Zadnja letos - revija ADMA,
december 2021

UVODNIK 

Dragi ADMA bralci, 

tokrat začnimo malo drugače. Kot se za (še eno) precej drugačno leto spodobi. Na tem mestu običajno prikimavate Poloninim mislim, vendar smo ji tokrat zadali težjo nalogo. Kot se za to leto prav tako spodobi. Tokrat nas je v ADMA intervjuju (stran 8) iz prve roke popeljala v zakulisje organizacije poslovnih dogodkov, kjer – sploh v koronskih mesecih – še kako velja rek »pričakujte nepričakovano«. Z eno svetlo izjemo ...

Tega, kar pričakujemo prihodnje leto, nam nobena nepričakovana reč ne vzame. Obeležili bomo namreč kar 30. obletnico obstoja kongresa, ki ga danes poznamo kot Kongres ADMA! Ob tem izjemnem dosežku ADMO čaka osvežitev podobe, prav tako, kot so se v tem času v svoji odličnosti nadgradila delovna mesta v poslovni podpori. Na Kongresu ADMA 2022 bo ta slavnostni trenutek čutiti na vsakem koraku, zato si že zdaj zabeležite datum, da se med 19. in 21. majem 2022 srečamo v Portorožu.

Želim si, da se od letošnjega leta poslovimo drugače. In drugačni. In tega se lahko, če si le dovolimo, iskreno veselimo.

A do maja imamo še kar nekaj dela. Tudi na sebi. Pred nami je najprej še zadnji mesec tega leta. Mesec, ki žubori od pristnega otroškega veselja. Skoraj težko bi verjeli, da je to ta isti mesec, v katerem odrasli pogosto doživimo vrhunec stresnega prazničnega nakupovanja, kaotičnega zaključevanja projektov in neusmiljenega lovljenja zadnjih rokov. Mesec luči, upanja in miru – kdaj že? 

Za letošnji december si želim, da nas spokojnost in radost ujameta kaj prej kot tistih nekaj ur med 24. in 25. decembrom, ko so darila zavita (ali pa morda že odvita), želodčki polni, telefoni prazni (in pozabljeni v kakšnem žepu), noge pa tople in če je le mogoče – dvignjene od tal.

Letošnje leto nas je marsikje razdvojilo. Na dva bregova je postavilo sosede, sodelavce, poslovne partnerje, prijatelje, bežne znance, tudi popolne neznance. Nemalokrat je na dva pola postavilo celo člane istih družin. Želim si, da bi konec leta le prišli skupaj. Da bi spoznali, da je bistvo in ves čar tega dela leta prav to, da smo na istem bregu in plujemo po isti reki. Da smo eno. Vsak po svoje drugačni, pa vendar del večje sestavljanke.

Želim si, da bi se konec leta spomnili, kaj smo v prazničnem času sami čutili kot otroci in kaj je takrat zares štelo. Prepričana sem, da se ne spomnimo prav vseh daril, ki smo jih dobili, zagotovo pa še poznamo občutek veselega pričakovanja. Verjetno smo pozabili, kaj točno je bilo na mizi, a še vedno vemo, kako omamen je lahko vonj doma, polnega ljubezni. Ne spomnimo se, kako smo bili takrat oblečeni, le vemo, da nam je bilo toplo. Ne pomnimo niti naslovnic časopisov in vsebine večernega dnevnika, a vemo, da smo se imeli radi. Skupaj. Vsemu navkljub.

Veste, kaj je otrokom prav tako jasno? Dejstvo, da niti Božiček ne opravi vsega popolnoma sam. Ima ekipo. Sodelavce. Družino. Četico srčnih škratov, ki skrbijo, da je vsem lepo. In nikar ne recite, da je to zgolj otroška naivnost. Ker nihče ne zna tako spoštovati drugačnosti, prevpraševati vsega, kar znajo, prisegati na vseživljenjsko učenje in sprejemati drugih plati zgodb, kot to znajo otroci.

Želim si, da se od letošnjega leta poslovimo drugače. In drugačni. In tega se lahko, če si le dovolimo, iskreno veselimo. 

Maja Fister, izvršna urednice revije ADMA