KOLUMNA ZMAGOVALKE: ADMA ODLIČNOST 2020

Melita Pediček Spindler: Novim ciljem naproti

Ponovno smo v novem letu. Kot že tolikokrat do zdaj in znova. Predvidevam, da tokrat ne v tolikšnem zagonu in načrtih kot pretekla leta, ampak bolj v pričakovanju in čakanju. Še vedno nas spremlja neugodna situacija, ko ne vemo, kako se bo odvila zadeva z virusi in obolenji. Na prvi pogled se resnično lahko malo zamisliš, če je človeštvo res zagrešilo toliko neumnosti, da ga narava kaznuje počez in po dolgem.

Ampak, kljub vsemu se le začenja novo obdobje in vsaj za dušo si lahko privoščimo kakšen načrt, obljubo sebi ali drugemu in željo, da bomo s kakšno spremembo naredili korak dalje. Pred kratkim sem gledala prispevek o brezdomcih. Kralji ulice. Bog daj, da bi bili kralji. Nekoč so morda imeli takšen naziv, danes pa je topel obrok razkošje, topla odeja in prostor za spanje pa dodaten luksuz. Ne morem si kaj, takšne zgodbe se me dotaknejo. Priznam, občutljiva sem na stisko tovrstnih ljudi, ganejo me starostniki, ki jim je jesen življenja, zaradi spleta okoliščin podobna sibirski zimi. Moja vzgoja je bila usmerjena v spoštovanje starejših, v učenje od tistih, ki so nekaj doživeli in neštetokrat mi je žal, da si kdaj pa kdaj nisem zabeležila kakšne zgodbe starih staršev. Zdaj jih več ne morem vprašati.

Različne zgodbe pišejo ljudje. Tisti na ulici, tisti, ki imajo popolno življenje in tisti vmes, ki živijo po vzorcu EKG: malo gor malo dol. Zdi se mi, da nas je takšnih kar nekaj. Ampak, pravi balzam za dušo je sreča nekoga drugega. Vsaj jaz sem tako naravnana. Tudi če gre za drobceno darilo nekomu, se mi zdi, da sem bolj vesela kot tisti, ki to prejme. V preteklem tednu sem pripravila pogodbo za nedoločen čas eni od naših delavk. Ne morem reči, da je v rosnih letih. Zato je to toliko bolj pomembno. Gospa se je od veselja razjokala, napekla peciva in prinesla v pisarno. Res sem videla sebe, pred desetimi leti, ko sem tudi sama jokala od sreče kot dež, da sem dobila zaposlitev. Ne vem, kako ste naravnani vi, ki prebirate te vrstice; morda vam je empatija tuja in vam takšni začetki nekega obdobja ne pomenijo veliko. Meni pač.

Heraklit iz Grčije je dejal: vse teče, nič ne miruje. Najbolj stalna stvar v vesolju je njegova nestalnost. Gospod ima prav. Obupno preprosta misel, pa še kako resnična. Sploh je čas tisti, ki teče naprej in prinaša ure, dni, tedne in mesece. To počne tudi v tem letu. Vzporedno s časom se tudi mi premikamo naprej. Mine januar, februar lovi pomlad, marec prinese lepše dni, mesec kasneje nas obsede želja po načrtovanju poletja … pravzaprav kar naprej načrtujemo. Pa naj bo to za daljše ali krajše obdobje. V začetku leta je mogoče to bolj z veliko začetnico; dejansko pa se temu procesu ne moremo upreti.

Verjamem, da vsak izmed vas ujčka misel ali željo, ki bi jo želel privleči na svetlo. In nikoli ni ne pravi čas ne volja, ne materialna podlaga … nikoli ni ugodno okolje ali ura. In dajmo se vprašati: zakaj pa ne zdaj? Vsaj malo, vsaj nekaj.

V našem zavodu uporabljamo metode dela z otroki po načelih, ki so zapisani v metodologiji dela »Korak za korakom«. Ne gre le za vzgojo otrok, ampak gre tudi za projekte in pobude, ki jih vzgojitelji prenašajo na otroke. Ob zaposlitvi v tej sredini mi, priznam, najprej ni bilo nič jasno. Malo sem prebrala, malo sledila nekaterim ciljem in moram reči, da mi besede »korak za korakom« nenehno odzvanjajo in to v vedno več odtenkih. Ne gre le za načrtovanje in delo, ki se nanaša na naše otroke in na delo v vrtcih. Te besede imajo in morajo imeti širši pomen. V vsakdanjem življenju. Le zagrabiti je potrebno in si reči to. Saj veste: predstavljajte si, da morate prebarvati dnevno sobo. Slike dol, pohištvo od sten, zaščititi tla, okna mogoče tudi, da ne omenjam stikal, sploh nočem pomisliti na letve in še kaj. No, pa ne bo nič z novo barvo. Preveč priprav. Ja, pa ja! Kje pa piše, da je treba vse narediti včeraj? Korak za korakom.

Torej, smo razumeli? Potem se lahko samo začudimo, ko preteče nekaj časa, da je pravzaprav vse narejeno, da je počasi vsak kamen mozaika našel svoje koordinate. Tako je torej z načrtovanjem. Z novim začetkom, z novim obdobjem. Ne si zadati prevelikih nalog in previsokih ciljev. Počasi. Vsaka evforija prinese strm padec. Zakaj bi si že vnaprej solili rane.

Za začetek je  dobro vnesti malo vetra v že obstoječe zadeve. Če nam to uspe, je pot vnaprej precej kakovostno tlakovana. Potem pa seveda naprej. Saj veste, kako: Korak za korakom. Veliko uspeha!

Odprte so prijave na izbor ADMA odličnost za leto 2021! Prijavite se TUKAJ!