Dogodki

Manuela Ham: “Če rešim enega otroka, sem rešila ves svet”

V Palčici, edinem kriznem centru za najmlajše pri nas, se pišejo težke zgodbe. Hiša zavetja, kot jo še imenujejo, na prvi pogled spominja na običajen vrtec. A za štirimi stenami so nastanjeni tisti, ki so že v najnežnejših letih okusili, kako kruta in bolna je lahko človeška nrav. Palčica je zatočišče za najbolj ranjene malčke, stare od nič do šest let. Manuela Ham nam je na kongresu ADMA predstavila njihovo delo in zgodbe, skupaj pa smo z ADMA tekom zbrali donacije za to ustanovo. Spodnji intervju se na trenutke bere kot mračna zgodba, ki nikoli ne bi smela biti resnična. A je. Prepogosto. Zato je toliko bolj pomembno, da o teh stvareh govorimo na glas, da opazujemo in priskočimo na pomoč, ko je ta potrebna.

Manuela Ham

Kako ste začeli s Palčico? Kaj je bil povod za zagon takšne hiše?

Palčica je svoja vrata prvič odprla pred enajstimi leti kot pilotski projekt Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in nismo vedeli, kako se bo obneslo. Pol leta zatem je Palčica že postala redna dejavnost Centra za socialno delo in delavci strokovnih centrov nam danes pogosto rečejo, da si sploh več ne predstavljajo, kaj bi brez nas. Otroci, ki so zdaj nameščeni pri nas, so prej ležali po bolnišnicah ali šli v neke proste rejniške družine, s katerimi so bili kompatibilni ali ne. Zato je pomembno, da obstajamo. Otrok se mora najprej umiriti, spoznati varnost in mi njega, nato pa mu šele najdemo primerno rejniško družino oziroma kakšno drugo rešitev.

Se tudi zgodi, da se zjočem. In če me otroci vprašajo, zakaj, jim povem, da zato, ker se jim te stvari nikoli ne bi smele zgoditi. Želim, da vedo, da se jim to ne bi smelo dogajati, tudi ko bodo enkrat odšli od nas. Da bodo vedeli, da se morajo ob nasilju in zlorabah na koga obrniti in to povedati.

Palčica je torej vmesna krizna rešitev?

Center je namenjen kriznim intervencijam, dolžina bivanja pa je omejena na 21 dni. Je pa to zadnje čase prepogosto le številka na papirju in morajo ostati dlje, saj nam v Sloveniji primanjkuje rejniških družin. Pravilo 21 dni je načeloma zato, ker se otročki, ki so tu dlje, začnejo navezovati na nas, odhod od nas pa je zato še en stres zanje, česar ne želimo.

Za koliko malčkov imate v Palčici prostora in koliko jih je trenutno tam nameščenih?

Prostora imamo za 12 otrok. V času delovanja Palčice smo jih sprejeli že 400. Na letni bazi je to nekje 40 otrok. Ta trenutek jih imamo v kriznem centru sedem.

Po dobrih delih ljudje lažje zaspimo, vendar pa vsa vaša dobra dela spremljajo srce parajoče zgodbe. Kako pogosto vam ponoči ne pustijo spati?

Trenutno imam v kriznem centru fantka, ki mi je tako prirasel k srcu, da je eden od primerov, pri katerih si ne morem pomagati, da jih ne bi v mislih nesla domov. Z leti se naučiš stvari vsaj doma odmisliti, a pri njem tega ne morem. Čeprav sem si že neštetokrat rekla, da je tega dovolj, otroci zlezejo pod kožo. Pri nas je že šesti teden, ker zanj enostavno ni rejniške družine, ki bi ga želela. Poln je bolečine, besa, zapuščenosti, ampak nekako sva se začutila in prvič v življenju sem se poigravala z idejo, da bi bila rejnica. Samo poigravala. Vendar zaradi službenih obveznosti to ne bi bilo mogoče. Na srečo imam svojega otroka že odraslega, ne predstavljam pa si, da bi imela ob tem malčka.

Se tudi zgodi, da se zjočem. In če me otroci vprašajo, zakaj, jim povem, da zato, ker se jim te stvari nikoli ne bi smele zgoditi. Želim, da vedo, da se jim to ne bi smelo dogajati, tudi ko bodo enkrat odšli od nas. Da bodo vedeli, da se morajo ob nasilju in zlorabah na koga obrniti in to povedati.

Kdo še dela v Palčici?

Sedem nas je. Od tega smo štirje strokovni delavci, po izobrazbi socialni delavci, drugi trije so strokovni sodelavci z različnimi fakultetnimi izobrazbami, vsem pa je skupna ljubezen do otrok.

Pa prostovoljci? Jih sprejemate ali je delo preveč specifično?

Zelo so dobrodošli. Pogoj je polnoletnost in želja po druženju, igranju in crkljanju z otroki. Sploh trenutno, ko imamo sedem otrok in štiri zaposlene, ki niso bolni, smo jih še posebej veseli. Žal je ena deklica prinesla streptokokno angino, bratec pa adenovirus in smo zaradi bolniških malo okrnjeni.

Kakšni so kriteriji oziroma razlogi, da otroke začasno odvzamejo staršem in namestijo v centru?

Pripelje jih center za socialno delo ali interventna služba. Imamo dečka, ki je bil življenjsko ogrožen in je bil k nam nameščen takoj. Sicer pa center spremlja družino in naredi vse, da do odvzema ne pride. Če ne gre drugače, je treba krog zlorab pretrgati z odvzemom. Lahko pa to, če opazite nasilje, storite tudi vi – pokličete policijo ali center za socialno delo. Govorimo torej o hudih zlorabah, o fizičnem nasilju, ki je prisotno vsak dan ali pa kot stil vzgoje, o spolnih zlorabah ali pa hudih oblikah zanemarjanja.

Prostora imamo za 12 otrok. V času delovanja Palčice smo jih sprejeli že 400. Na letni bazi je to nekje 40 otrok. Ta trenutek jih imamo v kriznem centru sedem.

Pa smo Slovenci narod, ki ob sumu družinskega nasilja poda prijavo ali si lažje zatiska oči?

Žal smo Slovenci narod, ki rad prijavi soseda, ki ima pet čez deseto zvečer preglasno glasbo, medtem ko nasilja nad šibkejšimi ne prijavljamo, češ v to se pa ne bomo vmešavali. Toleranca do nasilja je še vedno mnogo previsoka.

Da ne bi stereotipizirali – iz kakšnih družin prihajajo otroci?

Večina ljudi me vpraša, ali imamo veliko otrok iz romskih družin. V bistvu ne. Ogromno otrok je iz na prvi pogled povsem običajnih in funkcionalnih družin. Nasilje je tukaj in zdaj.

Kje malčki po odhodu iz Palčice najdejo nov dom? Koliko se jih vrne tja, od koder so prišli?

Nekje 80 odstotkov jih gre iz Palčice v rejniške družine, kakšnih 10−15 odstotkov se jih vrne domov, preostalo pa so posvojitve. Včasih starši potrebujejo skrajno mejo, da se zbudijo in poboljšajo. In v takšnih primerih je seveda smiselno vrniti otroka domov.

Ostajate z njimi v stiku tudi potem, ko odidejo?

Včasih dobim kakšno fotografijo, toliko, da vem, da imajo lepše življenje, in sem res vesela. Ampak to bolj na začetku, potem pa ne več.

Kako lahko vsi preostali pomagamo kriznemu centru Palčica?

Del je prostovoljski, seveda pa so vedno dobrodošla tudi donacijska sredstva in vedno smo srčno hvaležni ljudem, ki se odzovejo na takšne pobude.

Kakšno življenjsko lekcijo vam je dala Palčica?

Naš center ima ime po pravljici Palčica, kjer vedno zmaga dobro. Vendar bolj kot delam tu, vidim, da v življenju ni tako. Dobro ne zmaga vedno. Vendar pa je moj moto: če rešim enega otroka, sem rešila ves svet. In s tem, ko gredo od nas, jim damo novo priložnost, ljubezen celi rane. Ljubeč in spoštljiv odnos, pa tudi če samo v treh tednih, naredi čudeže.


Več v kategoriji Dogodki

Več člankov iz te kategorije