Ljudje smo pomešali ljubezen in zaljubljenost

Z Zoranom Milivojevićem, priznanim psihoterapevtom, strokovnjakom na področju prepoznavanja čustev in avtorjem številnih knjižnih uspešnic, med njimi je knjiga Formule ljubezni, ki je razburkala slovensko javnost, smo se pogovarjali o zaljubljenosti in ljubezni, ljubosumju, vzponih in padcih v partnerskih zvezah ter tudi o tem, kako ljubimo pri dvajsetih in kako v zrelejšem obodbju našega zelo kratkega življenja.

Manja Pušnik

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Foto: Unsplash

Ali so po vašem mnenju pred leti ženske, stare dvajset let, drugače dojemale ljubezen in čustvovanje (in s tem povezana pričakovanja) kot današnje dvajsetletnice?

Družba se spreminja, z njo pa tudi mentaliteta in mentaliteta generacij. Živimo v heterogeni družbi, v kateri obstajajo različne skupine mladih, s tem pa je tudi več različnih mentalitet. Velika sprememba se je po mojem mnenju zgodila v 60. letih minulega stoletja. Vendar pa se od takrat do danes stvari niso bistveno spremenile. Čeprav vsaka generacija meni, da se je vse začelo z njenim nastankom, pa so vsi modeli ljubezni, ki jih poznamo danes, obstajali v zadnjih 50 letih.

Ženskam so čustva zelo pomembna, saj so veliko bolj čustvene in empatične v odnosu do moških. Ženske bolje prepoznajo in tudi bolj izražajo svoja čustva. Svoja čustva včasih tudi precenjujejo.

Kakšna je pravzaprav razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo? Kako to dojemajo ženske in kako moški?

Tako moški kot ženske se želijo zaljubiti, saj na drugačen način ne znajo izbrati partnerja. Številni danes menijo, da je glavna razlika v tem, da se ljubezen začne z zaljubljenostjo, da je to prva, intenzivna faza ljubezni. Vendar ni tako. To sta namreč dva občutka v psiholoških procesih. Pri ljubezni je emocionalna navezanost, pri zaljubljenosti pa je to idealizacija. Vsak se ne more zaljubiti, zaljubi se lahko samo tisti, ki ima idejo ali ideal, da je mogoče prek ljubezni najti doživljenjsko srečo. In takrat, ko se posamezniku zgodi, da je našel osebo, s katero to lahko uresniči, se zaljubi. In tu nastane težava, saj je ljubezen privid, halucinacija, iskrivljanje realnosti v pozitivni smeri, saj vse negativne lastnosti partnerja niso vidne. In zato zaljubljenost vodi v razočaranje in ne v ljubezen. Ljudje smo tako pomešali zaljubljenost in ljubezen. In, ko se je to zgodilo, so nastale tudi velike težave, saj so partnerske vezi in zakoni postali nestabilni.

Tako moški kot ženske se želijo zaljubiti, saj na drugačen način ne znajo izbrati partnerja. Številni danes menijo, da je glavna razlika v tem, da se ljubezen začne z zaljubljenostjo, da je to prva, intenzivna faza ljubezni. Vendar ni tako. To sta namreč dva občutka v psiholoških procesih. Pri ljubezni je emocionalna navezanost, pri zaljubljenosti pa je to idealizacija.

Zakaj je, kot pravite, ljubezen stvar odločitve?

Zato, ker samo čustvo ni dovolj. Na podlagi ljubezni vstopamo v ljubezensko zvezo, vendar mora biti ta udobna, varnost mora nuditi tako enemu kot drugemu partnerju. Vendar življenje prinaša različne situacije, tudi nezadovoljstva in občasne krize v partnerski zvezi. V teh situacijah je pomembno, da ostanemo z osebo, ki smo jo izbrali, tudi takrat, ko nismo sposobni do nje občutiti velike ljubezni. V večini primerov kriza mine, odnos se stabilizira in ljubezen se vrne. Brez odločitve, da ostanemo s to osebo, bi bila zveza precej nestabilna.

Drži, da je razočaranje v ljubezni koristno čustvo oziroma, da se iz tega lahko tudi nekaj naučimo?

Danes prevladuje mnenje, da se morajo ljudje najprej zaljubiti v nekoga zato, da bi ga pozneje izbrali. Vendar, zaljubljenost ni prva faza ljubezni, saj je po psiholoških mehanizmih različna od ljubezni. V ljubezni gre za emocionalno navezanost, zaljubljenost pa je idealizacija. To pomeni, da vidimo nekaj, česar v resnici ni. In zato, ko se ta odnos vzpostavi in ko oseba spozna, da drugi ni tako idealen, sledi razočaranje.

Torej, bili smo začarani in očarani, vendar smo zdaj spregledali in smo razočarani,. V tem smislu je razočaranje soočenje z realnostjo, ki nam ne ustreza. Nekdo se iz tega počasi nauči, da idealizacija ni dobra pot, opusti idejo, da bi našel osebo, s katero bi bil srečen do konca življenja in išče samo dobrega partnerja. Spet drugi se ničesar ne nauči, razen, da je bil z napačno osebo in nadaljuje z zaljubljanjem.

Kako se spreminja čustvovanje žensk v različnih življenjskih obdobjih oziroma, če vprašam drugače: ali in zakaj ženske čustvuje(mo) pri 25. letih drugače kot na primer pri 45. letih?

Ženska pri dvajsetih želi raziskati svet, doživeti različne stvari, biti svobodna, pokazati in dokazati svoje sposobnosti. Ženska pri tridesetih je usmerjena na »ustvarjanje gnezda«, zveze ali poroke in rojevanje otrok. Ženska pri 40. je samozavestna, še vedno je zelo zaposlena z otroki, je poslovno izoblikovana in na splošno gledano celovita osebnost. Ženske pri 50. imajo občutek, da so drugim nudile dovolj ter se počasi usmerjajo vase in k svojim željam ter potrebam, ki so bile morda v mlajših obdobjih potlačene. V skladu s tem ženske spreminjajo tudi način doživljanja ljubezni, zveze in kakovostnega partnerstva.

V družinah se pogosto dogaja, da se z rojstvom otroka spremeni čustvovanje med žensko in moškim. To lahko pripelje tudi do ločitve med zakoncema. Zgodi se tudi, da se moški in ženska ločita po nekaj letih skupnega življenja, ker ostaneta sama, brez otrok. Zakaj?

Otroci lahko starše medseboj oddaljujejo ali zbližujejo. Pri mladih parih se pojavlja pogosta napaka, da preveč pozornosti namenjajo majhnemu otroku in njegovemu odraščanju in so tako nenehno v vlogi mame in očeta. Pri tem pa pozabljajo, da morajo skupni čas preživljati tudi kot možje in žene. Tako se sčasoma mož in žena drug od drugega oddaljita. Večkrat opozarjam študentke, da tisti moški, ki so dobri za zabavo, niso dobri za skupno življenje in otroke. To so tisti, ki spoznajo, da je njihova žena ali partnerka postala mama, ki otroka postavlja na prvo mesto, zato se počutijo odrinjeni in neljubljeni. Iz zveze takrat odidejo, si poiščejo ljubico in se ločijo. Na drugi strani pa se pari brez otrok, ki bi jih otroci povezovali, oddaljujejo drug od drugega. Vendar verjamem, da je poglavitni razlog strah moškega pred starostjo (kriza srednjih let), zaradi katere išče novo, pogosto mlajšo partnerko, s katero želi preživeti »preostanek« življenja.

Kaj je pravzaprav ljubosumje? Nekateri pravijo, da je to lahko tudi dobro čustvo, seveda v normalnih okvirih. Se strinjate?

Ljubosumje je normalno človeško čustvovanje. Temelji na strahu, da bi nas ljubljena oseba prenehala ljubiti in da bi vzljubila nekoga drugega. In zato je ljubosumje signal, da je zveza ogrožena, da jo je treba zaščititi in da je treba preveriti, kaj se pravzaprav dogaja. Če je ljubosumje pogosto in če je to del posameznikove osebnosti, potem to izvira iz razmišljanja ljubosumne osebe, da si ne zasluži biti ljubljena. Tako jo je nenehno strah, da bo ljubezen izgubila. Pretirano in patološko ljubosumje je velik problem. Vendar ljubosumni menijo, da problem ni v njih samih, temveč v partnerjevem obnašanju. V vsakem primeru, če nekdo nikoli prej ni bil v zvezi ljubosumen, v novi zvezi pa je, je to že signal, da se v zvezi ne počuti ljubljeno, zato je morda najbolje, da zvezo prekine.

Kako je z zaljubljenostjo v zrelih letih torej pri 50 plus? Je ta zaljubljenost lahko prav tako močna kot na primer pri petindvajsetih letih?

Večina ljudi v zrelih letih »preraste zaljubljanje«, saj ne verjamejo več, da jih lahko ljubezen osreči. Vendar ne vsi. Pogosto ljudje padejo v krizo srednjih let zato, ker se bojijo starosti, zato se noro zaljubijo v nekoga, ki je navadno precej maljši. Torej, leta pri tem nič ne pomenijo, pomembno je le, ali je posameznik razčistil s tem, kaj pričakuje od zveze in življenja.

S(m)o ženske čustveno bolj zrele kot moški?

Ženskam so čustva zelo pomembna, saj so veliko bolj čustvene in empatične v odnosu do moških. Ženske bolje prepoznajo in tudi bolj izražajo svoja čustva. Svoja čustva včasih tudi precenjujejo. Ko nekdo reče: »Naredi tako, kot čutiš in zagotovo boš naredil prav,« je to v nekaterih situacijah napačen nasvet. Ko gre za vprašanje ljubezni in odnosov, so emocionalno zrele ženske na ravni srednješolke. Obstajajo osebe s takšnim neskladjem. Na splošno pa so ženske nekoliko bolj zrele od večine moških, čeprav se to počasi spreminja. Vse več je namreč tako žensk kot moških, ki ne želijo odrasti in prevzeti odgovornosti, tako da je v njih tisti »notranji otrok« premočan.

S(mo) ženske tudi bolj zveste ali je to le mit?

Sodeč po raziskavah je res tako: moški varajo v nekoliko večjem odstotku kot ženske. Vendar se postavlja vprašanje, s kom to moški počnejo? Razliko v statistiki lahko pojasnimo bodisi s tem, da so ženske bolj diskretne pri prikrivanju prevar, bodisi s tem, da imajo nekatere ženske spolne odnose z večjim številom moških.  Najverjetneje gre za eno in drugo. Večina žensk se za varanje odloči takrat, ko jih njhov moški razočara in ko začnejo iskati novo ljubezen, pri tem pa niso odločene, da bi svojega partnerja zares tudi zapustile.

Se strinjate z oceno, da smo ženske z Venere, moški pa z Marsa, kot v svoji izjemno uspešni knjigi trdi ameriški pisatelj John Gray? Zakaj?

Razlike vsekakor obstajajo, tudi na biološki ravni. Moški imajo testosteron, ki povečuje seksualnost in agresivnost, ženske imajo drugo vrsto hormonov. Moški pogosto precenjujejo seks, ženske pa so usmerjenje na gradnjo odnosa in emocionalne zveze. Vendar razlike med moškimi in ženskami ne določa le biologija, temveč tudi psihosocialne razlike, ki se dosegajo prek vlog med spoloma. In ker živimo v času delne dezintegracije vlog med spoloma, prihajamo v situacijo, ko imata dve ženski popolnoma drugačno predstavo o ljubezni in drugih pomembnih stvareh, pa tudi dva moška. Živimo namreč v času velikega individualizma, zato ljudje težko najdejo partnerja, s katerim bi se razumeli.

Ženska pri dvajsetih želi raziskati svet, doživeti različne stvari, biti svobodna, pokazati in dokazati svoje sposobnosti. Ženska pri tridesetih je usmerjena na »ustvarjanje gnezda«, zveze ali poroke in rojevanje otrok. Ženska pri 40. je samozavestna, še vedno je zelo zaposlena z otroki, je poslovno izoblikovana in na splošno gledano celovita osebnost. Ženske pri 50. imajo občutek, da so drugim nudile dovolj ter se počasi usmerjajo vase in k svojim željam ter potrebam, ki so bile morda v mlajših obdobjih potlačene.

V enem izmed vaših intervjujev sem zasledila, da je po vašem mnenju mogoče ljubiti dva človeka naenkrat. Drži?

Ko gre za vprašanje količine ljubezni, je ljudem popolnoma jasno, da imajo lahko radi dva, tri ali štiri otroke. Ko pa gre za vprašanje partnerske ljubezni, pa se vztraja, da gre lahko le za eno osebo. Razlika je med mogoče in potrebno, saj lahko ljubimo tudi več njih, vendar živimo v monogamni kulturi, katere vrednote smo sprejeli, vendar ta od nas zahteva, da moramo ljubiti le eno samo osebo. Obstajajo moderna gibanja, ki problematizirajo monogamijo in promovirajo »poliamorijo«. Vendar menim, da ne bodo ogrozili dominantne prevlade monogamije. Ljudje morajo vedeti, da je mogoče ljubiti dve osebi hkrati, da ne bi prišli v situacijo, da vzamejo to, ker so vzljubili drugo osebo, kot čvrst dokaz, da so prvo osebo prenehali ljubiti. Ljubiti dve osebi je konflikt in večina se želi opredeliti le za eno osebo.