ADMA

Kreativno reševanje pogajanj: možganska nevihta in postavljanje v nove okvire

Pri pogajanjih, v katerih so stranke čustveno vpletene, se pravo iskanje rešitev ne more začeti, preden se ne zmanjša čustvena napetost. Šele ko smo pripravljeni sprejeti drugo stran kot partnerja, lahko začnemo iskati skupne rešitve. Če smo na prva tri vprašanja odgovorili pozitivno, smo stopili čez najbolj kritične prelomne točke. Nismo več na dveh različnih bregovih, temveč iščemo skupno rešitev.

Foto: Fotolia

V tej točki smo namreč že odkrili, kakšne so potrebe ene in druge strani, ter smo že stopili izza okopov nespremenljivih pozicij. Že takoj je smiselno uporabiti tablo, na katero si zapisujemo ideje. Najprej zapišemo interese ene in druge strani: ločeno na različne dele table ali papirja. Ko pa iščemo skupne ideje, kako bi to lahko rešili, pa preprosto zapisujemo vse misli skupaj, ne glede na to, od koga prihajajo. Že samo to simbolično nakazuje skupno iskanje rešitev. Ko imamo vse te misli na papirju oziroma na steni pred seboj, je verjetnost, da bomo karkoli izpustili, manjša. Ko imamo vse pred seboj, lahko tudi iščemo kombinacije različnih rešitev.

Pri iskanju novih rešitev se pogosto omejujemo s sedanjostjo in omejitvami, ki so lahko realne ali pa so le v naših glavah. Ko rečemo sebi ali drugemu, naj pogleda onstran meja, naj si zamisli, kako bi bilo, če bi imel vse možnosti, si to običajno težko predstavljamo. Lahko se gremo zidanje gradov v oblakih in skupaj v fantaziji ter besedah narišemo skupni grad v oblakih. Pogosto, sploh pa pri poslih, takšne igrice morda ne bi bile primerne. Da pa sebi in drugi strani vseeno odpremo pogled na vse možnosti, lahko postavimo nekaj hipotetičnih vprašanj:

- Kako bi sodelovali čez deset let, če bi nam uspelo rešiti trenutno situacijo?

 - Kako bi bilo, če bi imeli za rešitev toliko časa, kolikor bi ga potrebovali?  Kako bi rešili vprašanje, če bi imeli dovolj denarja (ljudi, materiala, prostora)?

-  Kakšna bi bila za nas idealna rešitev, ki bi odpravila vse probleme?