KOLUMNA ZMAGOVALKE ADMA ODLIČNOST LETA 2021

Manuela Repek: Le kam je zbežalo leto?

Kaj bi se čudila, po vsem tem, kar se je letos zgodilo. Letošnje leto je bilo res fantastično in nepredvidljivo, presenetljivo in polno presenečenj, polno premikanj meja oziroma izhajanj iz cone udobja. Skratka – noro.

Začelo se je malce v zatišju: korona nam je spremenila kar nekaj navad. Ker sem Primorka in imam najbližje in najljubše sorodnike v Trstu, smo bili vsi žalostni, ker nismo mogli skupaj praznovati božiča in tudi skupnega silvestrovanja ni bilo. Vse je bilo v ožjem družinskem krogu, kar je po svoje povečalo čarobnost teh praznikov in nas, tri Repke, še bolj povezalo. Moje muce so se že privadile, da smo vedno doma in da nič več ne kraljujejo v našem stanovanju. Prizanesle so celo novoletni jelki, ki je varno pričakala zaključek praznikov. Komajda smo čakali na pomlad, da odnese s seboj tudi korono.

V tem pričakovanju konca korone me je sodelavka iz kadrovskega področja prepričala, da se prijavim na izbor ADMA odličnost leta 2021. In tako sem se ukvarjala s pripravo in zbiranjem dokumentov za prijavo. Ko sem že pozabila na prijavo, sem prejela sporočilo, da sem se uvrstila v finale. Vav, prevevali so me nori občutki: strah, nejevernost in na koncu nepopisno veselje. Tisti, ki me že malce poznate, veste, da sem modro-zelena in zato sem najprej pomislila, da so se ADMOVCI zmotili, ko so mi napisali, da sem se uvrstila v finale. Zatem sem se pripravljala na srečanje s komisijo izbora.

Trudila sem se pripraviti predstavitev v vseh štirih jezikih, ki jih obvladam, z italijanščino ter angleščino nisem imela težav, saj ju vsakodnevno uporabljam. Tudi s francoščino ne, kar me je presenetilo, saj je ne uporabljam pogosto, res pa vsak dan preberem spletno stran Actuanimaux in tam opravim dobrodelno klikanje. Očitno tudi to pomaga. Pri nemščini pa sem čisto zmrznila. Ugotovila sem, da je res že dolgo nisem uporabljala, niti poslušala, in tako sem izgubila stik z jezikom. Kar malce jezna sem bila nase. Vseeno pa je bila to odlična priložnost, da sem ponovno odprla svoj zvezek nemščine in začela ponavljati. Ponovno sem se spomnila, kako se mi je je bilo težko učiti. Učiteljica me je vedno opozarjala, da preveč pojem. Nič čudnega, kajne? Rekla mi je, da moram korakati, saj je to nemščina. S kazalcema sem trkala po mizi (saj veste, podobno igri »leti-leti«) in brala besedilo.

Na pogovoru s komisijo izbora je bilo zelo prijetno in sproščeno. Edita in Sara, preostali finalistki izbora, sta bili tako »profi« in »gajstni«, da sem se čudila, kaj počnem v njuni družbi. Na srečo je z lepim vremenom tudi korona malce izzvenela. Veselila sem se junijskega kongresa ADMA in srečanja kolegic, predvsem pa sem nestrpno pričakovala, da »butne« vame val te neprecenljive in neustavljive pozitivne energije, ki je perpetuum, bistvo tega kongresa. In tudi tu je bilo noro, presenetljivo in nepričakovano. Uživala sem prav v vsakem trenutku kongresa, predavanj in ostalih dogodkov.

Ampak to je bila le polovička letošnjega leta, pričakovalo me je še več izzivov, še več nepričakovanih trenutkov, premikanja iz cone udobja. Na srečo sem imela čas vdihniti poletje, moj najljubši letni čas. Prinesel mi je sonca in morja ravno toliko, kolikor sem si ga želela in potrebovala. Poletni pilates na prostem mi je omogočal, da sem bila ves čas v formi in pripravljena. Pripravljena na kaj? Hja, kaj pa vem kaj, saj se je celo leto nekaj dogajalo ... Še dobro, da sem bila tako pripravljena, saj je prišlo povabilo ADME, da sodelujem s kratkim predavanjem na Jesenskem posvetu ADMA na Bledu. Saj veste, modro-zelena Manuela je najprej pomislila: Le kaj mi je tega treba? Potem pa: katera je najkrajša pot do izhoda?

In tako sem se začela pripravljati na predavanje v septembru, v mesecu, ki mi pomeni ponovni začetek. Tudi vreme je bilo toplo in me je razvajalo s poletnimi temperaturami, kar sem takoj izkoristila za kopanje in sončenje in (nemogoče) kopičenje vitamina D za zimske mesece. Oktober je priletel in tudi odletel, kot bi rekla »keks«.

Začetek meseca je bil zapolnjen z rednim »treniranjem« za predavanje ADMA in seveda pilatesom in jogo. In kot ne bi bilo dovolj izzivov in prehajanj iz moje cone udobja, se je zgodila še ena strašna zadeva. Inštruktorica pilatesa se je poškodovala in me prosila, če lahko izvajam vaje namesto nje, pred kamero. Tudi tukaj sem najprej pomislila: Le kaj mi je tega treba? Potem sem iskala najbližji izhod in ... pristala na brisači pred kamero. Še dobro, da sem bila res kar najbolje osredotočena na poslušanje inštruktorice in izvajanje vaj. In tudi to je minilo, kot bi rekla »keks«.

November je tradicionalno, vsaj zame, mesec somraka. Letos pa, seveda, ni bilo tako. V službi so se zgodile spremembe, ki so ta mesec dodobra »začinile« in spremenile v mesec akcij. In tudi november se je zaključil v trenutku kljub vsem neprijetnim novicam, povezanim s korono in Damoklejevim mečem nad glavo: zapiranjem. In že smo pri decembru ter pričakovanju prazničnega vzdušja! Kakšno bo letos? Bomo lahko vsi skupaj na božičnem kosilu? Srčno upam da.

Po »centrifugalnem« letu 2021 si želim bolj mirno in harmonično novo leto. Ampak, saj veste: zarečenega kruha se največ poje! Kar pridi 2022: mi smo pripravljeni! NVNNP (nič več nas ne preseneti)!