Mentorstvo –zanesljiva pot do sreče in zadovoljstva
Mentorstvo ima moč spreminjati življenja posameznikov in skupnosti. V mentorstvu drug v drugem vidimo človeka, ne meneč se za nalepke in stereotipe. Mentorstvo nam kaže, kako se vzajemno podpirati in graditi trajne medsebojne odnose, s čimer prispeva k bolj povezani in vključujoči družbi. Nas uči, kako se postaviti zase in za druge ter nas opolnomoči, da prevzamemo nadzor nad svojim življenjem.

Mentorstvo je z nami že od davnine. Velika imena s področja znanosti, umetnosti in podjetništva so imela in imajo mentorje. Danes, v času velikih sprememb in do zdaj še neznanih izzivov, pa tudi neskončnih možnosti in priložnosti, je dobilo še dodaten zagon. Zdaj še bolj potrebujemo nekoga z znanjem in izkušnjami, ki nam bo svetoval, kako reševati izzive, jih spreminjati v priložnosti, kam usmeriti naše potenciale ter kje in kako najti svoje poslanstvo. Mentorstvo je še posebej pomembno za mlajše generacije, da se bodo ob nesporno bogatem formalnem znanju in tehnološki podkovanosti počutili tudi dobrodošli, sprejeti, enakovredni in varni.
Mentorji nas opogumljajo, motivirajo in usmerjajo na poti do naše lastne veličine. Mentorji imajo moč spreminjati svoja in življenja drugih. Kajti, kjer eden mentorira, se spremenita dve življenji.
Postati mentor ni samo način, da družbi povrnemo del tistega, česar smo bili sami deležni. Je tudi zelo učinkovita strategija za lasten osebni in profesionalni razvoj.
Mentorstvo nas v svoji formalni in neformalni obliki spodbuja k odličnosti v zasebnem, profesionalnem in družbenem življenju. Formalno mentorstvo nam ponuja strukturo in okvir za vzpostavljanje odnosov, v katerih se lahko razvijamo in presegamo lastna pričakovanja in pričakovanja drugih. Neformalno mentorstvo nam omogoča, da se znanje, ideje in življenjske lekcije spontano prenašajo znotraj generacij, kot tudi med njimi.
Kdaj in zakaj potrebujemo mentorje?
Mentorstvo je ena najučinkovitejših metod za rast in napredek posameznikov, njihovo opolnomočenje in krepitev zavedanja, da smo za lasten razvoj odgovorni predvsem sami. Mentorje potrebujemo v vseh življenjskih obdobjih. So naši sopotniki, zaupniki in vodniki. Z njimi odkrivamo svojo notranjo moč. Z njimi, od njih in ob njih se učimo in v varnem okolju mentorskega odnosa preizkušamo novo pridobljena znanja in pristope. Učijo nas zaupanja in spoštovanja ter odprtega, iskrenega in konstruktivnega dialoga, v katerem ni zmagovalca, ampak smo vsi bogatejši za nova spoznanja, ideje in rešitve. S pomočjo mentorjev krepimo odnosne in ostale prenosljive kompetence ter sposobnost sprejemanja in dajanja povratnih informacij.
V mentorstvu je prostora za vse. Mentorstvo ni rezervirano samo za mlajše, neizkušene posameznike. Potrebujejo ga tudi starejši, da čim dlje ostanejo aktivni člani družbe. Nihče ni premlad, še manj prestar ali na previsokem položaju, da ne bi potreboval mentorjev. In vsak med nami ima nekaj, kar lahko deli z drugimi.
Kdo in kaj so mentorji?
Mentorji so prisotni v naših življenjih tudi, če se tega ne zavedamo. To so naši starši, prijatelji, učitelji, profesorji in vsi posamezniki, ki jih srečujemo v različnih življenjskih obdobjih in ob katerih se dobro počutimo. Tako dobro, da z njimi delimo svoje zmage, poraze, srečo in težave ter z veseljem in zaupanjem sprejemamo njihove nasvete. Še posebej dragoceni pa so mentorji, ki se za to vlogo zavestno odločijo in se nanjo ustrezno pripravijo. Vodijo in usmerjajo nas na poti do ciljev, ki smo si jih sami izbrali s tem, da z nami delijo znanja in veščine, do katerih so prišli na osnovi dolgoletnega dela in izkušenj. Nas opolnomočijo in nam pomagajo razviti potenciale, zaradi česar se močneje zavedamo svoje vrednosti in edinstvenosti. Poleg tega, da vedno delujejo v interesu mentorirancev, se odlični mentorji ponašajo še z nekaterimi ključnimi lastnostmi:
- iskreno uživajo v uspehu drugih, ne da bi pri tem poudarjali svoje zasluge;
- vodijo z zgledom, njihove besede in nasveti so vedno v skladu z njihovimi ravnanji;
- pomagajo mentorirancem pri premagovanju strahov, razumejo njihove izzive in dvome ter jih opogumljajo, da vztrajajo na izbrani poti;
- ne pričakujejo, še manj zahtevajo, da bodo mentoriranci njihove nasvete razumeli kot edine prave, ampak zgolj kot pomoč pri sprejemanju lastnih odločitev;
- so pozorni poslušalci, ki več poslušajo, kot govorijo, so empatični in razumevajoči.
Pravijo, da če pri delu ne okrepiš obstoječih in razviješ novih veščin vsaj vsaki dve leti, delo ni pravo.
Mentorji se tudi nikoli ne postavijo v vlogo vsevednega učitelja v slogu »jaz sem mentor in imam vedno prav«. Veliko bliže kot razmišljanje »vse že vem«, jim je razmišljanje »veliko se moram še naučiti«.