Intervju

LEA PISANI: RAZMIŠLJAJOČEMU ČLOVEKU JE MAR ZA SVOJO PODOBO

Lea Pisani je strokovnjakinja za celovito podobo osebnosti, ki svetuje in izobražuje v različnih izobraževalnih sistemih. V svojem studiu svetuje posameznikom, ki želijo oblikovati podobo, skladno z njihovimi osebnostnimi lastnostmi, naravnimi danostmi in načinom življenja. Z izobraževanji v podjetjih dokazuje, da sta osebno zadovoljstvo in samozavest, h katerima pripomore celovita podoba posameznika, temelj za dvig kulture in učinkovitosti vsakega podjetja.

Lea Pisani že petindvajset let ustvarja kot svetovalka za kulturo oblačenja. Po izobrazbi je univ. dipl. inž. oblikovanja tekstilij in oblačil, specializirala je v Londonu in pridobila naziv CMB Image Consultant. Znanje o kulturi vedenja je nadgradila v elitni šoli šoli za protokol in diplomacijo International School of Protocol and Diplomacy v Bruslju. Načrtuje tudi celostne izvedbe uniform, med drugim je avtorica podobe mestnih in občinskih redarjev. Napisala je tudi tri knjige, ena od njih je prvi slovenski priročnik o obleki, Obleka – kaj, kdaj, kako, v kateri je oblikovala merila za izbiro primernih oblačil za vse življenjske priložnosti. Z njo smo tokrat govorili o moči podobe, o tem, kaj z njo sporočamo o sebi in podjetju, ki ga predstavljamo, pa o tem, kaj jo je sploh odneslo na takšno karierno pot in tudi o tem, kako premišljeno se pravzaprav oblačimo Slovenci …

Poznamo vas predvsem kot image consultant, svetovalko za celovito podobo. Povejte nam več o tej razmeroma mladi vedi …

Image consulting se je začel razvijati v Ameriki, nekateri označujejo začetke leta 1975 s knjigo dress For Success avtorja Johna T. Molloya. Kasneje se je veda razširila v Anglijo, ker je bila takrat, ko sem bila jaz tam na izobraževanju (leta 1996), že kar v razcvetu. Izobraževala sem se pri agenciji Colour Me Beautiful, katere lastnica je bila takrat zelo znana Mary Spillane, ki je napisala kar nekaj dobrih knjig na to temo. Obstaja tudi mednarodno združenje Image Consultantov, kjer se udeležujem njihovih kongresov. Letos je bil v Dallasu. Ta veda je zdaj razširjena vsepovsod po svetu in zato tudi bolj sprejeta. Ljudje razumejo, da to znanje ni samo za izbrance. Sama sicer še vedno povem, da imam eksotičen poklic, saj večinoma ljudje niso razumeli kaj delam. Razvoj te vede je naraven, saj smo ljudje predvsem vizualna bitja. Zaradi vedno hitrejšega življenjskega ritma smo se še dodatno izurili v zaznavanju in vrednotenju podob. Zavestno ali podzavestno se prav vsi med seboj ocenjujemo na podlagi signalov, ki jih pošiljamo z oblačili, urejenostjo, dodatki, vonjem, govorico telesa, barvo glasu ... Ko se pred ogledalom znajdemo sami, pa smo skorajda nemočni. Zato pravim, da pri svetovanju nastavim ogledalo. Povem, kako vas vidimo in kako oblikovati podobo, ki je v skladu z naravnimi danostmi in osebnostnimi lastnostmi.

Kako vas je zaneslo na to karierno pot?

Že med študijem sem si zamislila, kakšen poklic si želim opravljati. Ko sem izvedela, da to pravzaprav že obstaja, da ima ta veda svoje ime, sploh nisem imela pomislekov. Takoj po študiju oblikovanja tekstilij in oblačil na NTF sem odšla v London na izobraževanje.

Kdo so ljudje, ki se obrnejo po vašo pomoč pri oblikovanju podobe in kako je videti ta proces?

Moje stranke so izjemno zanimivi ljudje, izobraženi, razmišljujoči in tudi trajnostno naravnani. Zavedajo se moči podobe in jo želijo izkoristiti za boljše življenje. Na osebnem področju in v poslovnem svetu.

Zavestno ali podzavestno se prav vsi med seboj ocenjujemo na

podlagi signalov, ki jih pošiljamo z oblačili, urejenostjo, dodatki, vonjem, govorico telesa, barvo glasu ...

Ljudje smo na prvo žogo precej vizualna bitja. Bi rekli, da na ta račun, v primeru slabo predstavljene zunanjosti, posamezniki pogosto izgubijo priložnost, da bi predstavili tudi svojo notranjost?

Zagotovo. Ta tema me zelo zanima, to ni samo tema za ženske ob kavici, o tem so razmišljali veliki filozofi in misleci kot prof. Anton Trstenjak, ki je zapisal »Obleka je za človeka civilizirane družbe tako neposredno, res nikoli prav povsem odložljivo sredstvo javnega obnašanja, da se niti ne zavedamo, kako zelo in res primarno je obleka sama na sebi pozivanje javnosti in oglašanje pred javnostjo, da se ozre na človeka, da pritegne nase, torej dobesedno rekla- ma. Vse druge reklame so psihološko daleč v ozadju, skrite »za« in »pod«obleko. Vsaka druga reklama je ne le bolj posredna, temveč tudi tako ali drugače izjemna, medtem ko obleko nosi vsakdo stalno in neposredno na sebi in ga tudi relativno najmanj stane, manj kot vsaka druga reklama, ki sodi že med »luksuzne artikle«. O obleki in njenem pomenu je razmišljal italijanski filozof Umberto Eco, ki je zapisal, da naša obleka govori. Oblečemo se vsi, vsak dan. Za oblačila porabimo precej denarja, zato je dobro, da o obleki nekaj vemo, razumemo določen slog oblačenja in prepoznamo njegove ravni. Tako bomo svojo podobo koristno uporabili kot komunikacijsko sredstvo. Govorila bo tisto, kar želimo, lahko bo izražala tudi naše osebnostne lastnosti. V tem primeru bo celovita. Pravkar sem v Londonu na UAL (London College Of Fashion) zaključila tečaj o psihologiji obleke, gre za novo vejo te vede. Zadovoljna sem, da je stroka pristopila k tej temi, tej vedi. To pravzaprav že ves čas delam: povezujem osebnostne lastnosti s podobo. Zdaj to s stroko dobiva težo.

Verjamete, da dobra samopodoba izvira iz zunanjosti ali pride od znotraj?

Zdaj sva pravzaprav na drugem področju. Samopodoba je naša predstava o tem, kaj smo, je posameznikovo doživljanje samega sebe. Zdaj je že dokazano, da s svojo zunanjo podobo lahko vplivamo in izboljšamo samopodobo. Res pa je, da za to potrebujemo moč in znanje. Imamo torej rekvizite – obleke določenih krojev in barv, nakit določenega sloga, ličila, ki jih lahko uporabimo manj ali več, dišave, ki lahko dopolnjujejo slog in nas osrečujejo, dodatke, ki spet zelo veliko povedo o človeku, na primer torbica – ne samo njena zunanjost, tudi notranjost. Uf, kako izbrati, kaj izbrati. Danes živimo v čudovitem obdobju. Vsi lahko izbiramo: lahko izberemo v trgovini, ki ustreza globini našega žepa ali izberemo na Karitasu ali Rdečem križu ali pa v trgovini z rabljenimi oblačili. Vsi, prav vsi lahko izberemo in oblikujemo slog kakršnega koli si želimo. Menim, da so naša oblačila in dodatki kot začimbe življenja. Danes niso tako nedostopni kot nekoč, in res bi bila škoda, da jih ne bi izkoriščali za boljše življenje.

Kako lahko svojo podobo uporabljamo za boljšo komunikacijo?

Poudarila bi, da je prilagajanje z oblačili različnim življenjskim priložnostim in okoljem želja po dobri komunikaciji in ne podrejanje. Torej, če gremo na slovesnost, se oblečemo slovesno, tudi če bi se raje športno. Dokazano je, da če smo oblečeni podobno kot človek, s katerim komuniciramo, komunikacija hitreje in bolje steče.

Mislim, da so naša oblačila in dodatki kot začimbe življenja. Danes niso

tako nedostopni kot nekoč, in res škoda, da jih ne bi izkoriščali za boljše življenje.

Kako premišljeno se oblačimo Slovenci?

Razmišljujočemu človeku je mar za svojo podobo. Kjer koli na svetu živi. Obleka, ki jo nosimo, je del socializiranega, kultiviranega človeka. Lahko seveda to negiramo. Lahko gremo tudi skozi križišče ob rdeči luči ali se ne postavimo v vrsto. Menim, da se velika večina obleče premišljeno. Povsod pa so ljudje, ki mislijo in pokažejo, da jim obleka ni pomembna. Zdi se jim, da je to del demokracije. Lahko gremo v trgovino v trenirki in na slovesnost v strganih kavbojkah ali na pogovor za službo v oblačilih za prosti čas. Ampak bomo težje komunicirali, okolica nas bo sprejela drugače, kot bi si želeli.

V svoji zadnji knjigi, ki se osredotoča na moška oblačila, pravite, da ti nakupujejo pravilneje od žensk. Kakšnih napak torej ne počnejo?

Ja, po mojih izkušnjah so moški bolj soočeni s svojimi naravnimi danostmi kot ženske, in ne čakajo na ponedeljek, ko bodo shujšali, se zredili ali postali kakor koli lepši oziroma se približali lepotnemu idealu. Večina jih dobro pozna barve, ki jim ustrezajo glede na naravno obarvanost. Kupujejo komplete usklajenih oblačil. Ne nakupujejo na razprodajah. Ne kupujejo tistega, česar ne potrebujejo, in samo zato, ker je poceni. Pa ne samo to, na seminarjih se izkažejo kot odlični slušatelji in postavljajo dobra vprašanja, pogosto tudi o podrobnostih, ki ženskam niso pomembne. Kako se perejo srajce in s katere strani se vstavi pas v pasne zanke, na primer.

Podoba sodobnega človeka je zadnja leta postala precej manj formalna in bonton poslovne mode je tako pogosto kršen. Kako gledate na brisanje mej med poslovno modo in oblačili za prosti čas?

V knjigi Ravni oblačenja sem opisala oblačila za vse življenjske priložnosti. Te ravni sem tudi poimenovala v slovenskem jeziku. Casual slog smo npr. prevedli v izraz sproščen slog. Danes še vedno uporabljamo vse ravni oblačenja, ampak nižje. Najpogostejša raven v poslovnem svetu je deveta raven oblačenja, sproščena elegantna raven ali smart casual. Ta raven je zelo zahtevna, saj moramo najpogosteje iz dveh kosov oblačil izdelati poslovno podobo. Ta raven zavzema veliko različnih kosov oblačil, ki tako zelo površno rečeno sodijo med suknjič in kavbojke. Sem torej ne sodi formalen suknjič in ne strgane kavbojke. Lahko pa si oblečete suknjič iz jerseya in temne in enakomerno obarvane kavbojke, ki niso poškodovane.

Katere so najpogostejše napake, ki jih ljudje v poslovnem svetu počnejo v povezavi s svojo podobo?

Neustrezna velikost, nevzdrževani čevlji, brez pasu v pasu, če imajo hlače zanke, kratke hlače in obleke za na plažo v poslovnem svetu, športna oblačila in čevlji v poslovnem okolju, neustrezna higiena.

Kakšen je namen odpenjanja spodnjega gumba na moškem suknjiču? Ah, za to obstaja en cel kup teorij. Ena izmed njih je, da je to ne zapenjanje uvedel angleški kralj Edvard VII., ki so mu rekli tudi Bertie, ki je bil zelo debel In je posledično težko zapel zadnji gumb na suknjiču. To pravilo je preprosto zato, ker odpet spodnji gumb omogoča daljši korak in udobje. Prav tako se tudi ne zapenja spodnji gumb na telovniku.

Kaj pa menite o moških v srajcah s kratkimi rokavi?

Formalna srajca s kratkimi rokavi je srajca, ki ji manjka en kos tkanine. Je odrezana. Poškodovana. Še huje: nekateri k srajci s kratkimi rokavi nosijo kravato. Z njo ne moremo nadomestiti odrezanega kosa srajce, še manj pa delovati profesionalno. Srajca in kravata sta del poslovne uniforme. Če se vam zdi, da tako stroge poslovne uniforme ne potrebujete, srajco s kratkimi rokavi raje nadomestite s polo majico. Če pa imate radi srajce, kupite solidno srajco z dolgimi rokavi in jih, če vam je zelo vroče in če dogodek to dopušča, dvakrat zavihajte.

Pogosto omenjate barve – ne laska vsaka vsakemu enako. Na kakšen način lahko določimo lestvico barv, ki se nam najbolj poda?

Z barvno analizo so se začeli ukvarjati v ZDA. Ugotovili so, da barvna harmonija, v katero nas je pobarvala narava, ustreza barvam letnih časov. Najprej so določili štiri barvne tipe in jih poimenovali po letnih časih. V agenciji Colour Me Beautiful v Londonu so pred leti opravili temeljito raziskavo in ugotovili, da lahko določimo 24 različnih barvnih tipov. Njihovo določanje temelji na teoriji slikarja Alberta Munsella, ki je opredelil odnos med barvnostjo, svetlostjo in nasičenostjo posamezne barve. Človek je naravna umetnina, narava nas je pobarvala harmonično. Izdelala je optimalno harmonijo barve kože, las in oči, ki jo lahko nadaljujemo z izborom barv oblačil. Barvna karta, ki jo dobite na svetovanju, vam odlično pomaga pri izbiri in usklajevanju barv oblačil.

Sicer oblikujete tudi uniforme in službena oblačila. Kakšne so prednosti in morebitne slabosti uniform na delovnem mestu?

Zagotovo je največja prednost velik prihranek časa in denarja. Uniforma je obleka vloge in zagotavlja določeno raven podobe, ki ustreza določenemu delovnemu mestu, pomembno je tudi, da zagotavlja konstantno podobo, kar deluje zanesljivo in zaupanja vredno. Slabost pa, da nekateri želijo oblikovati svoj slog oblačenja in se težko identificirajo s službenimi oblačili.

Med drugim ste na primer avtorica celostne podobe redarjev Slovenije. Kaj ste imeli v mislih pri oblikovanju uniform zanje?

Pri službenih oblačilih je vedno veliko, veliko kompromisov. Pogosto so že določene barve, potem je nujno treba upoštevati njihov način dela, vremenske razmere in še polno drugih posebnosti, kot na primer nošnja raznih pripomočkov za delo: to je lahko mini tiskalnik ali dežnik... Vse to pogojuje oblikovanje. Ljudje se morajo v oblačilih dobro počutiti, materiali morajo biti kakovostni. Menim, da sem dosegla, da je podoba mestnih redarjev profesionalna, ugledna in tudi malo avtoritativna.

Kaj pa, ko gre za vas in vašo garderobo? Bi rekli, da zaradi svojega poklica in izkušenj pri odločanju, kaj boste oblekli, porabite manj ali več časa?

To pa me redkokdaj vprašajo. Pogosto mimogrede, ko svetujem strankam, kaj najdem in skušam rezervirati, da pomerim kasneje. Včasih se odločim hitro, včasih pa kompliciram. Včasih tudi nesem nazaj in vprašam za dobropis ali pa mi vrnejo denar. Moj cilj zagotovo je, da imam v omari samo oblačila, ki jih nosim. In da ne porabim preveč. Kot morda lahko vidite, sem pogosto oblečena v enaka oblačila. Ne bremenim se s tem, da moram biti vedno različno oblečena. Zakaj le, če je določena obleka del mene, del mojega sloga, želim jo nositi velikokrat, do izrabe.

Velikokrat poudarjam, da bi morali več pozornosti posvetiti

izbiri materiala.

V času pandemije je zaradi dela od doma in distanciranja od socialnih stikov poraslo zanimanje za udobna oblačila, kot so trenirke in pajkice. Je to nekaj, za kar v vaši garderobi ni prostora?

Imam trenirko za vsakodnevni sprehod s psičko, in pa seveda tudi druga udobna oblačila, v katerih delam doma. Poleti najpogosteje nosim obleke iz jerseya, ki se preprosto vzdržujejo, pozimi kavbojke in puloverje iz tanke volne, saj me takrat, ko veliko sedim, hitro zebe. Volna pa je nebeški material, ki najlepše greje. Vidim, da na to ljudje kar pozabijo. Velikokrat poudarjam, da bi morali več pozornosti posvetiti izbiri materiala.

Kaj vas pri vašem delu najbolj izpopolnjuje in kateri del vam je najmanj prijeten?

Zares zdaj, po vseh teh letih dela, lahko rečem, da res največ pomeni, da delaš to, kar te veseli. Izpopolnjuje in dopolnjuje se vse, službena oblačila, ki me držijo v stroki, pisanje knjig, kjer poglabljam teorijo, pomoč pri nakupih, kjer se zabavam in teorijo prelivam v prakso ter obratno, predavanja, kjer spoznam različne ljudi. Morda je prav tehnična specifikacija za javni razpis tista, kjer najbolj »trpim«, ampak me prav to velikokrat rešuje v najbolj kriznih situacijah. Ker tako uživam v svojem delu, si želim, da bi lahko delala do zadnjega diha. Toliko imam še prebrati, se naučiti, napisati, sporočiti, naučiti druge. Tako lahko vztrajaš kot vztrajam jaz in se prebijam skozi krize, pandemije. Verjetno mi je uspelo obdržati poklic zato, ker sem vedno sprejela nove izzive – nikoli si nisem mislila, da bom pomagala pri nakupih: zdelo se mi je, da moram delati bolj pomembne stvari, pa je to zdaj del mojega dela, ki je najbolj sproščujoč in zabaven. Ko so mi ponudili, da bi napisala tehnično specifikacijo za javni razpis za službena oblačila, sem takoj privolila v to, čeprav niti nisem vedela veliko o tem. Zagotovo mi je najmanj prijetna birokracija, ki mi res ne gre od rok.

Je kriza, v kateri smo se znašli, vplivala tudi na vašo karierno pot? Kako ste se prilagodili trenutnim razmeram?

Zagotovo. Ob tej krizi mi je pomagala izkušnja iz prejšnje. Takrat sem bila precej nesrečna in sem iskala druge možnosti za delo. Ni bilo prijetno obdobje. Tokrat se nisem želela vdati vsem slabim novicam in nejevoljnim ljudem. Nisem gledala televizije in se nisem družila z jamrajočimi. Zabubila sem se in skoraj mazohistično uživala v pisanju in izdala obnovljeno izdajo Ravni oblačenja, prevod v angleščino na Amazonu in zaključila s triletnim pisanjem knjige Moška oblačila in dodatki ter knjigo izdala konec leta. Ni mi zmanjkalo energije in zato sem zelo hvaležna.

Kateri je najboljši karierni nasvet, kar ste ga kdaj dobili ali oblikovali kar sami?

Res je, da je nekaj enkratnega, če najdeš delo, ki te osrečuje, potem si lahko vztrajen, lahko delaš veliko – po mnenju domačih preveč – ampak to me izpolnjuje in osrečuje.

Kako pa vaša podoba govori vašo zgodbo o uspehu?

Ajej, ne vem. Na to bi morali odgovoriti tisti, ki me spremljajo. Tako kot vsi, vedno malo podvomiš o izbiri, si misliš, morda pa bi lahko drugače. Pomembno mi je, da so oblačila dovolj kakovostna, da jih lahko dolgo nosim – do izrabe, da se v njih dobro počutim, da jih lahko operem doma. Vedno bolj cenim naravne materiale, ugotavljam, da se v njih zelo dobro počutim in mi ne odvzemajo energije. Zagotovo pa se držim vsega tega kar učim svoje stranke: kupim na začetku sezone, vedno kupim komplet usklajenih oblačil in barve, ki ustrezajo mojim naravnim danostim, in skušam imeti oblačila, ki me radostijo


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije