KOLUMNA ZMAGOVALKE PA/TL: ŽELJKA BORIĆ

"Ne vedo, da mi z negativnimi pričakovanji dajejo moč in mi vlivajo pogum, še večje zaupanje vase"

Vsak dogodek ali izkušnja mi podata določeno spoznanje in tako tudi nastajajo moje kolumne, ki jih berete v reviji ADMA. Upam, da z radovednostjo in da iz njih izluščite marsikatero ugotovitev.

Na poti od Maribora do Vrhnike razmišljam o načrtih in ciljih, ki sem jih imela v letošnjem letu. Zavem se, da smislu življenja načrti odvzamejo čar, saj so se najlepše stvari tega leta zgodile spontano. Še najmanj načrtovana je bila moja letošnja zmaga na izboru za poslovno asistentko/tajnico leta. S prejetim nazivom nisem mogla pobegniti pred mestom, pred javnostjo in pred očmi tistih, ki komaj čakajo na moj spodrsljaj. Moji prizori ostajajo isti, le pogled nanje je drugačen. Ne vedo, da mi z negativnimi pričakovanji dajejo moč in mi vlivajo pogum, še večje zaupanje vase.

Smejim se, ker se zavedam njihovega strahu, zato si želijo mojega spodrsljaja. Saj jih je ta isti strah odtujil od ljudi. Najraje bi jih objela in jim rekla: »Vse bo v redu.« Ne vedo pa, da niso edini, ki ponoči zaradi skrbi ne spijo. Da niso edini, ki si mislijo, da si ne zaslužijo nič lepega in da ni smisel življenja življenje, temveč trpljenje. Tudi sama sem bila tam. Strah ima moč, da onesnaži dušo, zamegli razum in rani srce. Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, da je strah nujen del življenja, a se ga moramo naučiti obvladovati. Zato se skupaj z nami ne sprašujte: »Od česa bomo živeli?«, temveč si odgovorite na vprašanje: »Kako bomo živeli?«

Zavedati se moramo, da so si naša življenja podobna le v osnovi, vse drugo so sence. Ko opazujemo in srečujemo ljudi v različnih položajih, si želimo, da bi bili v takšnih kdaj tudi mi. In včasih si želimo, da v takšnih položajih nikoli ne pristanemo. Med vsemi življenjskimi trenutki in čustvi, ki jih sprožajo različne situacije, se nenehno odpirajo neštete ideje in želje. Od takih, od katerih nas loči le korak, do tistih, za katere že vnaprej vemo, da jih ne bomo dosegli, a si vseeno upamo sanjati. Najpomembnejša za nas je prav gotovo naša vztrajnost. Koliko smo pripravljeni vložiti v uresničitev svojih idej, želja in ciljev? Ne glede na to, ali nas kdo podpira ali ne, ne glede na to, kako daleč je cilj. Ali smo pripravljeni dati času čas in narediti vse, kar je v naši moči? Verjeti v idejo in biti prepričani o svoji želji, da bo uspela, in stati za njo, tudi takrat, ko so vsi okrog nas proti. Za željo, ki je samo moja, pa … ne vem, zakaj potrebujem odobritev drugih? Saj je moja in dovolj je, da jaz verjamem vanjo.