KOLUMNA ZMAGOVALKE ADMA ODLIČNOST 2021

Manuela Repek: »Ja, naziv ADMA ODLIČNOST LETA 2021 ima svojo težo«

Ha, moja prva kolumna ... malce zastrašujoče, malce navdihujoče. In o čem naj pišem? Aha, o prejetem nazivu? Sicer je bilo o tem že veliko povedanega in napisanega, ampak sem še vedno izredno vesela in presenečena ter na koncu tudi malce ponosna na to. Tako sem bila vesela, in še vedno sem, vseh prejetih čestitk. Tistih osebnih in tistih po SMS ali na Facebooku, pa na Instagramu. Mojega sina zabava dejstvo, da sem začela uporabljati družbena omrežja. Življenje je eno samo učenje.

Glede na medijski odziv in podpisano zavezo se mi zdi najbolj pomembno promoviranje tega naziva oziroma našega poklica. Prepričana sem, da bi se strinjale z menoj, da je naše delo zanimivo in pestro, saj redno nadgrajujemo znanje in s tem širimo svoja obzorja. Skratka – lepo. Srečujemo veliko novih oseb, tudi zelo pomembnih, vsak dan se naučimo kaj novega, obvladamo novo kompetenco, rešimo neprijetno situacijo, najdemo rešitev za nepredvidljiv dogodek. In mladim, ki se odločijo za ta poklic, želim predstaviti vse to, jim zagotoviti, da se ne bodo dolgočasili. No, vsaj pri meni je tako.

Najlepši občutki pa so me obšli, ko so mi prijateljice in prijatelji ali pa znanci rekli, da so ponosni, da me poznajo. Vau! Ja, naziv ADMA ODLIČNOST LETA 2021 ima svojo težo. Mislim, da je popolnoma utemeljena in smiselna sprememba tega naziva, saj smo v resnici prave menedžerke iz ozadja. Prilagojen je današnjemu času in razmeram ter različnim vlogam, ki jih imamo v naših podjetjih.

Rada pišem tudi o smehu. Za vedno mi bo ostalo v spominu, ko se je sin tako prisrčno nasmejal možu. Bila sta na sprehodu in otrok v njuni bližini je neutolažljivo jokal. Maj je šel k njemu, si vzel dudo iz ust in mu jo ponudil. Mož je kar zazijal, Maj ga je videl in se nasmejal, prav od srca.

V času PRovstva v Ljubljani so se mi dogajale najrazličnejše komične situacije. Od tega, da sem skovala novo besedo ŠTREBČEK, ko sem v trgovini pozno zvečer čakala v vrsti za kruh in sem razmišljala, kaj naj izberem: ali ŠTRuco ali hlEBČEK in ko me je prodajalka vprašala: »Kaj postrežem?« sem izustila: »En štrebček, prosim«. Pa do tega, da sem enemu novinarju rekla: »Kar tukaj me dol daj«, ko me je pripeljal v službo po nekem skupnem kosilu. Ali pa, ko sem navsezgodaj zjutraj na bencinskem servisu skoraj povzročila infarkt prodajalcema za pultom. Deževalo je in meni se je mudilo, zato sem stekla v trgovino, da bi plačala gorivo. Ker je bilo vse mokro, mi je zdrsnilo in sem začela kolovratiti v upanju, da se bom izognila policam na desni, pa potem še na levi strani trgovine. Tako sem krilila z rokami in lovila ravnotežje, ko sem se znašla pred pultom in blagajno. Oddahnila sem si, da nisem padla, ter dvignila pogled … zagledala sem prodajalca, ki sta se držala za srce. Eden je izustil: »Bom kar sedel, kaj takšnega!« Še danes se smejim, ko se spomnim, kakšno izraz sta imela na obrazu. 

Saj poznate rek: Smeh je pol zdravja! Seveda, če že nasmešek spremeni in polepša dan, kaj šele sproščen smeh. Bodite dobro, smejte se in uživajte v vsakem trenutku: CARPE DIEM!