bila povezana. Kljub temu sem se nekako 'brcnila v rit' in začela s spletnimi treningi. Doma imam vseeno tri lačna usta in mesečne izdatke. Spletno trenerstvo sem že dlje načrtovala, imam tudi že izkušnje, ker sem bila v preteklosti del take platforme. Imela sem tudi spletni trening s predsednikom republike Borutom Pahorjem. A sem odlašala, ker sem bila preveč vpeta v dnevne obveznosti. Menim, da sem tudi svojim vadečim dolgovala, da kljub situaciji treniramo naprej. Gibanje je terapija in v teh težkih trenutkih so to potrebovali bolj kot kadar koli. Nisem jih mogla pustiti na cedilu.

Najtežja stvar je bila, kljub močni bolečini, prebuditi svojo notranjo energijo in veselje do česar koli. Ko žaluješ, greš skozi določene stopnje. Potrebuješ mir, čas zase. Ampak tu nekako ni bilo niti časa, ker je bilo treba kljub neznosni bolečini zavihati rokave. In iti na delo. Ko stopiš pred ljudi, tudi, ko samo po spletu, se do določene mere 'razgališ'. Prišli so trenutki med vadbo, ko mi je postalo res težko, solze so mi stopile v oči ... Ampak ljudje cenijo iskrenost. Cenijo to, da se boriš. In zato sem ponosna, da imam z vadečimi pristen odnos. Mislim, da je bila tudi zanje motivacija, da smo bili v težkih trenutkih skupaj. Nekako si želim tudi z zgledom pokazati, da je dnevna doza gibanja, veliko več kot samo to. Vsak ima zadaj svojo zgodbo, svoje boje. In če si telesno v dobri formi, lažje najdeš tudi miselne rešitve v težkih situacijah.

Z izjemo zadnjih treh mesecev, ko se je svet ustavil, sicer živimo v duhu ultra produktivnosti, kjer je pohvala, če nekdo reče, da je delal 15 ur v dnevu, malo spal in nič jedel. Kakšen se vam zdi ta svet, v katerem se nam vedno mudi in nam zmanjkuje časa za globoke vdihe?

Še vedno menim, da je bolje delati preveč kot premalo. Ne pravijo zaman, da delo krepi človeka. Logično pa je, da bi morali biti ljudje za svoj trud primerno plačani, da nekako kasneje kompenzirajo za ves čas in trud, ki ga vlagajo. Menim, da je večja težava pri ljudeh, ki delajo cele dneve, a še vedno životarijo zaradi sistema ali krivic, ker ne dobijo priložnosti. 

Najbolj pomembna stvar pa se mi zdi, da opravljaš delo, ki ga imaš rad! Ker takrat, tudi če delaš več, ni problem. Ker ti je delo v užitek, in ti ne prestavlja negativnega stresa. Takrat se mi to, da delaš 15 ur na dan, niti ne zdi narobe. Včasih se mi dejansko zdi, da se premalo govori o tistih, ki delajo malo ali nič in samo iščejo luknje v sistemu. Tisti so problem, sploh za družbo kot tako. Zakaj ne bi delal toliko, sploh če v tem uživaš in te to spodbuja naprej? Vsak ima pravico do svojega življenja. Če te delo izpopolnjuje, notranje polni in je to tvoja zapuščina, je to občudovanja vredno. Vemo, da zgodovino pišejo ljudje, ki ogromno delajo in ne povprečneži. Po drugi strani pa se mi zdi škodljivo izključno pehanje za materialnimi dobrinami in denarjem! To, da ljudje delajo toliko, da bi nagrebli največ, ne glede na posledice drugih in okolje. Ko cilj opravičuje sredstva, takrat je problem. 

Menim, da je tehnologija tista, ki je sicer naredila ogromno dobrega, po drugi strani pa še ne znamo ločiti zdrave meje, in nas hitro povleče v to, da dejansko pozabimo živeti v trenutku in čustveno otopimo.

Kakšne poslovne načrte ste imeli za to leto, preden so se naša življenja obrnila na glavo? Menite, da jih boste kdaj v prihodnje lahko vseeno dosegli v takšni meri?

Meni je kriza, kot sem že prej omenila, dala več dobrega kot slabega. Ko se umiriš, lahko zadeve vidiš s popolnoma drugega zornega kota. Namreč, ko si vpet v kolesje vsakdana, sicer čutiš, da z nekaterimi zadevami nisi zadovoljen oziroma bi se dalo drugače, pa vseeno vztrajaš pri določenih stvareh, ker je za premike treba vložiti veliko energije.

V krizi se je namreč zelo dobro pokazalo, kam je vredno vlagati svoj trud in energijo in kam preprosto ne. Sama verjamem, da bom iz te krize na dolgi rok boljša in močnejša oseba in seveda tudi kot trenerka. Že zdaj se mi odpirajo nova obzorja, nove priložnosti, za kar sem hvaležna. Menim pa, da naključij ni in da je vse posledica trdega dela in vztrajanja tudi v težkih situacijah. Takrat se najbolje vidi iz kakšnega testa si. Menim, da bodo tisti, ki jim bo uspelo zdržati krizo, za trud dobro nagrajeni.

Kako dolgo ste že osebna trenerka in kaj je bil razlog, da ste stopili na to pot?

S trenerstvom in vodenjem vadb sem se ukvarjala že v svojih 20-tih. V vmesnem času sem se poročila s profesionalnim športnikom, dolga leta, ko sem živela v tujini, sem se posvetila izključno družini in moževi karieri. 

Šele po ločitvi sem spet resno začela s trenerstvom. Je pa to poklic, ki ne pride čez noč, kot nekateri lahko menijo. Sama sem se vsa leta, tudi ko nisem delala s strankami, izobraževala, veliko brala, da ne govorim o ljubezni do gibanja in pa do ljudi. To je prva stvar. Brez tega ne moreš biti dober trener. 

Kako blizu vam je sicer 'skakanje' iz območja udobja?

Ni zaman tisti pregovor, da v coni udobja nič ne raste. Če se dolgo nič ne premakne, se napredek ustavi. V fitnesu imamo za to izraz plato. Točka, ko se napredek ustavi. Samo takrat, ko se spet potisnemo iz cone ugodja, delamo nekaj drugače, bolje, z več volje, napredujemo, rastemo in se razvijamo. Naj gre za vadbe ali življenje. Takrat tega sicer ne gledamo tako, kasneje pa smo hvaležni za vse lekcije, ki nam jih dajo takšne situacije. Sama sem šla v življenju čez dosti težkih in stresnih situacij. Ne vem, včasih sem se že res vprašala, kaj sem slabega storila v »prejšnjem življenju«, da me življenje neprestano meče izven okvirjev. Na srečo imam v sebi še vedno veliko ljubezni, optimizma in življenjske energije, tako da se ne dam (smeh). Seveda kdaj padem in se sprašujem, kako bomo speljali. Ampak vedno iščem rešitve in se poskušam znajti. 

Kriza je pokazala, kako pomembna je hitra prilagodljivost, tudi odprtost za digitalizacijo. Tudi sami ste pokazali, da je celo trenirati možno s pomočjo tehnologije, čeprav vaš posel primarno zahteva fizični stik. So digitalni treningi nekaj, kar bi lahko posvojili tudi v prihodnje?

Spletni treningi imajo zagotovo svoje prednosti. Gre za prihranek pri času in konec koncev tudi pri denarju. Pomembno pa je izbrati pravi program zase, zato je potrebna previdnost pri izbiri tako trenerja kot vadbe. Na spletu je namreč poplava vaj, kjer se izvaja popolnoma napačna tehnika, in trenerjev, ki to niso. Torej, če si nekdo z lepo, izklesano postavo, pa nimaš ustrezne izobrazbe, to ne pomeni, da lahko kažeš vaje ljudem, oziroma, da veš, kaj delaš. Zaradi takšnih »trenerjev« lahko pride do trajnih poškodb in okvar.

Družbena omrežja so prinesla tudi razmah influencerjev, tako imenovanih vplivnežev, ljudi, ki jim sledi veliko ljudi in cenijo njihovo mnenje, ti pa svoj doseg lahko s pomočjo sodelovanj z drugimi podjetji, ki jih nato oglašujejo svojim sledilcem, tudi služijo. Kakšno je vaše mnenje o svetu vplivnežev? Kakšni so dobri in kateri si ne zaslužijo kredibilnosti?

Če gledam iz svojega zornega kota, se povezujem samo z znamkami, v katerih se dejansko najdem, in zato vedno na daljši rok. Ne sprejemam ponudb v smislu preizkušanja izdelkov in podobnih zadev. Tudi ljudje mi povejo, da so tega siti in določenim vplivnežem ne verjamejo več, saj je vsega preveč. Vsak dan nova kremica ... Zavrnem tudi izdelke, v katere ne verjamem, čeprav bi bilo plačilo odlično. Razni preparati za hujšanje in podobno, kjer so me večkrat hoteli zraven, niso zame. Treba je kljub zaslužku ostati zvest svojim načelom. Na dolgi rok verjamem, da je to zmaga.

Kako pomembna je pri vašem poslu dobra samozavest in kje morda ego naredi več škode kot koristi?

Menim, da je samozavest pomembna v smislu, da se zavedaš, ko svoje delo opravljaš kakovostno in na svoj način! Da zagovarjaš svoj pristop in način dela. Da ne delaš in govoriš tako kot večina, samo zato, da si všečen in si kupuješ priljubljenost. Tega je pri nas med trenerji veliko – ovčjega nagona namreč. Je pa nujno v tem poslu ostati prizemljen. Tukaj res velja, da kdor visoko leta, nizko pade. Vadeči te hitro postavijo na realna tla. Pri nas je še vedno najboljša reklama »od ust do ust«, stranka, ki pove naprej, prijatelju, znancu. Tako, da to ni šala. Ego pa ... Treba ga je imeti do te mere, da se ne pustiš, da te vsaka stvar 'vrže' iz tira. Vsekakor pa se je treba v tem poslu ves čas razvijati, učiti in tudi trenersko rasti. Torej si je nujno priznati določene napake, ki jih vsi delamo. Se iz njih naučiti in postajati iz leta v leto boljši trener.

Kaj vas pri vašem delu najbolj izpopolnjuje in kateri del vam je najmanj prijeten?

Najbolj me izpopolnjuje občutek, da lahko ljudem pomagam skozi težke situacije. Neprecenljiv občutek je, ko ti povedo, da se jim je s tem, ko so si povrnili moč, gibljivost in kondicijo, povečala tudi kakovost življenja na vseh področjih. Prav tako pogosto povedo, da verjetno brez vadb ne bi zdržali določenih težkih preizkušenj. To pomeni, da vadba ni samo trening za telo, ampak gre za celostno preoblikovanje, moč in preusmeritev misli, energije. Verjetno je s tem povezan tudi manj prijeten del, ker se včasih zelo utrudim, se pri delu tudi razdajam. Težko je tudi, ker ljudje gojijo neka pričakovanja. Na določen način sem jih sama razvadila, zato dejansko vedno na polno vlagam svojo energijo.

Kako pomembno je svojo pot prehoditi sam in kakšno vlogo pri tem ima dobra podpora ljudi, ki so nam blizu?

Verjamem, da je lažje, če imaš ob sebi ljudi, ki te podpirajo. Sama tega nikoli nisem imela. Prej nasprotno, vsi so me želeli videti v neki določeni vlogi, »in the box«, torej. Ko sem v svojem življenju naredila neke korenite spremembe, sem bila deležna dvomov, negotovosti tudi s strani okolice. V smislu »kaj se pa greš, a boš zmogla speljati vse sama in še z otroki«. Res pa je, da sem v tem smislu svojeglava in se rada odločam sama. Ne nazadnje je to moje življenje. Tako nosim tudi posledice svojih odločitev, tudi manj dobrih. Prav tako pa si lahko pripisujem uspehe, ki so prišli s trdim delom in to mi daje voljo za naprej. Vse, kar zgradiš sam, bolje ceniš. Tudi ljudje čutijo, da je takšna zgodba avtentična, ni zlagana. Čisto drugače je, kot če bi do vsega prišla s pomočjo 'vez' in poznanstev. Ne vem, to res nisem jaz. Niti ne znam, niti nočem ljudem ugajat samo zato, da bi nekaj dosegla.

Pogosto poudarjate pomembnost dela na sebi, ne le fizičnega dela na sebi, tudi mentalnega. Kako sami ohranjate svežo glavo?

Meni so treningi resnično pomagali skozi hude preizkušnje. Ker vem, da znam držati in iti čez mejo ugodja na treningu, vem, da bom lahko prenesla marsikaj na drugih področjih. To, da sem trmasta, da ne popustim, mi je v življenju zelo pomagalo. Me pa zanima psihologija, tako dosti berem in se samoizobražujem tudi na tem področju.

S svojimi objavami na družbenih omrežjih, kjer vam sledi več tisoč ljudi, nimate zadržkov pri izražanju lastnega mnenja, tudi, če je to kritično. Pravite, da ni treba, da smo všeč vsem. Ste imeli zaradi svoje odprtosti kdaj kakšne negativne odzive?

Res je, pišem tudi o manj lepih plateh življenja. O svoji realnosti, v kateri pa se trenutno najde veliko ljudi. Vsi na določen način bijemo iste bitke. In ko vidijo, da sem jaz v nekaterih zadevah zmogla iti naprej, lahko gre vsak. Na družabnih omrežjih je namreč preveč izkrivljene realnosti. Vse se prikazuje kot odlično, pa je daleč od tega. Določenih ljudi z Instagrama v trgovini sploh ne prepoznaš.

Pa ne gre samo za zunanjost, gre tudi za življenjski stil. Vplivneži se predstavljajo za nekaj, kar niso. Ne vsi, seveda. Verjetno so zato moje objave tako uspešne. Ker se čuti, da ne želim biti všečna za vsako ceno in se ljudje lahko z menoj poistovetijo. Sem samo ena izmed njih. Sem namreč točno takšna, kot sem v resnici. Z vsemi napakami in strahovi, zato me ni strah izražati svojega mnenja. Če sem ti všeč, v redu, če ne, pa tudi. Sem iskrena, rada imam ljudi in nikomur nočem nič žalega. Ravno obratno. Želim jih spodbujati in jim vlivati pogum. 

Vedno se najdejo negativci, a so v veliki manjšini. Seveda imajo tudi oni pravico do svojega mnenja. Konec koncev moraš sprejeti tudi kritike, sploh če si na očeh javnosti. Vedno sem tudi za konstruktivni dialog in tudi zadeve preberem in razmislim.

S pozitivnim nastopom pa sem tudi že kakšnega negativca spreobrnila v svojega občudovalca (smeh). 

Širna slovenska javnost vas je sicer spoznala v resničnostnem šovu, v katerem ste ljudem s čezmerno težo pomagali izgubiti kilograme. Tam ste se predstavili kot stroga in zahtevna trenerka, čeprav ste sicer topla oseba. Kako vas je ob tem sprejela javnost?

Biggest Loser mi je dal veliko, predvsem na neki splošni prepoznavnosti po celi Sloveniji. Je res, da sem bila že prej kot trenerka prepoznavna, a vseeno, televizija te res prinese v vsak dom. Po drugi strani pa sem bila velikokrat narobe razumljena. Moj boj za svojo ekipo in tekmovalce je bil včasih v očeh javnosti prikazan drugače, kot bi si morda želela. Mislim pa, da sem imela iz sezone v sezono več privržencev. Ljudje so namreč dojeli, da mi dejansko ni vseeno za ljudi in da ne gre samo za 'filanje ega', ko izgubim tekmo in sem preprosto iskreno pokazala, da mi ni vseeno. Tako, da sta se tudi toplina in ljubezen do ljudi začutili, kar mi še vedno kdaj kdo pove na cesti. Bila pa je to neponovljiva izkušnja, za katero sem vesela, da sem jo doživela. Sploh, ker so take priložnosti v Sloveniji redke in ker je bila vloga res celostna.

Je kakšna stvar, ki jo v življenju obžalujete ali menite, da so vse lekcije za nekaj dobre?

Po navadi iz vsake stvari poskušam povleči lekcijo. S prstom poskusim najprej pokazati nase. In nato razmišljam, kje bi lahko storila drugače, bolje. So pa nekatere stvari, ki jih obžalujem. Predvsem to, da sem v življenje kdaj spustila napačne ljudi, v katere sem vložila preveč energije. Z leti sem res prišla do tega, da je najbolj pomembno ravno to, kakšne ljudi spustiš v svojo bližino. To vedno govorim tudi svojim otrokom. Upam, da se jih kaj prime. Če pa bi v preteklosti imela zdajšnjo pamet, bi se nekaterih ljudi ognila v velikem loku.

Kateri je najboljši karierni nasvet, ki ste ga kdaj prejeli – ali ga oblikovali kar sami?

Najboljši karierni nasvet je gotovo, da posel in čustva ne gredo skupaj. Da moraš dati čustva na stran. Sama sem zaradi tega, ker so se mi ljudje preveč smilili in ker sem rada pogledala skozi prste, tudi takim, ki jim ne bi bilo treba, šla sebi v škodo. Drugi tak nasvet pa je, da moraš ljudem postavljati meje, ker te drugače raztrgajo.

Bi se pred leti, če bi vedeli vse to, kar veste danes, odločili za enako karierno pot?

Menim, da mi je ta poklic položen v zibko, saj sem dejansko zaljubljena v gibanje in svobodo, ki mi jo daje.

Če ostanemo optimistični, vam je kriza prinesla še kakšna pozitivna spoznanja in navade, ki jih boste obdržali tudi v prihodnje?

Kriza me je naučila, da nič ni zagotovo. Projekti, vadeči, odnosi z ljudmi. Jutri morda nikoli ne bo takšen, kot smo ga načrtovali. Zato se še toliko bolj zavedam, da je pomembno, da delamo dobro zdaj in v tem trenutku ter cenimo drobne stvari. Pomembno je tudi uživati v življenju, ko lahko. In svojim najbližjim vsak dan povedati, da jih imamo radi.