Komunikacija in organizacijska kultura
Ljudje smo družabna bitja. Od nekdaj se povezujemo v različne skupnosti. V nekatere smo že rojeni, v druge smo kasneje postavljeni, nekatere si izbiramo sami. Prav v nobeni skupnosti ali organizaciji nismo popolnoma suvereni, a hkrati tudi v nobeni ne moremo biti popolnoma pasivni. Vsako skupnost sooblikujemo. Vsaka skupnost nas s svojo kulturo oblikuje in mi s svojo kulturo, značajem in vrednotami oblikujemo in dopolnjujemo, ali rušimo kulturo in podobo organizacije.
Vedno smo v odnosu s posamezniki, manjšimi, delnimi skupnostmi in s celotno organizacijo. Ta odnos, kultura, se gradi s komunikacijo. Od stopnje oziroma kakovosti kulture so odvisni način, kakovost in zadovoljivost komunikacije. Komunikacija in kultura v organizaciji druga drugo gradita ali rušita. Da bi ju mogli izboljševati in graditi dobro klimo, je pomembno, da poznamo vrste in lastnosti komunikacije. Na čem temeljijo dobre kulturne prakse?
KAJ JE KOMUNIKACIJA
Beseda komunikacija izhaja iz latinščine (communis) in pomeni skupno, skupnost. Med posameznimi osebami ali skupnostmi z njeno pomočjo prenašamo misli in hotenja z različnimi znamenji oziroma simboli. Najpogosteje gre za govorjene ali pisane besede.
Lahko pa so tudi različna znamenja, kretnje, slike ipd. S komunikacijo ne prenašamo le vsebine, to je pomena, ampak hkrati tudi odnos med dvema osebama. Iz načina govora (hitrosti, razločnosti, glasnosti, umirjenosti …), celotne govorice telesa (obrazne mimike, kretenj, drže telesa, urejenosti…) in z izbiro okolja (v javnosti ali »na štiri oči«, v mirnem oziroma hrupnem okolju, velikem oziroma (ne)urejenem prostoru …) dobimo več informacij kot le iz pomena besed. Pri komuniciranju je pomembno celo zavzeti pravo (fizično) razdaljo do sogovornika. Zelo pomembno je, s kakšne razdalje nam nekdo podaja informacijo.
Komunikacija je torej veliko več kot le pretok besed od sporočevalca k prejemniku. Zelo pomembno je, na kakšen način in v kakšnem okolju so informacije oddane in kako jih sprejemnik sprejme oziroma razume. Sprejemnik upošteva tudi verodostojnost informatorja. Ali mu kaže verjeti ali ne? Veliko informacij je lahko zavajajočih in zavitih v take besede, da mora poslušalec znati dobro poslušati, da lahko, kot rečemo, »bere med vrsticami«.
