ADMA INTERVJU

Martin Golob: "Strah mora biti, ker nam omogoča rast"

Martin Golob je duhovnik, ki ga je letos spoznala vsa Slovenija. Trenutno službuje v Grosuplju, a najdete ga tudi na spletu. V začetku epidemije je namreč svoje delo – tako kot ga je tudi velik del slovenskih podjetij – preselil na splet, kjer se oglaša v živo in snema vloge, s tem pa se ga prijel tudi naziv najbolj priljubljenega duhovnika pri nas.

MAJA FISTER

Facebook
Twitter
WhatsApp
Pinterest
LinkedIn

Martin Golob nam je v tokratnem ADMA intervjuju zaupal, kako je videti življenje duhovnika, kaj ga navdihuje in kako se je v zadnjem letu, ki je bilo precej nenavadno, prilagodilo njegovo delo in življenje. Enega najprepoznavnejših mladih duhovnikov pri nas, ki se je z digitalizacijo približal vsem generacijam, bomo kmalu lahko spoznali tudi v živo. Na odru Kongresa ADMA 2021 bo spregovoril o suverenem sprejemanju odločitev v kriznih situacijah. Skupaj bomo razmišljali o novostih in izzivih, ki nam jih življenje prinaša. Še prej pa ga pobližje spoznajmo ...

Širna Slovenija vas je spoznala prav v začetku epidemije, ko ste svoje delo preselili na splet, s tem pa se vas je prijel tudi naziv najbolj priljubljenega duhovnika pri nas. Kako gredo skupaj družbena omrežja in vaše poslanstvo?

Mislim, da z roko v roki. Družbena omrežja mi omogočajo, da se beseda in slika preseli iz enega kraja v vaše domove. Omogoča mi, da smo lahko na tak način povezani, čeprav nismo fizično skupaj. Beseda se sliši, oznanilo se lahko širi, beseda tolažbe, upanja in vere pa le pride na tak način v naše domove. V Svetem pismu tudi lepo piše, pojdite po vsem svetu in oznanjajte!

Duhovniki, ki snemajo vloge, pri nas res niso nekaj običajnega. Kako ste prišli na idejo digitalizacije svojega dela in kako so ljudje to sprejeli?

Vloganje ni sicer nič novega v našem prostoru. Veliko slovencev vloga. V tujini je tega še več in v tujini je ogromno duhovnikov, ki vlogajo. K vloganju so me spodbudili novinarji iz Aleteia.si. To je največji katoliški spletni portal, ki je v Sloveniji podprt s strani založbe Družina.

Strah nas včasih sili, da sploh nič ne naredimo, a v življenju je treba iti dalje!

Pa vendar virtualni stiki niso nadomestek fizičnih. Kako pomembno je, da se ljudje še vedno znamo povezovati tudi v živo?

Zelo, zelo pomembno. Nikakor ni virtualno primerljivo pristnemu fizičnemu stiku. V tem obdobju epidemije si s tem samo nekako pomagamo. Povezovanje v živo je pa edino pravo občestvo. Virtualna sveta maša ne bo nikoli mogla zamenjati živega občestva, ki je fizično zbrano v cerkvi.

Čut za ljudi, empatija in veščine tako poslušanja kot govorjenja so v vašem poklicu na vrhu iskanih lastnosti. Je prav to nekaj, kar ljudje v sodobnem času najbolj pogrešamo?

Mislim, da se te veščine od duhovnika pričakujejo. Vstopiti v in se vživeti v stiske bližnjega, predvsem pa slišati bližnjega, je nekaj človeškega in je dejanje ljubezni do bližnjega. To bi morali vsi, od duhovnika pa se to še toliko bolj pričakuje. V sodobnem svetu, ki mu pravimo tudi svet hitenja in individualizma, je veliko osamljenosti, zato je še toliko bolj pomembno prisluhniti.

Vedno se odločam tako, da sem v notranjosti miren. Če čutim v sebi nemir, potem se ne odločim.

Kaj vas je vodilo k tem poslanstvu – poklicu duhovnika?

Sveti Duh. Sicer pa želja po tem, da sem z ljudmi. Pot me je tako peljala in v tem sem se vedno tudi dobro počutil.

Ste v zgodnji mladosti sicer razmišljali še o kakšni drugi poti?

Ja, razmišljal sem o tem, da ostal doma na kmetiji. Tudi novinarstvo mi je bilo vedno všeč ...

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o duhovniškem poklicu?

Mogoče to, da svet misli, da smo popolni. Žal nismo! Mnogim se zdi duhovniški poklic dolgočasen, dolgočasen je toliko, kolikor si sam želiš. Meni se zdi zelo razgiban. Mnogi mislijo, da samo molimo. No, veliko molimo, ampak tudi veliko delam, športam, se družim s prijatelji in živim normalno življenje. 

Kje sami najdete največ navdiha?

V molitvi, v naravi, v tišini prazne cerkve, v gozdu ali med tekom, sprehodom in kolesarjenjem.

Pred kratkim ste se iz Bohinja preselili v precej večjo grosupeljsko župnijo. Ste se že navadili na novo okolje?

Mislim, da sem se že. Lepo so me sprejeli in kraj ter ljudje so zelo dobri. Čeprav bo Bohinj vedno v mojem srcu. Všeč mi je delo, pa ni važno, kje sem.

Življenje rado prinaša novosti in spremembe, zadnje leto je dober dokaz tega. Kako se sami spoprijemate s spremembami?

Vsaka novost je nov izziv. Rad imam izzive in adrenalin. Neka dolgočasnost mi ni blizu.

Kot govorec na Kongresu ADMA se boste dotaknili tudi tega, kako se suvereno odločati v kriznih situacijah. Kako sami delujete, ko se znajdete v težkem položaju? Kaj vam pomaga zbrati misli in se odločiti v pravo smer?

Najprej gotovo molitev. Sicer pa skušam slediti instinktu. Nekemu notranjemu občutku. Pred seboj imam cilj in za dosego cilja je treba nenehno preračunavat v življenju, da po poti prideš do cilja.

Pravijo, da je strah votel, zunaj ga pa nič ni. Kako se soočate s strahovi, lahko iz njih potegnete tudi kaj dobrega?

Strah mora biti, ker nam omogoča rast. Strahove je treba premagat. Strah nas včasih sili, da sploh nič ne naredimo, a v življenju je treba iti dalje!

Ljudje se včasih odločamo drugače, kot nam veleva razum, ker želimo biti všečni. Kakšen je vaš pogled na to?

Vedno se odločam tako, da sem v notranjosti miren. Če čutim v sebi nemir, potem se ne odločim.

Kateri je najboljši življenjski nasvet, kar ste jih kdaj dobili (ali dali)?

Bodi to, kar si, postajaj to, kar Bog pričakuje od tebe in razsvetliv boš ves svet.

Moli in delaj.

Življenje je prekratko, da bi celo življenje cincal.

Življenje je borba.