Intervju

Karmen Pangos: »Da bi lahko vodili druge, moramo najprej znati voditi sebe«

ADMA intervju

Karmen Pangos je mentorica, poslovna trenerka visoke učinkovitosti in predavateljica, ki na svoji karierni poti navdihuje in podpira ljudi, ki želijo najti svoje potenciale in jih razviti do odličnosti. Po skoraj treh desetletjih delovanja v različnih organizacijah pravi, da jo vodita močna življenjska energija in neizmerna strast do deljenja znanja in izkušenj za strateški razvoj ljudi. Spoznajmo jo v tokratnem intervjuju ADMA, kmalu pa ji bomo lahko prisluhnili tudi na odru Kongresa ADMA 2023 v Portorožu!

Karmen Pangos

FOTO: Janez Marolt

Svojo poslovno pot ste 29 let gradili v različnih korporacijah v gospodarstvu. Začeli ste kot komercialistka v prodaji in zaključili kot generalna direktorica. Kakšna pot je bila to?

To je bila pot učenja, ki mi je dala izjemno vrednost neprecenljivih izkušenj, spoznanj in lekcij. Poslovne izkušnje sem gradila iz operativnih do strateških, postopoma, z veliko vztrajnosti in predanega dela. Moja motivacija je bila želja po razvoju, novih znanjih, izzivih ter napredovanju. Verjamem, da sem na tej poti z razlogom dobila pogosto vloge, v katerih sem se morala lotiti raziskovanja neprehojenih poti in novih projektov. Izjemno sem hvaležna za čudovite ljudi, ki so hodili skupaj z menoj in mi pomagali skozi vzpone in padce graditi uspehe. Ena izmed najbolj neprecenljivih izkušenj pa je, da sem na tej poti spoznala tudi sebe.

Dotakniva se enega od vaših trenutnih nazivov – High-Performance Coach. Kaj torej počne trenerka visoke učinkovitosti in zakaj jo potrebujemo?

Skozi preizkušene tehnike procesa treniranja in s podporo svojih izkušenj pomagam posamezniku na eni strani prepoznati ovire, ki ga ustavljajo na poti razvoja ter raziskati skrite potenciale, ki jih velikokrat vsakdanji izzivi življenja prekrijejo in utišajo znotraj nas. Na drugi strani pa z novo perspektivo razumevanja sebe pomagam narediti načrt nove poti, drugačnega, bolj usmerjenega delovanja, ki prinaša kakovostnejše poslovno in osebno življenje. Proces spodbujanja odstira spoznanja in zavedanje o sebi, je poln vprašanj, na katera večino odgovorov najde posameznik sam. Pomembno je, da se v procesu posamezniku ni treba osebnostno spreminjati, ker je vsak posameznik resnično edinstven, je treba spremeniti svoj način odzivov in delovanj za bolj učinkovito življenje in delo, z več miru in svobode.

Ljudje delujemo večino svojega časa na avtopilotu, z nezavednimi odzivi svojih globoko zakoreninjenih vzorcev in navad, ki smo jih pridobili v otroštvu, skozi življenje pa nadgradili in ojačali. Vse to nas ovira, velikokrat tudi zavira ter močno vpliva na naše odnose, v prvi vrsti na odnos do sebe. Če želimo živeti bolj kakovostno, zdravo in svobodno življenje, je to treba ozavestiti. Česar se zavedamo, tisto nadzorujemo. Česar se ne zavedamo, to nadzoruje nas. Pogosto smo ujeti in zapleteni v brezizhodne situacije in nerazumljive odnose, ki nas izčrpajo in nam jemljejo energijo. Počutimo se nemočni, ker smo se nemoči naučili, na drugi strani pa smo navezani na poznano in se ne želimo premakniti iz cone udobja, ki to velikokrat sploh ni. Vse to nas močno ovira v poslovnih procesih, komunikaciji, odnosih, pri spopadanju z izzivi in življenju nasploh.

Pomembno je vedeti in se zavedati, da imamo vedno možnost, moč in izbiro stopiti iz nastalih situacij. Vprašanje za vsakega posameznika je le, ali in kako močno si to želimo, kaj smo za to pripravljeni narediti in ali smo pripravljeni za takšno pot poiskati podporo. Do nekaterih spoznanj lahko pridemo sami, za številne druge pa potrebujemo podporo, saj smo sami preveč zapleteni v svojih mislih, navadah, odnosih in utečenem delovanju.

Pravite, da danes ne vidite več meja in ovir, ker veste, kako jih je mogoče prestopiti. Vendar pa ste do takšne miselnosti morali priti skozi paleto uspehov in padcev. Kdaj se vam je zgodil ta preklop miselnosti iz »Kaj, če ne uspe?« v »Uspelo bo!«

Življenje me je ves čas podpiralo pri tem, da sem verjela vase. S svojo vztrajnostjo, učenjem in fokusom sem se premikala skozi vzpone in padce do napredka. In na tej poti velikokrat prestopila tudi sebe, saj nisem znala upravljati svojih odzivov v vedno bolj zahtevnih vlogah. Svojo identiteto sem iskala v vlogah, v katerih sem delovala. Potrditve in svojo vrednost sem iskala na napačnih mestih. Preprosto se nisem zavedala dovolj sebe.

Prelomnica v moji miselnosti je bila življenjska preizkušnja – bolezen, ki je pred 11 leti močno prebudila moje zavedanje, da me takšno delovanje, ki me je pripeljalo do tukaj, ne bo popeljalo tudi naprej. In takrat sem sprejela odločitev, da se želim ločiti od nekaterih svojih globokih prepričanj in posledično delovanj ter se naučiti, kako upravljati svoje življenje, delovanja in odzive, da lahko grem naprej bolj lahkotno in svobodno, tako v osebnem kot poslovnem življenju. Preklop se seveda ni zgodil čez noč. To je bil proces, v katerem sem opolnomočila sebe, utrdila svojo samopodobo, spoznala, kaj je moja prava vrednost in kaj vse so še moji neuresničeni potenciali. Naučila sem se na drugačen način delovati, upravljati pritiske, stres in strahove.

Karmen Pangos

FOTO: Iztok Zupan

Kakšna je bila vaša preobrazbena izkušnja?

Življenje mi je pokazalo rdeči karton in izbrala sem, da grem naprej. Po dveh letih, ko sem se sestavila in nabrala novih življenjskih moči, sem stopila na pot osebne preobrazbe. V tem obdobju me je močno podpiralo prebiranje knjig na temo osebne rasti. Knjige so bile in so še ves čas moje podpornice, vendar sem jih v tem obdobju začela dojemati drugače. Pravijo, da ko je učenec pripravljen, pridejo učitelji. In tudi v moje življenje so prišli. Nekatere sem poiskala sama, drugi so prišli, verjamem, da ne po naključju. Vpisala sem se v različne izobraževalne programe, največje uvide in spoznanja sem si nabrala v programu Integralnega razvoja posameznika in organizacije.

Pred šestimi leti je na mojo pot transformacije stopil tudi osebni trener dr. Kenan Crnkić, s katerim sem šla v prvi fazi skozi intenziven proces transformacijskega spodbujanja, danes pa še vedno ostajam z njim v procesu izjemne podpore in čudovite vizije.

Kot za vsakega je bila tudi zame pot transformacije zahtevna, saj se je najtežje soočiti s samim seboj. Najpomembnejše v tem procesu pa je biti iskren s seboj, sprejemati spoznanja in s tem samega sebe ter resnično prevzeti odgovornost zase. Najtežje v tem procesu je začeti drugače živeti, se drugače odzivati in delovati, brez tega je vsakršno učenje zaman. Ampak je vredno. In tukaj se vse skupaj šele začne.

Transformacija ni enkratni dogodek, ampak proces, ki je v začetku zelo intenziven, potem pa se pomakne v fazo življenjskega učenja in neprestanega treninga, ki ga nam življenje ponuja ves čas. Ker so naše navade tako zelo močne, se lahko hitro zgodi, da nas določen dogodek ali situacija pahne v staro stanje, zato je potrebno ves čas skrbeti za svojo mentalno higieno in kondicijo, kar je po procesu veliko lažje, saj se naučimo tehnik in orodij, kako to vzdrževati.

Kaj je skrivnost tistih, ki ovire in zahtevne situacije spremenijo v priložnosti?

Ljudje, ki ovire in zahtevne situacije spremenijo v priložnosti, so usmerjeni v iskanje rešitev, najdejo način, kako slabost preoblikovati v prednost. Ne iščejo izgovorov, ne odlašajo in sprejemajo odgovornosti z visokim zavedanjem, da obstaja tudi možnost, da jim ne uspe. Njihov fokus ni usmerjen na neuspeh, temveč na uspeh. Igrajo igro, da bi zmagali in ne, da je ne bi zgubili. To so ljudje, ki stopajo iz cone udobja, iz poznanega v neznano, z usmerjenim delovanjem, veliko discipline in vztrajnosti ter ostajajo v krogu vpliva, tam, kjer je največja moč.

Se sami kdaj ukvarjate z vprašanjem »Kaj bodo pa drugi rekli?«

V preteklosti sem se s tem vprašanjem tudi sama ukvarjala, saj je to eno izmed najbolj pogostih globokih prepričanj vseh nas in jaz nisem bila nobena izjema. S tem sem se nehala ukvarjati v procesu svoje rasti, transformacije, ko sem zgradila to osebno stabilnost, močno samopodobo, začela razumeti, kdo sem. Danes to ni več tema za moje misli, tudi če se pojavijo, jih hitro odslovim. Za mnenje vprašam ljudi, ki jim zaupam, tiste, ki me podpirajo in dovolj dobro poznajo. Z veliko hvaležnostjo pa vedno sprejmem povratno informacijo, o kateri vedno razmislim z refleksijo, kaj se lahko iz povratne informacije naučim, izboljšam, naredim drugače.

Karmen Pangos
Foto: Tania Mendillo

Živimo v času visokih pričakovanj – polne prisotnosti v karieri in hkrati tudi doma. Koliko ur mora imeti dan, da nam uspe blesteti v službi, biti dobri partnerji, starši in hkrati ne pozabiti na čas zase?

Čas je največja vrednost in tega se premalo zavedamo. Je posebna dimenzija, ki nam je vsem dana na razpolago v enaki meri. Prav zaradi pritiskov in visokih pričakovanj, ki jih omenjate, ga imamo vsak dan manj na razpolago. V hitenju za dnevom pozabimo na ure in minute, posledično pa nase. Življenje je postalo narek družbe, službe, obveznosti družine in dinamike, ki jo narekuje okolje.

Če želimo učinkovito upravljati svoj čas in življenje, to od nas zahteva načrtovanje, disciplino, postavljanje meja in prioritet. Svoj urnik prilagajajmo prioritetam in ne prioritet svojemu urniku. To pa ni tako preprosto, če temu dosledno ne sledimo in za to nismo pripravljeni plačati tudi cene, ki jo takšno delovanje od nas zahteva.

Več svoje energije, misli in delovanja moramo usmeriti na stvari, na katere lahko vplivamo, na tisto, kar je za nas pomembno, tisto, kar nas vodi k cilju. Predvsem pa se moramo odločiti, kaj bomo prenehali početi, česa bomo počeli manj ter s čim se ne bomo več ukvarjali. Tako nam bo ostalo dovolj časa in energije za vredne trenutke in ljudi, zase, svoje učenje, rast in počitek.

Veliko govorimo o tem, da je treba izkoristiti svoje potenciale, hkrati pa marsikdo sam zase niti ne ve, kateri ti potenciali sploh so. Kaj je ključno za to, da odkrijemo svoje potenciale?

Res je, ljudje na splošno živimo in uresničimo zelo majhen del svojih potencialov, kar pa ni namen. Že zelo zgodaj oblikujemo svoje navade, potem pa navade oblikujejo nas. Velika resnica je, da so edine omejitve, ki jih imamo, tiste, ki si jih ustvarimo sami na podlagi predsodkov, izkušenj, vedenja, navad in okolja, v katerem delujemo. Preveč zasledujemo cilje in način življenja, ki ga želi družba in ki je večini všečen. Sledimo množici in sprejemamo smer večine. Ostajamo na istem mestu, ujeti v omejitve, ki smo si jih nezavedno postavili sami. In tukaj se dobro počutimo in mislimo, da smo varni.

Karmen Pangos

FOTO: Tania Mendillo

Ljudje ne moremo odkriti svojih zmožnosti, dokler ne izgubimo navidezne varnosti. 

Če želiš navdihniti ljudi, govori o svojem uspehu, če pa želiš, da bo tvoj uspeh vplival na ljudi in njihova življenja, govori tudi o svojih napakah.

Da bi odkrili svoj potencial, se je treba usmeriti vase, v spoznavanje sebe, v to, kaj si želimo početi, kje smo najboljši, kaj nas izpolnjuje, navdihuje in kaj nas osrečuje. To je tisto, kar nas bo pripeljalo do odkrivanja svojih potencialov. In tukaj se vse šele začne.

Sledi trdo delo. Albert Einstein je trdil, da je genialnost sestavljena iz odstotka nadarjenosti in devetindevetdesetih odstotkov trdega dela. In trdo delo je stopiti iz cone poznanega, imeti načrt za uresničitev, mu slediti z jasnimi cilji, močno disciplino in vztrajnostjo. Najpogosteje nas tukaj ustavijo izgovori in strahovi, ki ne dopuščajo razgovora s samim seboj in nas vlečejo nazaj v poznano. Strah, da nam ne bo uspelo, da nečesa ne zmoremo, in nizka podpora okolja, predvsem ljudi, s katerimi smo obkroženi.

Skozi odraščanje poslušamo dvoje laži. Prva je: »Iz tebe ne bo nič«. Druga je: »Lahko postaneš, kar koli želiš«. Resnica je, da ne moreš postati kar koli želiš, lahko pa postaneš vse, kar si. 

Pred časom sem slišala misel, da bi morali otroku, ki mu ne leži matematika, a blesti v jezikih, najti inštruktorja za jezike, ne za matematiko. Bi rekli, da se preveč osredotočamo na izboljševanje tistega, kar nam ne gre, medtem ko bi več naredili pri urjenju tistega, v čemer smo dobri? 

Zelo pomembno je, da se osredotočamo na razvoj področij, kjer smo dobri. Tukaj je naša moč in naš potencial. Tukaj se skriva t.i. intrinzična - notranja motivacija, ki dolgo traja in na katero okolje nima tako velikega vpliva, zato jo je treba podpreti in ji dati prostor za razvoj. Velika želja po raziskovanju, učenju in napredku je tista, ki nas pri tem poganja. Močna področja so tista, ki jih s sistematičnim delom, disciplino in vztrajnostjo lahko izpilimo do odličnosti. Posledica pa je močna samopodoba, uresničitvi sebe in svojega uspeha. Na takšen način naša šibka področja izgubljajo moč in pridejo manj do izraza. 

»Navadni smrtniki« že desetletja spremljamo življenja slavnih, bogatih in uspešnih, s pojavom družbenih omrežij in dostopnostjo spleta, pa nam je vpogled v tuja življenja še bolj na dlani. Kako prenehati živeti življenja drugih in se osredotočiti na lastno rast?

Pravijo, da če želiš navdihniti ljudi, govori o svojem uspehu, če pa želiš, da bo tvoj uspeh vplival na ljudi in njihova življenja, pa govori tudi o svojih napakah. Prav je, da najdemo navdih v uspešnih ljudeh. To nam vliva upanje in vero, da se da.  

Osredotočiti se na lastno rast pomeni najprej sprejeti, da smo za to, kako živimo, resnično odgovorni sami. John Rockefeller je v enem svojih redkih intervjujev na vprašanje, kaj potrebujemo za uspeh, odgovoril naslednje: »Za uspeh je potrebno dvoje: prvič, da človek natančno ve, kaj želi doseči, in drugič, da je pripravljen plačati ceno tega.« Menim, da je pomanjkanje jasnih ciljev eden od pomembnih vzrokov za neuspeh, tako na osebnem kot poslovnem področju.

Preden jasno opredelimo svoje cilje, se je treba iskreno pogovoriti s samim seboj, in odgovoriti: Kdo sem, kaj si želim, kaj so moji potenciali in vrednosti? Ko najdemo svoj močan 'Zakaj' bi nekaj želeli početi, postati, doseči, bomo našli tudi način 'Kako' do tega priti. Odmakniti se je treba od izgovorov, odlašanja, navezanosti na poznano, starih navad in strahov ter se premakniti v smer delovanja, na pot, ki smo jo, z jasno zapisanimi cilji močno začrtali.

In tukaj nastopi pomemben trenutek, naša naravnanost, notranja motivacija, ki močno vpliva na to, kako se spopadamo z vsem, kar se nam na poti dogaja. Vse se začne in konča v naših mislih, ki so kot pajkova mreža tanke in nevidne niti, vendar ko se prepletejo, so izjemno močne. Ohraniti moramo svoje misli v fokus, s tem bodo tudi dejanja sledila temu. Bodimo disciplinarni, vztrajni in naj nam bo pot prioriteta. Brez doslednosti ni napredka, ni rasti in ni uspeha.

Obkrožimo se s pravimi ljudmi, ki nam bodo dali podporo in nas spodbujali na poti. Poiščimo si mentorja. In ja, naredili boste napako, zgrešili pot, to je sestavni del življenja, pomembno je, da veste, da lahko menjate in spreminjate pot, nikoli pa svojih sanj in cilja.

Prelomnica v moji miselnosti je bila življenjska preizkušnja – bolezen, ki je pred 11 leti močno prebudila moje zavedanje, da me takšno delovanje, ki me je pripeljalo do tukaj, ne bo popeljalo tudi naprej.

Slovenci se pogosto okronamo z nazivom »narod, ki rad jamra«. Če bi jim lahko pokukali v glavo, kaj je razlika med ljudmi, ki razloge za svoje nesreče iščejo zunaj, in tistimi, ki za svojo srečo poskrbijo sami? 

V naši naravi je, da se naš um upira spremembam. 80 % ljudi bo vedno našlo izgovor in razlog, da ni treba nič spremeniti, razen, če že vnaprej zelo jasno ne poznajo pozitivnih koristi, ki bi jim jih sprememba prinesla. Ljudje s tarnanjem in pritoževanjem dajo sami sebi dovoljenje in potrditev, da se jim ni treba premakniti iz cone udobja (poznanega), ki to v večini primerov sploh ni in najdejo v okolici izgovore za potrditev stanja ali situacije, v kateri so. Navezanost na poznano je izjemno močna. Ustvarijo jo naša prepričanja in iluzije, ki smo jo poustvarili iz preteklih izkušenj, delovanja okolice, kulture in družbe.

Ljudje, ki so zadovoljni, prevzemajo odgovornost za svoje življenje, se ne pritožujejo, ne odlašajo, temveč ukrepajo. Stopajo iz cone poznanega, iščejo rešitve, delajo na sebi, se učijo, raziskujejo in delujejo v okviru svoje moči – področij, na katere imajo vpliv. S tem močno pripomorejo k svoji stabilnosti in odpornosti na vplive okolja in družbe.  

Kaj bi svetovali tistim, ki jim je v skupini vedno težko dvigniti roko in spregovoriti ter predstaviti svojo idejo? Kako lahko najdejo svoj glas?

Strah in pogum gresta vedno z roko v roki. Verjamem, da ljudje velikokrat ne dvignejo roke in povedo svojega razmišljanja, ker jih je strah odziva okolice in tega, kaj si bodo drugi mislili. Vedeti moramo, da si v  glavah ustvarimo vedno pretirano sliko, kaj vse se lahko zgodi. S tem damo strahovom moč, da rastejo. Zato je vredno preveriti, kaj je resnica. Zbrati je treba pogum – moč, ki jo ves čas nosimo v sebi, dvigniti roko in izraziti svoje mnenje. Dobili bomo povratno informacijo, ki je lahko sprejemanje ali nesprejemanje našega razmišljanja. Pomembno je, da vemo, da ta povratna informacija ni namenjena nam osebno, temveč našemu razmišljanju. Takšne situacije so lahko odlične za naše učenje sprejemanja, premagovanja strahu in zavzemanja za svoja stališča.

Ljudje ne moremo odkriti svojih zmožnosti, dokler ne izgubimo navidezne varnosti.

Katere stvari ali prepričanja v življenju nam zmanjšujejo uspešnost?

Kar nekaj jih je. Najpogostejša pa so po mojem mnenju: Kaj si bodo drugi mislili o meni?  Strah me je. Nisem dovolj dober/-a, vreden/-a. Nisem sprejet/-a. Ne zaslužim si. Ne zaupam si.

Kako pomemben je za vas prvi vtis, ki ga dobite ob novem poznanstvu? Kaj je skrivnost ljudi, ki vedno pustijo dober vtis?

Pravijo, da prvega vtisa ne moremo popraviti nikoli. Zame je zelo pomemben. Veliko se srečujem z novimi ljudmi in vedno sledim temu, kakšna je energija, ki jo čutim, ter ali so besede, ki jih slišim, skladne z njihovo neverbalno komunikacijo, ta je tista, ki pove o nas več kot tisoč besed. Menim, da je skrivnost dobrega prvega vtisa, da smo avtentični. Da ne poskušamo biti »narejeni«, vendar to, kar smo.

Karmen Pangos

FOTO: Tania Mendillo

Zakaj marsikje v poslovnem svetu še vedno velja prepričanje, da se morajo zaposleni svojih nadrejenih bati?

Ni tako pomembno, kakšen naziv imaš, bolj pomembno je, kako z ljudmi ravnaš.

Vodenje iz položaja moči je še vedno prepogost slog vodenja, ki pa k sreči izgublja svoj pomen. Takšni vodje verjamejo, da jim funkcija in naziv dajeta moč, ki jim bosta omogočila, da jim bodo ljudje sledili. Delujejo nedostopno, brez empatije in so prepričani, da ljudje delajo zanje. To vzbuja strah, manjvrednost in nezaupanje. Sprejetje naziva in vloge vodje je odgovornost in ni končen cilj. Je šele začetek poti, po kateri lahko uspešno hodite tako, da s seboj vzamete ljudi, jim zaupate in skupaj z njimi ustvariti začrtane uspehe.

Bi rekli, da obstaja povezava med fluktuacijo/pripadnostjo zaposlenih v podjetju ter stopnjo čustvene inteligence njihovih vodij?

Vsekakor. Čustvena inteligenca je strateška kompetenca vodij. Da bi lahko vodili druge, moramo najprej znati voditi sebe. Visoko zavedanje vodij, kako njihovi odzivi, delovanja in odločitve vplivajo na ljudi, je zelo pomembno, poleg tega pa razumevanje perspektive, zaznavanje čutenj in potreb drugih. Stopili smo v obdobje, ko ne bodo organizacije tiste, ki izbirajo ljudi, temveč so ljudje tisti, ki bodo izbirali organizacije za svoje delovno okolje, v katerem se bodo dobro počutili, čutili zaupanje, dobe odnose in možnost za svoj razvoj.

Zadnja leta poudarjamo tudi pomembnost mentalnega zdravja in postavljanja zase. Pa vi? Se znate ustaviti in kdaj tudi reči NE?

Pravijo, da ko drugim rečeš NE, rečeš sebi DA. Tudi jaz sem se tega morala naučiti in lahko rečem, da je to, da znam reči NE, vedno bolj prisotno v mojem življenju. Prinaša svobodo, mir in možnost, da si lahko svoj. Najprej moramo sebi postaviti meje, da bi jih znali in zmogli postaviti tudi drugim. Če ne delamo na svoji stabilnosti, ne poznamo svoje vrednosti in nimamo zgrajene dobre samopodobe, je to težko.

Katera je zadnja knjiga, ki ste jo prebrali in kaj bi v branje priporočili vsakemu, ki se zaveda pomembnosti dela na sebi?

Zadnja knjiga, ki sem jo prebrala, nosi naslov Mislite kot menih, ki jo je napisal Jay Shetty. Govori pa o tem, kako naučimo svoj um, da vsak dan najde mir in smisel.

Avtor v knjigi deli svojo izkušnjo življenja med menihi in na pronicljiv, dostopen in praktičen način prikaže, kako lahko njihove starodavne modrosti uporabimo v vsakdanjem življenju. Govori o paradoksih življenja, kot na primer, da se moramo približati strahu, da bi se oddaljili od njega, da moramo najti novo v starih navadah, da moramo biti hkrati samozavestni in ponižni. Pa o identiteti, egu, navezanosti, hvaležnosti in še marsičem, kar premore naš um. Jay Shetty takole zaključi knjigo: »Svet ni z vami in niti proti vam. Sami v vsakem trenutku ustvarjate svojo resničnost.«

Knjige, ki bi jih priporočila v branje pa so naslednje: Pazi katerega volka hraniš in Več od  Življenja, avtor: dr. Kenan Crnkić; Ovira je pot, avtor: Ryan Holiday; Odvadite se biti to kar ste, avtor: Joe Dispenza; Ni se vam treba spreminjati, avtor: Antony de Mello; Točka zbranosti, avtor Brian Tracy; Moč vaše podzavesti, avtor: dr: Joseph Murphy; Ko se vse spremeni, spremenite vse, avtor: Neale Donald Walsch.

Kje sami najraje najdete svojo tišino, čas zase?

Svoj mir in tišino najdem v meditaciji, vsako jutro v času, ki si ga vzamem za hvaležnost, prebiranju knjig in v naravi ob morju, kamor odidem vsak dan, kjer mi čudovito družbo delata moja dva psa. Če to zapišem z dvema besedama, v svojih mislih in srcu.

Menim, da je pomanjkanje jasnih ciljev eden od pomembnih vzrokov za neuspeh, tako na osebnem kot poslovnem področju.


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije