KAKO KOMUNICIRATI S SODELAVCEM, KI NE OPRAVLJA SVOJEGA DELA
Učinkovita komunikacija je ključ do uspešnega sodelovanja v delovnem okolju. Včasih se lahko soočimo z izzivom, kako komunicirati s sodelavcem, ki morda ne izpolnjuje pričakovanj glede opravljanja nalog. Pogosto se zgodi, da nam taka situacija pokvari počutje in dan. Kaj lahko storimo in predvsem kako konstruktivno pristopimo in komuniciramo s takim človekom?
Nikjer, v nobenem delovnem okolju odnosi niso popolni. Nemalokrat se zgodi, da pride v timu do nasprotnih mnenj, pričakovanj in potreb posameznikov. Pogosto gre za pomanjkanje empatije in razumevanja različnosti oseb. Nemalokrat pa se zgodi, da smo ljudje prehitro odzivni: »Na prvo žogo«. Sama sem bila na začetku karierne poti pogosto taka, prehitra. Česarkoli sem se lotila, sem delala hitro. Ogromno sem delala tudi popoldne in doma. Spomnim se, da so me na neki točki sodelavci, ki so bili nekoliko počasnejši, grozno motili. O njih nisem imela dobrega mnenja, prepričana sem bila, da ne opravljajo svojega dela, da se ne trudijo dovolj in ne prispevajo toliko kot jaz. Pa vendar za svoj angažma nikoli nisem bila nagrajena, ravno obratno, izgorela sem, med sodelavci pa sem si pridelala slab sloves. Danes priznam, da ne vem, kako sem zdržala tak tempo. Bila sem mlada in zagnana, predvsem pa sem želela rešiti svet, kar je praktično nemogoče. Kaj sem se naučila iz tega? Sami smo odgovorni za delovni tempo, ki nam ga narekujeta vse večja produktivnost, sodobni čas in družba. Res je, da delo mora biti narejeno, pa vendar premislimo, kaj to zahteva, kakšen je naš angažma in predvsem, kakšen je izkoristek za nas, za naše delo in navsezadnje za delovni tim. K sreči se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Predvsem je nujno, da sodelavci v delovnem okolju osvojimo osnove komunikacijskih veščin, s katerimi lahko tudi manj prijetne stvari, kot so denimo kritika, povemo na ustrezen način. Za delo v timu so ključne še prava mera empatije in razumevanja, s katero se lahko postavimo v čevlje sodelavca, ki ne izpolnjuje naših pričakovanj. Z nekaj čustvene in socialne inteligence, ustrezno, torej asertivno komunikacijo ter znanjem upravljanja kriznih situacij pa zagotovo lahko rešimo še tako zahtevne medčloveške odnose.
Prvi korak pri komunikaciji s sodelavcem, ki ne opravlja dela, je
razumevanje možnih vzrokov za to vedenje.
Spomnim se sodelavke, s katero sva bili pogosto vsaka na svojem bregu. Zahteve delodajalca so bile za mamico malih otrok preprosto prevelike. Ko je zaprosila za skrajšani delovni čas, se mi je zdelo nenavadno; kako, da ne zmore, kje izgublja svojo energijo. Nisem razumela njene situacije. Podobno je bilo s sodelavcem, ki je moral popoldne skrbeti za onemoglo mamo. Marsikatera situacija bi tudi zame predstavljala bistveno manjše breme, če bi sodelavci zaupali svoje stiske in odkrito spregovorili o prioritetah, ki jih prinese življenje. Zavedati se je treba, da je vsaka delovna skupnost kot kalejdoskop sestavljena iz raznolikih posameznikov, vsak z lastno vlogo, cilji in načinom komuniciranja. To raznolikost prinašamo s seboj iz različnih ozadij, izkušenj in prepričanj. Kako se ta raznolikost odraža v naši komunikaciji z različnimi ljudmi? Kako jo lahko usmerimo h gradnji močnih in spoštljivih odnosov? Obstaja pomembna resnica: naše počutje je močan dejavnik v naši komunikaciji. Vsak dan se soočamo z izzivi, stresnimi situacijami in različni- mi pričakovanji. To, kako se odzovemo na te situacije, oblikuje ton in barvo naše komunikacije. Zato je ključnega pomena, da se zavedamo svojega notranjega stanja in ga upravljamo, preden stopimo v komunikacijski prostor s sodelavci. Ne sodimo človeka zgolj po prvem vtisu. Sodelavca zelo pogosto ne poznamo v resnici, sploh, ko se znajde v stiski. Življenje ne prizanaša nikomur. Zato je še toliko bolj pomembno, da znamo prepoznati pomen zdrave komunikacije, ne le v teoriji. Čisto nekaj drugega je to uresničiti v vsakdanjem delovnem okolju, v praksi. Vsak od nas nosi svoje vzorce, navade in prepričanja, ki vplivajo na način, kako sprejemamo in oddajamo sporočila. In tu nastopi ključno vprašanje: kako naj različni ljudje, ki tvorimo eno delovno skupnost, dosežemo harmonijo in razumevanje? Odgovor leži v iskanju ravnovesja. To pomeni, da smo odprti za poslušanje drug drugega, tudi ko se ne strinjamo. Pomeni, da prepoznamo in sprejmemo raznolikost svojih komunikacijskih slogov in jih uporabimo kot vir moči inustvarjalnosti. Pomeni, da se zavedamo svojih omejitev in se trudimo za izboljšave. Vse to se kaže v pristnem spoštovanju, ki ga izkazujemo drug drugemu.
Ne sodimo človeka zgolj po prvem vtisu. Sodelavca zelo pogosto ne
poznamo v resnici, sploh, ko se znajde v
stiski.
