ADMA INTERVJU

Gregor Koštomaj: »Če bi se še enkrat rodil, bi izbral prav ta poklic in takšno življenje«

Gregor Koštomaj je glavni trener slovenske moške ekipe za hitri disciplini, ki je do senzacionalne zmage popeljal Martina Čatra na smuku v Val d’Iseru. Pred tem je bil član štaba Ilke Štuhec, ko je dvakrat postala svetovna prvakinja, osvojila dva mala kristalna globusa in slavila devet zmag na tekmah svetovnega pokala …

Maja Fister

Facebook
Twitter
WhatsApp
Pinterest
LinkedIn

Gregor Koštomaj je trenersko pot začel v celjskem klubu in nadaljeval v več štajerskih klubih, med drugim tudi v Braniku. Pozneje je bil dve leti trener ženske C-reprezentance, v kateri sta bili takrat Tina Robnik in Ana Bucik. Leta 2009 se je preselil v Bolgarijo, kjer je služboval vse do leta 2015. Preden se je podal v trenerske vode, se je tudi sam preizkusil v vlogi tekmovalca v domačem klubu. Na odru Kongresa ADMA 2021 bo na okrogli mizi spregovoril o pomenu in moči motivacije, še prej pa smo z njim klepetali v ADMA intervjuju … 

Zadnje leto je prineslo številne nenavadne preobrate. Kateri so največji izzivi, pred katere ste (bili) postavljeni športniki?

Največjo težavo je predstavljala nepredvidljivost, ki je prinesla ogromno prilagajanja in reorganiziranja. Ves čas je bilo treba spremljati novosti pri prehajanju meja. In ne le slovenske meje, temveč celotno Evropo in tudi nekatere druge države, v katere je bilo načrtovano potovati.

Hkrati pa je svojevrsten izziv tudi, kako se ne okužiti. Potovali smo sorazmerno veliko in tako srečuješ tudi ogromno ljudi. Res je, da so v glavnem redno testirani, a vseeno je verjetnost stika z nekom, ki je bil ali je okužen, ogromna. Z nami pa je morala biti zelo previdna in odgovorna tudi celotna ožja družina, saj se z vsakega potovanja vračamo domov in družinski člani so morali biti negativni. Res smo se veliko testirali.

Po drugi strani pa je treba omeniti tudi pozitivno plat te krize. Pozitivno vsaj z našega strokovnega vidika. Skoraj po celi Evropi so bila smučišča v glavnem zaprta za turizem, lahko pa so ponekod obratovali za vrhunske športnike in smučarske klube. To je prineslo, da smo lahko trenirali tudi na progah, kjer so po navadi izključno turisti in o takih terenih lahko mi le sanjamo. In kar nekaj teh terenov smo letos izkoristili za trening.

Zaupanje, spoštovanje in poštenje ter na koncu uspeh. To so temelji. Poti do njih pa so zelo različne.

Trenirali ste številna velika imena iz smučarskega sveta. Kaj je po vašem mnenju ključno za grajenje dobrega odnosa med trenerjem in športnikom?

Zaupanje, spoštovanje in poštenje ter na koncu uspeh. To so temelji. Poti do njih pa so zelo različne.

Kakšen trener ste? S kakšnimi besedami bi vas opisali ljudje, s katerimi delate?

No, to bi morali vprašati njih. In verjetno bi dobili tudi različne odgovore, ker zgraditi z različnimi ljudmi zgoraj omenjene vrednote, pomeni tudi različne pristope in prijeme. Verjamem pa, da sem delaven in predan delu ter uspehu.

Na Kongresu ADMA boste gostovali na okrogli mizi, kjer bomo odprli temo, kako se motivirati in ostati motiviran. S čim sami hranite svojo motivacijo?

Sam preprosto obožujem smučanje in vse, kar je povezano z njim. Starši pravijo, da sem se v ta šport zaljubil že kot dveletni deček. In danes je ta moj hobi tudi moja služba. Preprosto sem srečen in v tem vidim svoje poslanstvo. Zato mi ni nikoli težko razmišljati, raziskovati ali kar koli drugega početi, da premagam oviro, ki mi jo smučanje nastavi … In vse to počnem v čudoviti naravi, ki nam jo ta šport ponuja. Morali bi videti, kako lepo vzhaja sonce, če ga pričakaš ob petih zjutraj na vrhu gore.

Morali bi videti, kako lepo vzhaja sonce, če ga pričakaš ob petih zjutraj na vrhu gore.

Kakšne prijeme kot trener uporabljate takrat, ko vaši varovanci z glavo niso pri stvari? Kako jih motivirate?

Na to vprašanje ni univerzalnega odgovora. Vsaka situacija in vsak posameznik ponudi drugačno rešitev ali pristop. Preveč vam pa tudi ne smem povedati, ker potem na predavanju ne bo več kaj razkriti (smeh).

Kaj je ključno za zmagovalno miselnost, ki poleg trdih treningov prinaša rezultate?

Samozavest, koncentracija ter zaupanje vase in opremo. Vsaj v našem športu je tako. Še enkrat pa ponavljam, da govorimo o individualnem športu in je težko enoznačno odgovoriti na takšna vprašanja, saj je trenutek individualizacije pri nas izredno močan.

Kako pomembna je pri vašem poslu dobra samozavest in kje morda ego naredi več škode kot koristi?

Na prvi del sem odgovoril že zgoraj. Glede ega pa je spet od posameznika do posameznika različno. Kar je za nekoga škodljivo, je morda komu drugemu pogonsko gorivo.

Kaj je pomembnejše, naravni talent ali trdo delo?

Vsekakor trdo delo. Za res vrhunski uspeh pa je zagotovo potreben tudi talent.

Kakšen se vam zdi ta svet, v katerem se nam vedno mudi, kjer vedno hrepenimo po novih zmagah, novih priznanjih in nam zmanjkuje časa za globoke vdihe in uživanje v malih stvareh?

Surov, neizprosen in stresen. To je svet, kjer pozabljamo, kaj nas resnično naredi srečne in zadovoljne. Zato vedno bolj hrepenimo po trenutkih umirjenosti, samote, ko lahko pogledamo sami vase in po drugi strani trenutkih, ko se sprostimo v prijetni družbi in si vzamemo čas za sočloveka...

Meni so v službi takšen globoki vdih, sneg, hlad in lepota gora. Pa čeprav le za nekaj sekund. Ker potem spet zmanjka časa …

Kaj vas pri vašem delu najbolj izpopolnjuje in kateri del vam je najmanj prijeten?

Kaj me izpopolnjuje? Težka beseda. Sicer venomer stremimo k neki popolnosti, a ves čas dokazujemo, da se vse da narediti še bolje. Zato bom raje rekel takole. Zadovoljen tekmovalec v cilju, ko je dobro opravil nalogo na progi, je tisto, kar polni baterije …

Zagotovo pa so najmanj prijetni trenutki, ko se kakšen tekmovalec poškoduje. Res je, da je to sestavni del našega športa in smo to že nekako vzeli v zakup, a me vedno znova oblivajo neprijetni občutki, ko jo nekdo skupi.

Zadovoljen tekmovalec v cilju, ko je dobro opravil nalogo na progi, je tisto, kar polni baterije.

Si predstavljate, kam bi vas karierna pot in življenje odnesla, če to ne bi bile bele strmine? Kaj bi v življenju počeli?

Sam rad povem, da če bi se še enkrat rodil, bi izbral prav ta poklic in takšno življenje. Sicer pa sem v študentskih letih želel postati učitelj matematike in bi verjetno po kakšnem drugem scenariju danes na kakšni šoli učil ta predmet.

Je kakšna stvar, ki jo v življenju obžalujete ali menite, da so vse lekcije za nekaj dobre?

Če se ozrem nazaj, bi zagotovo kaj postoril drugače, a sem s svojim življenjem čisto zadovoljen in srečen. Se pa tudi sam držim reka, da je vse za nekaj dobro in tako tudi želim v vsaki stvari iskati in videti tisto pozitivno.

Kateri je najboljši karierni nasvet, ki ste ga kdaj prejeli – ali ga oblikovali kar sami?

Nauči se brati med vrsticami, ker resnica je vedno nekje vmes ali skrita …