Intervju

INTERVJU: Uroš Petrović: Usmerimo delovanje našega uma

Uroš Petrović je soavtor inovativnega programa »NTC sistem učenja«, ki se ga uporablja v več kot desetih evropskih državah. Je gostujoči predavatelj na fakultetah in drugih izobraževalnih ustanovah v Srbiji in po celem svetu. Poleg tega pa je Petrović poznan predvsem kot borec za bolj zanimivo in učinkovito izobraževanje otrok. Na preteklem kongresu ADMA je govoril o možnostih, ki jih ponujajo naši možgani, če jim pustimo delovanje izven ustaljenih okvirjev.

Uroš Petrović

Foto: Fotolia

Kdo je Uroš Petrović?Uroš Petrović, rojen leta 1967, je v prvi vrsti pisatelj, čigar dela podirajo meje v sodobni literaturi za otroke in mladostnike. Je avtor dvanajstih knjig in dobitnik prav toliko nagrad za književnost za mlade. Njegove knjige, izdane so bile že v Italiji, Grčiji, Madžarski, Makedoniji in Češki, so med najbolj brano otroško in mladinsko literaturo, po njih pa radi posegajo celo odrasli. Po njegovem nagrajenem romanu Peti metulj (Peti leptir) je bil posnet prvi 3D dolgometražni film v zgodovini srbske kinematografije. Petrović benem pa celo Srbijo spodbuja k razmišljanju v novi sezoni kultne televizijske serije »Fazoni i fore« in kvizu »Lavirint« na srbski nacionalni televiziji. Je tudi prejemnik najbolj odmevnih nagrad za fotografijo, bil je dolgoletni predsednik društva Mensa v Srbiji in eden najbolj uspešnih reševalcev inteligenčnih testov na svetu.

Uroš, veljate za enega najpametnejših ljudi v Srbiji, glede na rezultate inteligenčnih testov celo na celem svetu. Povejte nam, je inteligenca nekaj, kar nam je dano ob rojstvu, ali jo lahko »natreniramo«?

»Nekatere raziskave so pokazale, da so ljudje, ki so v otroštvu brali knjige, v življenju in izobrazbi bili za tretjino bolj uspešni od sovrstnikov.«

Najprej razčistimo tisto o inteligenčnih testih, to je bilo zgolj nekaj testov, ki sem jih opravil že davno tega. To sem počel zgolj za zabavo in danes temu ne pripisujem veliko pomena. Bolj se mi zdi pomembno, da dojamemo naravo inteligence same in sprejmemo dokaze, ki pričajo o tem, da lahko na sposobnosti naših otrok v veliki meri vplivamo. Prej kot začnemo, bolj je ta vpliv učinkovit, saj imajo mladi možgani zmožnost bolj burnega in učinkovitega spreminjanja. Vpliva dedovanja sposobnosti možganov seveda ne smemo podcenjevati, vendar ga tudi ne smemo precenjevati. Kaj namreč pomeni, da ima otrok starše, ki so Nobelovi nagrajenci, če odrašča v nespodbudnem okolju brez izzivov, igre in vseh drugih čudežev, ki jih prinaša otroštvo? Igra je ena najbolj resnih stvari na svetu in zgolj neresni ljudje igro vidijo kot nekaj neresnega. Naj poenostavim – igra je verjetno najmočnejši stimulator za gradnjo funkcionalne in kreativne nevronske mreže v možganih. Ta se je sposobna spopasti z življenjskimi izzivi, ki čakajo otroke. Če bo igra izginila, bodo izginili tudi prodornost, ideje in človeški zagon.

O možganih danes vemo več kot kdajkoli. Kako so se spremenili načini preiskovanja možganov?

Morda bom to najlaže pojasnil s primerom, ki nam je vsem blizu – razmislite na primer, kako se je v zadnjem desetletju spremenila fotografija. Nedavno smo v fotoaparatih uporabljali klasične filme, ki so omogočali 36 fotografij, dokler fotografija ni bila razvita, pa nismo vedeli, ali bo sploh uspela. Danes pa že skoraj vsak otrok uporablja boljši fotoaparat, kot ga je pred desetimi leti uporabljala tajna obveščevalna služba v njegovi državi. No, podoben je napredek na vseh področjih, še posebej v znanstvenih laboratorijih. Tehnologija napreduje tako hitro, da ji je težko slediti. Obstajajo namreč že metode spremljanja električnih impulzov, ki jih sprožajo različni miselni procesi. To pomeni, da smo zmožni zaznati poti naših misli. Znanost je v divjem porastu, naša naloga pa je, da to poplavo znanja izkoristimo nam v prid. To seveda pomeni tudi, da prepoznamo nevarnosti, ki jih prinaša takšno podrobno poznavanje delovanja možganov. Danes ima na primer večina otrok v prvem razredu osnovne šole motnjo govora, motorike, drže telesa ali koncentracije. To po povsem enostavni logiki pomeni, da so otroci v predšolskem obdobju premalo govorili, risali, tekli, skakali ali počeli druge stvari, kot bi jih morali. Razmisliti moramo, zakaj tega niso počeli. In spet pridemo nazaj k tehnologiji. Težava je v starših, ki so preveč zaščitniški do svojih otrok. A povsem jasno je, da otroku s tem, ko nekaj storimo namesto njega, škodimo.

Kako se je torej naš pogled na delovanje možganov spremenil

Nevroplastičnost (vseživljenjska zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti, op. ur.) je na primer danes dokazana, čeprav so jo mnogi znanstveniki dolgo zavračali. Možgani nimajo strogo določenega nabora zmožnosti, temveč se te spreminjajo in prilagajajo trenutnim izzivom. To pomeni, da lahko ljudje sami izbiramo, katere zmožnosti želimo razvijati. Dokazano pa je tudi, da je del nevronske mreže, ki je zadolžen za razvijanje kreativnosti v umetnosti, odgovoren tudi za kreativnost v znanosti ali poslu. Precej zanimivega je bilo že odkritega na področju možganov, vendar menim, da pravi ognjemet šele prihaja. Mislim, da nas čaka še nekaj velikih presenečenj na področju poznavanja naših možganov.

Omenili ste, da lahko delovanje naših možganov usmerjamo. Kako

Možgani razumejo samo en jezik. To, kar počnete, prepoznava kot pomembno in ustvarja povezave med nevroni, ki delujejo v smeri našega delovanja. Možgani torej brez napak »berejo« sporočila, ki jim jih posredujemo z našim delovanjem, tiste, ki se mu ne zdijo pomembne, pa prezre. Želite postati virtuoz na klavirju, računalniku ali v hoji po vrvi? Ni problema! Le možganom vztrajno sporočajte, kaj želite doseči, najbolje na dolgi rok. Londonski taksisti so imeli v preteklosti bolje razvit del možganov, ki skrbi za orientacijo, saj so mesece in leta svojim možganom nezavedno dopovedovali, da potrebujejo boljši občutek za smer in prostor. Danes teh razlik ni več, saj je to zahtevno nalogo orientacije prevzela GPS tehnologija. Če utegnete, si na spletu poglejte, kako se v prostoru znajde slepi Američan Daniel Kish in marsikaj vam bo postalo bolj jasno. Prepoznali smo metode, kako z našim načinom delovanja možganom dajemo jasna navodila, kaj želimo doseči in kako bolje izkoristiti funkcije tega malega, vendar močnega vesolja, ki obstaja v nas samih.

Poznani ste tudi kot avtor knjig, še posebej za otroke. Ali branje vpliva na delovanje naših možganov?

Napisal sem dvanajst knjig za otroke in mlade in vse so dobro brane, pogosti so ponatisi in prevodi. Izdane so bile v Italiji, Grčiji, Makedoniji, Madžarski in Češki, zgolj v Srbiji pa je bilo prodanih več kot 200 tisoč izvodov mojih knjig. Naslednje besede o nepogrešljivem pomenu branja ne bom izrekel zgolj zaradi ogroženosti pisateljskega poklica, temveč iz iskrene želje, da bralce teh vrstic opozorim na še eno skrito in zelo nevarno past starševstva.

Dokazano je namreč, da branje knjig lahko okrepi vezi med nevroni in povzroči trajne pozitivne nevrološke spremembe. Znano je, da imajo otroci, ki ne berejo, siromašen besednjak in se izražajo drugače, bolj preprosto. To lahko zaznamo že po nekaj besedah, ki jih spregovorijo, tega ne morejo skriti. In neizbežno je, da bodo ti malčki v prihodnost prikrajšani za kakovostno opravljanje mnogih zanimivih poklicev. In takšnih poklicev ni malo, od piscev, novinarjev, do predavateljev v šolah in na fakultetah in še mnogih drugi poklicev, ki zahtevajo višjo raven komunikacije. S tem, da so prikrajšani za branje, jim že v zgodnjem življenju zmanjšujemo možnosti za uspešno življenje.

Nekatere raziskave so pokazale, da so ljudje, ki so v otroštvu brali knjige, v življenju in izobrazbi bili za tretjino bolj uspešni od sovrstnikov. Če torej zamudimo priložnost, da otroka navadimo na branje knjig, mu že pri osmih ali devetih letih onemogočimo tretjino možnosti za boljši uspeh na različnih področjih življenja. Ali se torej zavedamo, kaj so prioritete nas kot staršev?

Spoznanja o možganih in njihovih potencialih ste s kolegi uporabili v razvoju programa NTC učenja. Kakšen program je to in na čem temelji?

Avtor programa NTC učenja je dr. Ranko Rajović, zdravnik, ki je ustanovil srbski  in nekatera druga društva Mensa, tudi slovenskega. Kot soavtor sem pripravil en del programa, s katerim razmišljanje metodološko dvignemo na najvišjo raven. Na primer, namesto da otrokom postavljamo zgolj reproduktivna vprašanja, vpeljemo povsem drugačne izzive. Primer so vprašanja, katere živali so dobile uradna imena po kovinskem predmetu ali pa zakaj so strehe v Kranju bolj nagnjene kot v Kopru.

Program se je do sedaj izkazal za tako uspešnega, da ga uporabljajo v več kot desetih evropskih državah, tudi v Sloveniji. Primeren je za vse starosti, od malčkov z različnimi razvojnimi težavami, do nadarjenih otrok, poslovnežev in upokojencev, ki želijo zaščititi svoj intelekt pred staranjem in zmanjševanjem števila nevronskih povezav. Za konec predlagam bralcem, naj v spletni iskalnik vtipkajo iskalno geslo »NTC program«. Tako lahko prihranimo več sto vrstic v tem intervjuju, obenem pa tako dobiva možnost, da ga zelo učinkovito zaključiva.


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije