Zdravje in dobro počutje

Miselne napake, ki jih pogosto počnete in vas omejujejo

Ljudje imamo čudovito danost razmišljajočega uma. Misli nam švigajo po glavi in vplivajo na naša čustva, občutke, odnose, vedenje in poglede na svet. Včasih nam misli koristijo, spet drugič pa nas precej ovirajo, omejujejo ter nam prinašajo stisko in skrbi.

Če se želimo počutiti dobro, je pomembno, da opazimo svoje omejujoče vzorce razmišljanja, jih izzovemo in poskušamo nadomestiti s takšnimi, ki nam bodo v korist in podporo.

KAJ SO MISELNE NAPAKE?

Miselne napake (oziroma kognitivne distorzije, kot jih imenuje stroka) so pretirani oziroma iracionalni miselni vzorci. Preprosto povedano gre za misli, ki izkrivljajo našo sliko resničnosti.

Nekatere misli se nam zdijo popolnoma logične in jim v popolnosti verjamemo, toda v resnici nas ovirajo in nam povzročajo neprijetne občutke. Če se želimo znotraj sebe dobro počutiti, imeti lepe odnose ter živeti življenje, kot si ga želimo, je pomembno, da pri sebi opazimo omejujoče vzorce razmišljanja. Najpogostejše omejitve v razmišljanju, ki jih zavedno ali nezavedno dela večina izmed nas, so naslednje:

KATASTROFIZIRANJE

Neljub/neprijeten dogodek ali situacije doživljamo kot tragedijo, katastrofo. Na primer: v službi pošljemo elektronsko sporočilo napačni osebi. Naše dejanje sproži misli, kot so: »odpuščen bom in potem ne bom mogel plačati računov, nikoli več ne bom našel nove službe …«.

ČRNO/BELO RAZMIŠLJANJE

Gre za razmišljanje »vse ali nič«. Na stvari gledamo v absolutih, kot dobre/ slabe, uspešne/neuspešne, srečne/ nesrečne. Pri tem zanemarimo vse druge »barvne odtenke«, ki se pojavijo med obema skrajnostma. Na primer življenje se nam zdi popolno in čudovito, ali pa se nam zdi popolnoma bedno in nezanimivo. Tudi na svet in na druge gledamo na tak način.

PREROKOVANJE

Pri prerokovanju postavljamo napovedi za prihodnost in smo prepričani, da so naša »preroška videnja« pravila. Na podlagi lastnih prepričanj in predvidevanj mislimo, da zagotovo poznamo razplet določenega dogodka. Na primer, da vidimo oglas za zanimivo delovno mesto, misli pa nam takoj postrežejo z napovedjo, da zagotovo na delovno mesto ne bi bili sprejeti in da nima smisla, da se prijavimo na razpis. Takšen način razmišljanja lahko vodi v t. i. »samouresničujoče se prerokbe«. Gre za to, da se ravno zaradi načina razmišljanja, stvari, ki jih »napovemo«, nato dejansko zgodijo.

BRANJE MISLI

Ljudje pogosto sklepamo o tem, kaj drugi razmišljajo in kako se počutijo, brez kakršnih koli jasnih dokazov. Na primer, da imamo javni nastop in nas spremlja velika trema. Lahko se nam zdi, da celotno občinstvo opazi, kako nam je neprijetno, ali smo prepričani, da nas bodo obsojali, ker nam ni najbolj udobno javno nastopati, ali pa mislimo, da jim bo naš javni nastop popolnoma nezanimiv. Čeprav občinstvo skoraj zagotovo našega nemira sploh ne opazi oziroma res ne moremo vedeti, kaj točno si mislijo o našem nastopu.

ČUSTVENO SKLEPANJE

Gre za sklepanje, da so naša čustva pravi odsev tega, kar se dogaja v resničnosti. Pri tem pa ne upoštevamo informacij, ki čustvom nasprotujejo. Če pustimo, da nas vodijo čustva, nas velikokrat lahko zapeljejo s poti resničnosti. Naši občutki niso vedno verodostojni kazalniki resničnosti in so pogosto zavajajoči. To pa zato, ker občutki izvirajo iz misli. Ko so naše misli omejujoče, naši občutki ne odražajo resničnosti. Najbolj splošen primer čustvenega sklepanja je predvidevanje, da zato, ker nekaj čutimo, da potem to tudi smo: »počutim se neuporabno, zato tudi sem neuporabna«, »počutim se grdo, zato tudi sem grda«, »počutim se brezupno, zato stvari nikoli ne bodo šle na boljše,«, »skrbi me, zato se bo zagotovo zgodilo nekaj slabega.«

PRETIRANO POSPLOŠEVANJE

Pri tej obliki mišljenja na podlagi ene ali manjšega števila situacij potegnemo zaključke. Ob tem uporabljamo besede, kot so: »vedno, nikoli, popolnoma, vsi ...« Primer: Dvakrat izgubimo v igri s kartami in tako posplošimo, da nam »kartanje ne gre, saj VEDNO izgubimo«. Ali na podlagi svojih trenutnih občutij posplošimo in sklepamo, da bo enako tudi v prihodnje. Na primer: počutim se žalostno, nikoli ne bom srečna.

OZNAČEVANJE

Gre za to, da sami sebe, svet ali druge ljudi označujemo z negativnimi pridevki. Označevanje lahko sproža zelo intenzivne čustvene odzive, kot sta jeza in sovraštvo. Primer: V trgovini naletimo na neprijazno prodajalko in jo takoj označimo z »zlobno, tečno, nesposobno«. V letnem razgovoru ne dobimo najboljše ocene in sami sebe preimenujemo v »zgubo, nesposobneža«.

MISELNO FILTRIRANJE

Je prepoznavanje zgolj negativnih vidikov situacije in hkratno neupoštevanje pozitivnih. Osredotočamo se zgolj na eno neprijetnost in ignoriramo vsakršne prednosti. Primer: poslovni partner nam pošlje sporočilo, kjer pohvali naše delo, zraven pa omeni še kritiko oziroma izpostavi, kaj bi lahko izboljšali. Mi pa popolnoma pozabimo na pohvalo in premlevamo zgolj o predlogu za izboljšavo, ki ga doživljamo kot nekaj slabega/neprijetnega/ groznega.

MORAM

Stavki, ki se začnejo z »moram, moral bi, moral sem, ne bi smel, ne smem …« predstavljajo postavljanje zahtev sebi in drugim. V primeru etične odgovornosti ali splošne vljudnosti, s stavki, ki se začnejo z »moram«, ni nič narobe. Če si na primer rečemo »moram se mu zahvaliti za uslugo, ki mi jo je naredil«,

»moram biti pošten, ko izpolnjujem davčno napoved« itn. Problem nastane, ko stavke, ki se začnejo z »moram«, uporabljamo kot pritisk, da dosežemo (večinoma) nerealno visoka pričakovanja do sebe in drugih. Na primer: Ne sme me biti strah javnega nastopanja, saj bom samo tako uspešen/na. Moram delati več, da bom dobil/a povišico.

Moji podrejeni morajo biti vedno pripravljeni sodelovati med seboj. S takšnim načinom samogovora si povzročamo pritiske in skrbi ter smo večino časa napeti in bolj podvrženi stresu.

DISKVALIFICIRANJE POZITIVNEGA

Sami sebi govorimo, da so vsa naša pozitivna dejanja, uspehi ali osebne kvalitete, brez prevelikega pomena. Minimaliziramo svoje dosežke in sami sebe podcenjujemo. Primer: Pri pomembnem službenem projektu nas sodelavci pohvalijo. Mi svoj uspeh prepisujemo predvsem »sreči« in naključju ter ne verjamemo, da je dobro delo plod našega znanja in sposobnosti.

PERSONALIZIRANJE

Ta težnja nas lahko pripelje k neupravičenemu sprejemanju odgovornosti za dogodke, ki imajo sicer malo ali pa nič opravka z nami ter pretiranim občutkom krivde. Na primer, lahko se čutimo krive, ker nas je poklicala nezadovoljna stranka in z grdimi besedami žalila delovanje našega podjetja. Čeprav njeno nezadovoljstvo nima nobene povezave z nami osebno in našim delom. Na drugi strani pa lahko ob določenih problemih pretirano krivimo druge, namesto da bi identificirali vse okoliščine, ki so privedle do določene situacije. Na primer, da smo se v službi prijavili na javni razpis in nismo dobili želenih finančnih sredstev. Za neodobren razpis krivimo sodelavce in ne opazimo drugih dejavnikov, ki so pripomogli k temu, da na razpisu nismo bili izbrani.

Ko prepoznamo svoje napake v razmišljanju, jih lahko izzovemo in spremenimo. Vprašamo se lahko: »ali so moje misli odraz realnosti, ali gre za miselno napako?«, » ali lahko kako drugače pogledam?«, »kakšne misli bi mi bolj koristile?« Prepoznavanje svojih misli je sicer lahko velik izziv, saj je večina naših misli samodejnih, kar pomeni, da jih pogosto niti ne zaznamo. Poleg tega so naše misli lahko zelo vztrajne, če smo bili skoraj celotno življenjsko dobo vajeni določenega načina razmišljanja, nam možgani radi samodejno servirajo omejujoče miselne vzorce. Zato je včasih treba precej časa in vztrajnosti, da prekinemo z omejujočim načinom razmišljanja in misli obrnemo sebi v korist. Z drugačnim načinom razmišljanja lahko opazimo velike spremembe. Ne samo v svojem samogovoru, ampak tudi vedenju in čustvovanju. Lahko se pomirimo s preteklostjo, bolj uživamo v sedanjosti in na prihodnost gledamo na način, ki podpira naša prizadevanja za bolj polno in zadovoljno življenje.

Oznake:

Več v kategoriji Zdravje in dobro počutje

Več člankov iz te kategorije