Intervju

ADMA SE PREDSTAVI: Mojca Blejec

»Na svojem delovnem mestu vidim, kako zelo je pomembno, da so možgani nenehno v teku«

IZOBRAZBA: Diplomirana ekonomistka DELOVNO MESTO: Strokovna sodelavka TeleKap PODJETJE: UKC Ljubljana, Nevrološka klinika UDELEŽENKA KONGRESA ALI POSVETA ADMA: Kongresa ADMA 2019

Kdo ste in s katerimi besedami bi se opisali?

Sem energična, pozitivna, zagnana in vesela oseba, ki ljubi vse, kar je lepo. Včasih sem tudi trmasta, a znam na koncu ob dobrih argumentih sprejeti drugo mnenje. Sem mamica dvema malima vražičkoma in »žena«, ki si rada vzame čas zase in samo za moža, seveda pa tudi za družino in prijatelje. Pobeg v naravo ob koncu tedna, tek, smučanje, plavanje v morju, potovanja in ne nazadnje kozarec penine v dobri družbi me sproščajo in mi dajejo energijo. Imam izrazit čut do sočloveka in verjamem, da se dobro vrača z dobrim. Rada delam in se želim izpopolniti tako v zasebnem kot poslovnem življenju. V vsem tem uživam.

Zaupajte nam kratek opis svoje karierne poti ...

Že v času študija sem ves čas delala. Bila sem hostesa v Cankarjevem domu, pomoč v administraciji v podjetju Iskratel, bila na dvomesečni praksi v Angliji v podjetju GPT International in dolga leta delala za Microsoft, d. o. o. – hostesno delo, pomoč pri organizaciji najpomembnejših lokalnih MS dogodkov, kot so NT konferenca, prireditev Infos, srečanje za partnerje …

Po zaključku študija na Ekonomski fakulteti sem se redno zaposlila v podjetju RepoMS, ki je bil takrat edini distributer podjetja Microsoft, kjer je bilo moje delo organizacija, finančna konstrukcija in realizacija konferenc, seminarjev, tiskovnih konferenc, poslovno-družabnih srečanj, novoletnih zabav, piknikov, golf turnirjev ... Tudi vsakoletna organizacija Microsoft NT konference za več kot 2000 obiskovalcev, organizacija dogodkov in raznih promocij za podjetje Pliva, Avtotehna, SAP, Avtera, Avtenta … Kasneje sem delala za podjetje Advertus, prav tako v »event managementu« in dolga leta v podjetju Koren Sports, ki je bil takrat v Sloveniji vodilni za izvedbo »team buildingov«.

Leta 2014 se je pokazala priložnost na Nevrološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra, kjer so ravno implementirali projekt TeleKap pod vodstvom prof. dr. Bojane Žvan. Po kadrovskem preizkusu sem začela z delom strokovne sodelavke na projektu slovenske mreže TeleKap, ki je zaživel 15. septembra leta 2014. Mreža je takoj začela s svojim poslanstvom, to je pomoč pri zdravljenju bolnikov z možgansko kapjo 12 slovenskim bolnišnicam s pomočjo telemedicine. To je bil zame velik izziv, saj sem kot ekonomistka vešča z upravljanjem financ, še večji izziv pa mi je bila organizacija izpopolnjevanj in izobraževanj ključnih oseb vpletenih v mrežo TeleKap na vseh ravneh. Ker sem iz prakse imela veliko izkušenj s področja organizacije dogodkov in »team buildinga« je bila to zame tako rekoč sanjska služba. V mreži se neprestano menjavajo zdravniki na urgentnih oddelkih mrežnih bolnišnic, prav tako svetovalci v centru TeleKap, sodelujejo pa tudi medicinske sestre, radiološki inženirji in drugo ključno osebje. Ker sistem združuje toliko različnih profilov, je povezovanje delavcev v boljšo skupno celoto ključnega pomena, neprekinjeno usposabljanje izvajalcev telemedicinskih storitev pa je bistvenega pomena za zagotavljanje kakovosti pri oskrbi bolnikov, obravnavanih v omrežju TeleKap.

Koliko let ste na trenutnem delovnem mestu?

Na trenutnem delovnem mestu sem zaposlena od leta 2014, torej skoraj šest let.

Ali bi lahko izpostavili osebo, mentorja, ki je pomembno vplival na vašo karierno pot, rast in zakaj, oziroma, kako je vplival na vas? 

V svoji poslovni karieri sem do zdaj imela veliko srečo. Namreč pri vseh rednih službah oz. zaposlitvah sem bila vključena v proces že od samega začetka nastanka podjetja, tako lahko potrdim, da so vsi moji mentorji, hkrati direktorji in tudi lastniki podjetij name naredili velik vtis. Njihovo znanje, trdo delo, volja in moto, da če v nekaj močno verjameš, se prej kot slej obrestuje, so zagotovo vplivali na mojo čustveno in poslovno rast. Za zdajšnjo službo pa mi je brez dvoma vzor avtorica in ustanoviteljica slovenske mreže TeleKap prof. dr. Bojana Žvan.

Kaj vse obsega vaše delo?

Najprej bi želela poudariti pomen mreže TeleKap. Odkar poteka telemedicinska pomoč dežurnim ekipam v urgentnih nevroloških in internističnih ambulantah po Sloveniji, je bilo deležnih najsodobnejšega zdravljenja možganske kapi z raztapljanjem krvnega strdka (intravensko trombolizo) in znotrajžilnimi metodami veliko bolnikov z možgansko kapjo. Veliko več, kot pred letom 2014, ko so bili zdravniki in bolniki v regionalnih bolnišnicah prepuščeni sami sebi, saj večinoma niso imeli niti možnosti niti znanja za najsodobnejše zdravljenje. Sočasno je zaradi uporabe telemedicine tudi ozaveščenost o možganski kapi med laično in strokovno javnostjo vedno večja. Slovenska mreža TeleKap deluje neprekinjeno 24 ur vsak dan, kot urgentna služba s svetovalnim Centrom v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana pod motom »Čas so možgani«. Moje delo je skrb za logistiko rednega in neprekinjenega delovanja mreže TeleKap. Sproti rešujem morebitne tehnične zaplete z IT opremo, telefoni, motnjami povezav na ravni republiškega Z-neta do morebitnih motenj izvajalcev strojne in programske opreme, ki so prav tako na voljo 24 ur na dan. Na pomoč pogosto priskočim tudi takrat, ko nisem v službi, tudi ob koncih tedna in prazniki. Skrbim tudi za sprotno preverjanje podatkov, pridobivam manjkajoče podatke in jih statistično obdelujem. Žal je eno najpomembnejših področij, kot je neprekinjeno izpolnjevanje in izobraževanje ključnega osebja tako v Centru TeleKap kot v mrežnih bolnišnicah, kjer bi lahko uresničila svoje znanje organizacije izobraževalnih dogodkov in grajenja timskega duha, nekje na poti razvoja TeleKapi »izpadlo«. Danes deluje mreža samodejno, saj se je izkazalo, da je Sloveniji nuno potrebna, vendar ostaja brez izvedenih končnih ciljev.

Katere so glavne spremembe, ki ste jih zaznali pri svojem delu, odkar ste na tem delovnem mestu?

Sprememb bi moralo biti veliko več, ne bojim se jih, so mi izziv. Želim si čim več razvojnih sprememb v mreži TeleKap v skladu z evropskimi in ameriškimi smernicami ter glede na bavarsko mrežo za Telekap – TEMPiS.

Brez katerega tehnološkega pripomočka si ne znate več predstavljati dela?

Računalnika in telefona. Mi pa delovno mesto omogoča uporabo tehnologije tudi preko videokomunikacije, saj je ta osnovni algoritem za izvajanje medicinskih storitev na daljavo, zato tudi brez videosistema ne bi mogla delati.

Kako gledate na pomen izobraževanja za posameznika?

Izobraževanje je temelj za večji obseg znanja, saj je na dnevni bazi ključno okno v svet. Na svojem delovnem mestu vidim, kako zelo je pomembno, da so možgani nenehno v teku … Ker mreža TeleKap deluje kot urgenca, je vsaka intervencija nujna!

Kaj vas navdušuje in motivira?

Največje zadoščenje na zdajšnjem delovnem mestu je, da smo z mrežo TeleKap do danes pomagali več tisočim bolnikom z možgansko kapjo, večkrat pa tudi bolnikom z drugimi nevrološkimi motnjami, kot so epilepsija, možganski tumorji in motnje zavesti nejasnega vzroka. Motivira me misel, da bo nekoč mreža TeleKap krenila po začrtani poti ter s podatki dokazala, da je koristna, ne samo pri reševanju predragocenih življenj in izboljšanih izidih zdravljenja temveč tudi pri izboljšanju kakovosti, in da ne nazadnje prinaša tudi finančne koristi.

Katere tuje jezike obvladate?

Angleški, srbohrvaški, pasivno tudi nemški jezik.

Kaj je bil do zdaj vaš največji izziv na delovnem mestu in kako ste se spopadli z njim?

Z izzivi se na svojem delovnem mestu srečujem pogosto. Največji izziv je, kadar moram v najkrajšem času odpraviti kakršne koli tehnične motnje v delovanju mreže. V teh trenutkih z ustreznimi soustvarjalci, ki so na voljo 24 ur dnevno, odpravimo napako v rekordno kratkem času.

Če bi še enkrat izbirali svojo poklicno pot: bi se znova odločili za delo, ki ga opravljate, in zakaj? Katere so prednosti in slabosti vašega dela?

Svoje delo rada opravljam. Prednost je v tem, da se lahko vsak dan pri svojem delu znova in znova prepričam, kako plemenito delo opravljamo skozi telemedicinsko mrežo, ko lahko pomagamo številnim državljanom. Vendar čutim in vem, da bi lahko in morala narediti več. Moja prava vloga se bo pokazala šele takrat, ko bo vzpostavljena organizacija, ki jo narekujejo ameriška in evropska priporočila. Predlogi organizacije, usposabljanja, spremljanja kazalnikov kakovosti, izdelave standardnih organizacijskih protokolov in dolgoročnega spremljanja izidov zdravljenja bolnikov so bili predstavljeni na več strokovnih srečanjih, vendar žal še niso uresničeni.

Kako skrbite, da vam stres ne pride pod kožo?

Včasih mi je bil stres že to, da stvari niso bile urejene, kot sem si zamislila, ali pa če se nekdo z menoj ni strinjal o stvari, za katero sem bila prepričana, da imam prav. Z leti in zrelostjo ter seveda v skupnosti, kjer živim in delam, spoznaš oz. se naučiš, da so nekatere stvari v življenju manj pomembne in da je včasih vredno reči tudi NE. Potem se preprosto manj vznemirjaš in pustiš, da teče življenje bolj mirno. Sama sem pozitivna oseba, ekstravertirana in moram priznati, da sem se kar dobro naučila obvladovati stres. Ob tem so mi v veliko pomoč družina in prijatelji, ki mi prisluhnejo in mi pomagajo, da premagam težavo, ki mi predstavlja nelagodje in stres. Včasih pa neprijetne trenutke preprosto odmislim in se zatečem h kakšni dobri glasbi ali knjigi.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se je pravkar odločil postati poslovni asistent?

Povzela bom tisto, kar sem mi zdi še posebej smiselno za moje delo. Na prvo mesto postavljam zagotavljanje dostopnosti do izobraževanja vsem, ki si to želijo. Enako pomembni sta tudi komunikacija in sposobnost sodelovanja z drugimi. Poleg navedenega pa sta bistveni spoštovanje in upoštevanje različnosti ter sposobnost ohranjanja in nadgrajevanja vsega dobrega, kar se je v praksi izkazalo kot dobro.

Kaj počnete v prostem času?

Med tednom večino časa posvečam družini, otroškim popoldanskim aktivnostim in ostali dnevni družinski rutini, kot so kuhanje, pospravljanje … Preostanek časa (ostane ga bolj malo) pa izkoristim za tek oz. telovadbo, branje knjig, prijatelje, gledališče … V poletnem času, ob koncih tedna rada preživljam z družino na morju, pozimi pa nekje v naravi, še posebej, če je sneg. Ob vsakodnevni rutini si včasih ukradem trenutke samo zase, ko si prizadevam, da živim čim bolj polno življenje tudi v duhovnem smislu. Nedavno sem se začela ukvarjati z novim izzivom. Pridružila sem se ustanoviteljem laičnega Združenja Migrena in sem članica upravnega odbora. Mimogrede, poleg predsednice Združenja imam migreno tudi sama. Naša naloga je izboljševati kakovost življenja bolnikov z migreno skozi ozaveščaje, izobraževanje, podporo, zagovorništvo in raziskave. Združuje je zavezništvo bolnikov z migreno, njihovih svojcev, zdravnikov, znanstvenikov in vseh, ki želijo dobro skupnosti.

Kje ste bili nazadnje na dopustu in kam bi radi odpotovali?

Dvakrat letno z »možem« sama 'pobegneva' raziskovati svet. Vendar sva zadnji načrtovani pobeg konec marca, zaradi novega koronavirusa morala odpovedati. Tako je bil zadnji dopust smučanje z družino na prečudoviti sončni Rogli. Moja pustolovska duša bi želela doživeti čim več sveta, ki je poln čudežnih, pravljičnih in zanimivih krajev, ki jih morda nekateri sploh ne opazijo. V življenju sem spoznala, da lahko različne geografske lokacije, podnebne razmere in letni časi pričarajo naravna čudesa, ki se za vse večne čase vtisnejo v spominske celice. In teh spominov si želim čim več.

Katera je zadnja knjiga, ki ste jo prebrali?

Kam si šla Bernadette (Maria Semple) in poslušala pesem Footprints in the Sand (Leona Lewis).

Kje se vidite v prihodnjih petih letih?

Andy Warhol je leta 1968, še preden sem se rodila, napovedal: »V prihodnosti bo vsak človek postal slaven za 15 minut«. In res je, danes skoraj ni človeka, ki si ne bi želel izstopiti iz anonimnosti in vsaj delček sekunde postal slaven. Med temi so politiki, igralci, pisatelji, običajni ljudje … Moje videnje prihodnosti in osebnega razvoja je drugačno. Želim delovati skozi koncept čustvene inteligence in jo uveljavljati v odnosih z družino in s svojimi sodelavci, da bi v prvi vrsti razvijali medsebojno toleranco. Po mojem mnenju čustveno inteligentni ljudje lažje prepoznavajo različnosti in imajo sposobnost prilagajanja skladno z delovanjem drugih. Želim biti uspešna pri komunikaciji in motiviranju drugih ter bolje upravljati z nesoglasji, ki se prej kot slej pojavijo na vsakem delovnem mestu. Morda drzno, toda želim postati navdih za svoje sodelavce, da bi na delo gledali tako, kot ga vidim sama. Le na ta način bom lahko dosegla cilje, ki sem si jih zastavila, ne glede kaj počnem v življenju. Le tako bom lahko skozi svoje delo uresničila stopinje - »footprints« za kasnejše generacije. 


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije