Intervju

INTERVJU, Primož Jeralič: Mozaik življenja naj bo velik in barvit

Primož Jeralič je že celo življenje športnik. V mladosti se je ukvarjal z atletiko, bil je reprezentant, tudi nosilec enega izmed državnih rekordov. Vedno delaven in zagrizen. Univerzitetni diplomirani organizator informacijskih sistemov, mož, oče dveh otrok in invalid. Čeprav je bil smučarski vaditelj in je vedno skrbel za preventivo, je zaradi manjše neprevidnosti padel na smučišču in v bolnišnici končal z zdrobljenim 11. prsnim in poškodovanim četrtim ledvenim vretencem. Zlomljenih je imel sedem reber, predrta pljuča in počeno limfno žlezo. Diagnoza: spastična parapareza, ki je del paraplegije. A Primož ni dovolil, da bi ga poškodba ustavila. Lahko bi rekli, da se je zgradil na novo. Postal je uspešen športnik, paraolimpijec in predavatelj, ki s svojimi spoznanji bogati življenja vseh okoli sebe.

Primož Jeralič

Foto: Osebni arhiv Primoža Jeraliča

Primož, kako ste se soočili s poškodbami?

Kar nekaj časa sem bil v bolnišnici, preden so mi sploh povedali, kaj vse je z menoj narobe. Seveda sem na začetku vse skupaj zelo težko sprejel. Veliko stvari sem moral dati iz sebe, psihologinja, ki me je obiskovala v bolnišnici, je govorila bolj malo, a veliko več poslušala. Iz mene je vrelo. A po štirinajstih dneh pogovorov sem se že počutil toliko bolje, da sem prosil za fizioterapijo in začel telovaditi. Iz bolnišnice so me premestili v Univerzitetni rehabilitacijski center Soča, kjer se je začelo trdo delo. Morate vedeti, da so po taki poškodbi že najmanjši gibi lahko izjemen napor. Ker mi je v nogah po poškodbi ostalo nekaj funkcij, sem si postavil cilj, da bom iz Soče odšel na nogah. Že 30 sekund stanja na svojih nogah je bilo tako. kot bi pretekel maraton, pa sem bil pred poškodbo športnik. A po štirih mesecih sem odšel domov tako, da sem hodil in pred seboj potiskal voziček. Doma sem svojo sobo preuredil v fitnes in vsak dan delal dve do tri ure. Tri leta sem se premikal zgolj s pomočjo bergel ali palčke, ter s pomočjo električnega stimulatorja na levi nogi. A ker kosti niso imele dovolj podpore mišic, je prišlo do obrabe hrustanca v kolku. Pri 27 letih. Takrat sem se posvetoval s starejšimi in doumel, da bo uporaba invalidskega vozička nujna, če si ne želim popolnima uničiti kolka in kolen.

Postati moraš izredno močna osebnost, tako da ima vsak tvoj sogovornik občutek, da se pogovarja z nekom, ki je enako visok.

A zelo hitro ste se spet znašli v športu.

Ja, ko sem postal član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, so me, ker sem bil nekdanji športnik in visok, usmerili v igranje košarke na vozičku. V dveh letih sem prišel v reprezentanco. Poleg tega sem se začel ukvarjati še z atletiko in tudi tu sem bil uspešen. Potem pa me je eden od prijateljev, ki je imel enega prvih koles na ročni pogon, povabil, naj se mu pridružim pri vadbi. Že po prvi vožnji sem bil kljub silni utrujenosti navdušen, zopet sem se počutil svobodno. Rekel sem si: »To. To hočem imeti tudi jaz.« Čeprav še nisem imel zaposlitve, sem zbral 1.700 evrov in si kupil pet let staro kolo. Začel sem voziti sam in v enem letu mi je že uspelo prekolesariti relacijo Ivančna Gorica–Novo mesto–Ivančna Gorica, kar je približno 83 kilometrov. S trdim delom se mi je nato uspelo uvrstiti v reprezentanco in celo zastopati Slovenijo na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru.

Da ste lahko zaživeli polno življenje, ste morali premagati kar nekaj ovir, ne samo fizičnih, tudi psihičnih. Kaj je bilo najtežje?

Vsaka stvar se ti zgodi z namenom. V obdobju premagovanja največjih stisk sem se veliko posvečal sam sebi. Ugotovil sem, da človek, še preden pade v težave, dobiva ‘alarme’. Sam sem pred nesrečo zelo malo spal, ves čas sem posvečal bodisi študiju bodisi delu. Hkrati sem poleg študija opravljal tudi dve službi. Delo, delo, delo. Zase sem si jemal zelo malo časa. Pozneje sem spoznal, da sem že vmes dobival opozorila: manjše bolezni, bolečine in utrujenost, ki sem jih ignoriral. A sem rinil, naprej, dokler me ni ‘usekalo’. Po nesreči sem ogromno razmišljal. Ležiš v bolnišnici, časa imaš ogromno in možgani delajo s polno paro. Poslušal sem ogromno glasbe, zaprl oči in razmišljal. Bistveno je, da se čim hitreje sprijazniš z nastalo situacijo. Sam sem si rekel: »Je, kar je. Če bo kdaj bolje – odlično, če ne, bom pač s tem živel.« Vem, kako je, ko padeš v komo. Tam ni nič. Trenutki so torej tu in sedaj. Zato se splača živeti. Zato se splača delati in biti. Takrat sem sklenil, da bom iz nastale situacije potegnil vse, kar se da. Ena od sprememb, ki sem jo vnesel v življenje, je tudi odnos do dela. Sedaj, če je pred menoj kup dela, obveznosti, se najprej usedem. Usedem in počakam pet minut. Uredim si misli in grem nato počasi naprej.

Ugotovil sem tudi, da sem na vozičku preveč ustrežljiv. Vsem sem želel ugajati, jim biti všeč, ker sem se bal, da me ne bodo sprejeli.

Kako ste sprejeli svojo novo realnost?

Sprejeti samega sebe v drugačni podobi zahteva zelo velik psihološki napor. Jaz sem se 14 dni pred nesrečo prijavil celo v modno agencijo kot fotomodel. Visok sem 190 centimetrov, kot aktiven športnik sem imel izklesano telo, atletsko postavo in rekel sem si, zakaj ne bi tega izkoristil. A žal se je vse v trenutku spremenilo. Težko je sprejeti, da si sedaj 'malo' drugačen. Na začetku, ko si v okolju ljudi, ki delijo podobno usodo, torej v bolnišnici in rehabilitacijskem centru, so stvari še dokaj preproste. Ko pa se vrneš v okolje, v katerem si živel, kjer te vsi poznajo in vedo, kakšen si bil pred nesrečo … To je pa živ hudič. Ne samo, da se moraš soočiti s spremembo, temveč tudi z obsojanji. Ko ljudje vidijo mladega človeka na invalidskem vozičku, hitro podležejo stereotipom: »Kar poglej ga. Zagotovo je žuriral, se napil in povzročil nesrečo.« A resnica je v večini primerov popolnoma drugačna. Spomnim se, ko sem bil na rehabilitaciji v toplicah in je k meni pristopila starejša oseba in me vprašala, kaj se mi je zgodilo in dodala še vprašanje: »A si bil pijan?« In takih in podobnih vprašanj je ogromno. Nekaj časa sem na njih še odgovarjal in razlagal, a dostikrat doživel, da mi ljudje niso verjeli. Sedaj je enostavno lažje, če rečem: »Pijan sem bil in sem padel čez zid.«

Ko bom v domu ostarelih, na koncu svoje poti, obnemogel, na invalidskem vozičku, se bom spraševal: Ali sem se imel dobro? Ali sem v življenju užival? Ali sem izživel svoje sanje?

Invalidski voziček očitno ne prinaša samo težav pri gibanju, ampak tudi v odnosih. S čim vse ste se morali spopasti?

Invalidski voziček sem hitro sprejel. Sedaj je moj modni dodatek. Sam se pošalim, da so to moji čevlji. Po stopnicah gredo, vendar moraš paziti, da ne padeš. Težje se je spopasti z drugimi ovirami. Pred nesrečo sem bil zelo zaželen delavec. Podjetja pač iščejo kadre, ki so sposobni in so tudi dobrega videza. Pred nesrečo sem imel že skoraj zagotovljeno službo. Za enega od podjetij sem prostovoljno izdelal obsežno seminarsko nalogo. Ker so bili zadovoljni, so mi sami ponudili, naj pri njih naredim še diplomsko nalogo, temu pa naj bi sledila zaposlitev na področju revizije informacijskih sistemov. A ko sem se po nezgodi oglasil pri njih, me nenadoma niso več potrebovali. Interesa ni bilo več. In kmalu začneš to pomanjkanje interesa opažati tudi drugje. Na koncu sem moral med pisanjem diplome delati v klicnem centru in prodajati cigarete. Ampak nisem obupal. Pač, grizeš, se boriš. Pravijo, da se je treba najbolj bati ranjenega leva. In jaz sem po nesreči neke vrste ranjen lev, ki bo naredil vse, da se bo zaščitil oziroma, da se bo dokazal. In s tem odnosom se lotim vsake stvari.

Vam je očitno uspelo prebroditi težave, ki jih opisujete. Nekateri jih malo težje.

Opazil sem, da ljudje, ko se znajdejo v taki situaciji, pogosto obstanejo. Ne znajo se premakniti naprej in se vseskozi zgolj sprašujejo: Kaj se mi je zgodilo? Zakaj jaz? Medtem pa gre življenje mimo njih. Ko sem bil na rehabilitaciji v URI Soča, sem imel dva sotrpina. Eden od njiju je bil žrtev prometne nesreče kot sopotnik v avtu. On se še do danes ni sprijaznil z usodo. A treba je iti čez to. Živi se sedaj, v tem trenutku. In to je treba izkoristiti: živeti, učiti svoje otroke, pomagati ljudem okoli sebe, predvsem takim, ki delijo tvojo usodo. Ko si v družbi in sediš v invalidskem vozičku, si zaradi višine že v podrejenem položaju. Zato moraš postati izredno močna osebnost in sam sebe nadgraditi, tako da ima vsak tvoj sogovornik občutek, da se pogovarja z nekom, ki je enako visok. Zanimivo je, da se v primerih, ko se pogovarjam z nekom, ki ni na vozičku in me ta sogovornik že dojema kot enakega, pridruži še tretja oseba na vozičku, le-ta pogosto dobi občutek, da nanjo gleda zviška. In da ti uspe doseči to ‘enakopravnost’ do sogovornika, ki ni na vozičku, je strma in dolga pot.

Imam postavljene dolgoročne in kratkoročne cilje. Ko jih dosežem, zame niso več izziv. So zaključena zgodba. In želim si čim več teh zgodb.

Na kakšen način ste premagovali to pot? S čim ste si pomagali?

Zelo veliko sem delal na sebi. Ko sem se na začetku pogledal v ogledalu, mi ni bilo všeč, kar sem videl. Nato sem se zgradil do te mere, da lahko rečem, da sem sam s seboj zadovoljen. Težko je normalno živeti, če nimaš samega sebe rad in se ne ceniš. Če spoštuješ sam sebe, te bodo tudi drugi. S tem sem začel, dodajal pa sem tudi znanja iz različnih virov. Kar ‘pojedel’ sem knjigo Robina Sharma »Svetnik, deskar in direktorica«, ki govori o treh različnih pogledih na življenje, ki se hkrati dopolnjujejo. Ugotovil sem tudi, da sem na vozičku preveč ustrežljiv. Vsem sem želel ugajati, jim biti všeč, ker sem se bal, da me ne bodo sprejeli. Dokler nisem prebral knjige »Prasec« Martina Kihna. Ob branju sem spoznal, da je včasih potrebno koga tudi zavrniti in reči: Ne. A to še ne pomeni, da si slaba oseba. Na Youtubu si rad pogledam kakšen dober seminar. Mislim pa, da se v primeru, da zna človek spremljati svoje življenje in zna oceniti, kaj se z njim dogaja, lahko sam od sebe ogromno nauči.

Vam tisto, česar ste se naučili, tisto, kar ste spoznali, predajate tudi naprej. O čem predavate v svojih javnih nastopih?

Zgodbo vedno začnem na tak način, da se lahko ljudje poistovetijo z menoj. Jaz sem na vozičku, tisti, ki me posluša, običajno ni. Tako vedno najprej povem, kdo sem, kakšna je bila moja mladost, iz kakšne družine izhajam ... Na ta način naredim neko osnovo, se povežem s slušatelji. Nato preidem na nesrečo in skozi njo podam osnovno sporočilo: včasih ljudje stvari počnemo napačno, na napačen način, zaradi česar zamujamo življenje. Obremenjujemo se s stvarmi, ki so popolnoma nepomembne. Razložim, kako sem prišel do tega spoznanja in kako sem se s tem spopadel. Vedno poudarim, da nisem edini, ki je ugotovil, da je v preteklosti delal napake. Poznam namreč ogromno ljudi, ki jim je šlo dobro v življenju. Kaj dobro, vrhunsko. Potem pa je en trenutek obrnil vse in so pristali na še slabšem kot jaz. Polni so obžalovanj: zakaj sem hitel, zakaj si nisem vzel več časa zase, za družino, za prijatelje ... Ljudje pogosto živimo tako, kot nam to narekuje okolica, ne pomislimo pa, česa bi si sami želeli. Brez vprašanj se pomikamo po ustaljenih tirnicah, vmes pa zamujamo priložnosti. V svojih predavanjih želim povedati, da je življenje veliko več od vsakodnevnega pehanja med domom, obveznostmi in kariero.

Včasih je najtežje pravzaprav ugotoviti, česa si želimo. Kako ugotoviti, katere so stvari, ki nas bodo obogatile?

Tudi sam v resnici ne vem, ali živim »prav«. Skušam si predstavljati sebe v starosti, ko bom v domu ostarelih, na koncu svoje poti, obnemogel, na invalidskem vozičku (smeh) in se spraševal: »Ali sem se imel dobro? Ali sem v življenju užival? Ali sem izživel svoje sanje?« Ko si odgovorim na ta vprašanja, mi postane bolj jasno, kako živeti v tem trenutku.

Govorite o tem, da se preveč ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi in zamujamo pomembne. Ali obstaja seznam pomembnih in nepomembnih stvari?

Vsak ima svoj »seznam«. Ne želim preveč teoretizirati in se naslanjati na različne teorije. Nauke poskušam vleči iz dogodkov, ki so se mi zgodili. Vsak posameznik ima svoje želje in svoje cilje. Jaz imam vedno postavljene dolgoročne in kratkoročne cilje. Ko jih dosežem, zame niso več izziv. So zaključena zgodba. In želim si čim več teh zgodb. Ljudem, ki me poslušajo, vedno povem, da ko bodo na koncu, torej v domu ostarelih na invalidskem vozičku, naj imajo za seboj čim več teh zgodb. Življenje mora biti kot mozaik, sestavljen iz izkoriščenih trenutkov. In ta mozaik mora biti čim večji in čim bolj barvit. Moje prioritete so jasne. Čim več časa želim preživeti s svojo družino, s svojimi otroki. Zaradi vozička sem sicer fizično omejen, a sem pripravljen za to, da bom šel s svojimi otroki na kolo, vložiti veliko več, kot pa da bom imel dva kvadratna metra večjo hišo. Bolj pomembno kot to, da zapravimo 1000 evrov za 14 dni dopusta, je, da si življenje organiziramo tako, da nam je lepo vsak dan.

Tudi iz slabih stvari se lahko veliko naučim in si postavim smernice za prihodnost.

Ali veliko ljudi poišče vašo pomoč?

Ogromno. Ljudje se name obračajo iz različnih razlogov: zanima jih, kako sem se navadil na življenje na vozičku, kako sem si uredil osebno življenje, našel ženo, dobil otroke. Sicer popolnoma naravne stvari, ki pa že običajnim ljudem predstavljajo težave, človeku, ki se mora sprijazniti z invalidnostjo, pa se včasih zdijo nepremagljive ovire. Zavedam se, da je svetovanje v teh zadevah velika odgovornost. Da lahko nehote človeku narediš več slabega kot dobrega. Zato sem izredno previden in vedno dobro premislim, kaj bom rekel. Če presodim, da nekomu s svojo zgodbo in pristopom ne morem pomagati, mu to tudi povem. Ni malo prošenj za pomoč, ki jih zavrnem, ker se ne počutim poklicanega za njihovo reševanje. Raje človeka napotim drugam, na osebo ali institucijo, za katero menim, da bi mu lahko bolje svetovala oziroma pomagala. Riniti z glavo skozi zid, da boš rešil vse in vsakogar, je nemogoče, predvsem pa nezdravo. Tako za tistega, ki pomoč potrebuje, kot zame.

Taka pomoč terja tudi veliko dajanja?

Ogromno. Človek so od tega bolj utrudi kot od fizičnega dela. Zato si polnim baterije s športom. Zato imam kolesarjenje. Res je, da pridem s kolesarjenja domov fizično utrujen, a glava je prazna, čista. Med vožnjo rešim več težav in marsikaj razčistim sam s seboj. To je moja terapija.

Kaj bi pisali Božičku?

Prva želja bi bila, da bi ljudje začeli drugače razmišljati. Zdi se mi, da vedno bolj podlegamo potrošniškemu duhu in smo vedno bolj usmerjeni v zadovoljevanje materialnih potreb. Želel bi si, da bi srečo začeli iskati drugje. Da bi se bolj posvetili drug drugemu. Druga želja je, da bi izpolnil cilj, ki sem si ga zastavil in je vezan na Francijo in paraolimpijske igre leta 2024. Tretja želja pa je, zdravje za mojo družino in nič drugega.

Ste vraževerni?

Nisem vraževeren. Sem se pa zalotil, da si postavljam male cilje na malce 'vraževeren' način. Na primer: odprem vrata na vzmet in si rečem: »Preden se vrata ponovno zaprejo, moram storiti to in to. In če mi uspe, se bo zgodilo to in to.« Ne vem, ali je to vraževerje, a na ta način povezujem stvari. Je pa res, da se vsak večer zahvalim za dan, ki sem ga preživel. Prihajam iz krščanske družine in vsak večer se bogu zahvalim tako za dobro kot za slabo. Tudi iz slabih stvari se lahko namreč veliko naučim in si postavim smernice za prihodnost.


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije