Intervju

Fotobranje − kako brati hitreje in si zapomniti več?

ADMA INTERVJU

Pogovarjali smo se z Matejem Sedmakom, svetovnim popotnikom, ki se je pri 19. letih odpravil v svet brez denarja, inštruktorjem fotobranja in avtorjem metode življenjskega jezikovnega coachinga, s katerim je navdušil Japonce. Marca letos se je vrnil v Slovenijo, kamor želi prenesti svoja znanja in spoznanja.

Kdaj ste se prvič srečali s fotobranjem?

V Ameriki, dve leti pred tem, ko sem obiskal prvi zaresni tečaj fotobranja. Za fotobranje sem izvedel prek bombastičnega ameriškega marketinga, ki je ponujal knjige in CD-je, in se ga začel učiti. Poslušal sem CD-je, bral sem o tem na raznih forumih, bral knjige, toda nisem doživel tiste izkušnje, da bi res lahko fotobral. Zelo pa sem se želel vrniti h knjigam, saj sem bil v osnovni šoli in del srednje šole strasten bralec, to strast pa nekje v tretjem letniku srednje šole izgubil. Verjetno zato, ker sem čutil pritisk nad tem, koliko prebrati, koliko si zapomniti itd. Še vedno pa sem imel željo po branju knjig, toda nisem vedel, kako naj se lotim oživljanja strasti. Ravno ko sem živel v Miamiju, sem izvedel, da je tečaj v Atlanti, Georgii, in sem se nemudoma odpravil tja. V bistvu sem hotel biti neke vrste superman, s supersposobnostmi, da bi se lahko učil, si zapomnil in prebral vse, kar sem hotel.

Kje so začetki fotobranja?

Leta 1985 sta Paul Scheele in Pete Bisconette naredila prvi tečaj po naročilu podjetja UPS American Express. Njihovi zaposleni so že preizkusili tečaje hitrega branja, toda le-to jim ni prineslo zadostnih rezultatov. Zaposleni so delali s pogodbami in novimi zakoni, ki so jih morali hitro preleteti in si zapomniti ključne stvari. K sodelovanju so povabili Paula Scheela, da jim je pripravil učinkovit program. Paul je eden pionirjev uporabe hipnoze, NLP-ja, Lozanovih tehnik (sugestopedija) in novih spoznanj o predzavestnem procesu učenja − funkcije uma pri razvrščanju podatkov in pomnjenja.

Kakšne so razlike med hitrim branjem in fotobranjem?

Fotobranje je pravzaprav nastalo zaradi premajhne učinkovitosti hitrega branja. V času nastanka metode fotobranja je bilo hitro branje precej drugačno kot danes. Danes hitro branje uporablja veliko novih pristopov in metod, nekaj teh je povzetih tudi iz fotobranja.

Največja razlika med metodama je sam pristop do problema, s katerim se soočajo tisti, ki imajo veliko za prebrat in se naučit − hitro branje poskuša proces pohitriti, fotobranje pa najde povsem novo pot do rešitve. To je, kot da bi primerjal avtomobil in letalo. Pri hitrem branju poskušaš dati v šesto prestavo v avtomobilu, pri fotobranju pa sedeš v letalo.

Kaj pa razlika v procesih?

Proces branja je sestavljen iz dveh med seboj povezanih podprocesov; prvi vključuje proces vida, drugi pa se ukvarja s procesiranjem podatkov v možganih. Hitro branje se v glavnem osredotoča na proces vida, fotobranje pa vključuje procese vida, toda glavni fokus je v uporabi možganov, saj so ti odgovorni za 95-odstotno povečanje učinkovitosti branja.

V osnovni šoli sem se učila tehnike diagonalnega branja. Je to kakšna posebna metoda?

Tehnika diagonalnega branja je del hitrega branja. Pri fotobranju imamo tudi podoben proces, ki ga imenujemo superbranje, s tem da ni bistveno, iz katerega kota lista začneš brati in kje končaš. Je pa bistveno, da pred tem mentalno fotografiraš strani. Fotobranje je umski sistem, ki je sestavljen iz petih korakov in še veliko več konceptov, ki ga podpirajo, pri hitrem branju pa praktično uporabljamo le en korak. S fotobranjem lahko tako pridobimo veliko večjo sliko učenja.

Kakšno vlogo v procesu fotobranja prevzemata leva in desna možganska hemisfera?

Možgani so hudo kompleksen organ, katerega, tako kot vesolje, z leta v leto poznamo bolje, pa smo še vedno na začetku poti do razumevanja. Tradicionalno je desna hemisfera povezana s kreativnostjo in leva z logičnimi procesi − v realnosti je stvar bolj kompleksna, ampak ostaja dejstvo, da se različni tipi informacij, prejetih iz različnih čutil, procesirajo v različnih delih možganov. Fotobranje jemlje v zakup te razlike in jih povezuje skozi različne vaje. Nekaterim osebam, ki lažje razmišljajo logično in sekventno, se jim bo zdelo na začetku težko in obratno. Dejstvo je, kjerkoli se že ti procesi odvijajo, ali v levi ali desni možganski hemisferi, da so različni deli možganov odgovorni za različne procese in da morajo delovati usklajeno in te procese povezovati. Lahko pa povežemo procese fotobranja s procesom uspešnega učenja, kjer je dokazana 100-odstotna korelacija. V bistvu se pri fotobranju učimo učinkovitega učenja.

Kakšne so prakse dnevne uporabe metode fotobranja v poslovnem svetu?

Eden izmed osnovnih principov fotobranja je zaobjem celote. Npr. ljudje, ki se morajo domnevno seznanjati z veliko količino informacij, da lahko svoje delo opravijo korektno, kot npr. računovodje, pravniki …, imajo v podjetjih, kjer sem jih učil fotobranja, navado, da takoj ob prihodu v službo zberejo vse revije, časopise, dokumente (pri nas npr. uradne liste), e-sporočila na eno mesto in naredijo izbor tistega, kar morajo nujno prebrati tisti dan. Zatem z očmi “poskenirajo” celoto (sekundo na stran), si postavijo nekaj ključnih vprašanj, nato pa gredo sami ali s sodelavci čez gradivo in se odločijo za nadaljnje akcije. Tak 30-minutni proces lahko bistveno dvigne učinkovitost dela, tudi zato, ker proces usvajanja znanja loči od preostalih delovnih procesov.

Lahko opišete svoj proces, ki ga izvajate v uvodnem tečaju fotobranja − kadar berete 6 minut pred publiko?

Ta eksperiment je v veliki meri tudi izziv zame in za moje možgane. Odkrito rečeno, začnem s precejšnjim strahom, kako mi bo uspelo navdušiti publiko z zgolj 6 minutami branja. Nadaljujem s kratkim osredotočanjem, kjer si svoje strahove, misli in občutke priznam ter hkrati miselno “parkiram” ob stran in nato ustvarim namen, ki me v tistem trenutku navdihne, hkrati pa s posebno tehniko vzpostavim stanje uma, ki je idealno za učenje. To traja prvih 20 sekund. S tem korakom pridobim moč.

Nadaljujem z drugim korakom, kjer si zavestno izberem, ali grem naprej ali zavrnem izbiro. Če sprejmem izziv, vzpostavim ostrejši namen. Ta korak mi da svobodo, da sprostim več svojih miselnih potencialov med branjem. V tretjem in četrtem koraku pridobim večjo sliko o knjigi ter radovednost. Zadnje tri minute pa berem knjigo z različnimi tehnikami z namenom, da se mi ob koncu kot sestavljanka poveže v celoto.

Ko ste na uvodnem tečaju fotobranja prebrali knjigo Upravne pogodbe avtorja dr. Alekseja Možine, kar zagotovo ni lahko branje, in to v 6 minutah, ste iz nje izvlekli vse bistvene podatke. Res neverjetno. Pri tem smo opazili, da ste vzpostavili zelo intimen odnos s knjigo, se z njo zelo nežno rokovali, jo malodane božali, jo objemali. Je knjiga za vas kot ženska?

(Smeh) Knjiga je spoštovanja vredna prijateljica in tako tudi ravnam z njo. V eni knjigi so dolga leta dela enega ali več ljudi in s fotobranjem lahko v nekaj minutah ali urah vse to znanje posrkaš in uporabiš. Vredno se je spoprijateljiti s knjigo, ki jo imaš v rokah, tudi če zgolj za nekaj minut.

Koliko traja celovit proces fotobranja?

Lahko traja 6 minut, kar demonstriram sam, pri večini knjig in izkušenih fotobralcih pa traja okrog 30 minut. Včasih tudi več, če je knjiga obsežnejša, kompleksnejša. Bistvo fotobranja in učenja z metodo fotobranja je, da ti bo knjiga vzela do 1/10 časa od tega, kar ti je vzela za branje prej za isti rezultat, s to razliko, da je pomnjenje daljše, krivulja pozabljanja pa položnejša.

Sprašujem se, kako bi bili navdušeni nad fotobranjem ljudje, ki uživajo v “počasnem” branju.

Če lahko prebereš vse, kar želiš prebrati, v času, ki ga imaš na voljo do nivoja razumevanja, ki ga potrebuješ, fotobranja ne potrebuješ. Po mojih izkušnjah pa knjižni molji, ki uživajo v branju, prav tako želijo prebrati več, pa jim zmanjkuje časa. Tudi tem bi priporočal fotobranje, rezultat bo več prebranih knjig in večja intenzivnost doživljanja vsebine knjige.

Pri fotobranju si ustvariš nevralno avtocesto knjige, pri branju leposlovja do nivoja, ki ti ustreza (pri kriminalkah ne boš zavestno gledal konca itd). Branje postane bolj tekoče, ne vračaš se nazaj, ko vidiš imena oseb in krajev, si jih lažje zapomniš, lažje držiš v glavi vse informacije, potrebne za polno izkušnjo knjige.

Koliko knjig ste že prebrali?

Zagotovo prek 2000, ne vem pa točno, koliko. Ko sem bil osnovnošolec, sem jih štel, zdaj jih ne več. Fotobranje uporabljam od svojega 20. leta. S fotobranjem potrebujem za knjigo od 6 minut do 6 ur, odvisno od knjige. Globina, do katere grem v knjigi, je odvisna od mojega trenutnega namena v življenju in od tega, v čem uživam. Zanimivo dejstvo pa je, da se večinoma knjig, ki sem jih prebral s tehniko fotobranja, spomnim bistveno bolj kot knjig, ki sem jih pred fotobranjem bral dolge ure.

Je kakšna razlika med fotobranjem v slovenščini, angleščini in španščini ali japonščini (jeziki, ki jih obvladate)?

Najprej velja poudariti, da se skozi proces fotobranja moje znanje tujih jezikov izboljšuje, z mentalnim fotografiranjem knjige osvajam in bogatim besedišče na nezavedni ravni in ga nato prikličem na površje bistveno hitreje. Sicer pa so razlike povezane z mojim nivojem znanja jezika, če bi lahko na običajen način prebral knjigo v tem jeziku, jo bom tudi s fotobranjem, s to razliko, da bom porabil manj časa za isti učinek.

Pet let ste živeli na Japonskem, koliko časa ste porabili za učenje japonščine? Jo govorite tekoče?

Ne bi se ravno upal pogovarjati s strokovnjakom za astrofiziko, lahko pa na široko govorim o japonski zgodovini. V povprečju sem se japonščine učil vsak dan po deset minut. Mislim, da sem potreboval 900 ur samoučenja z zame zanimivimi temami in pogovori znotraj treh let, da sem prišel do nivoja samozavestne uporabe govorne japonščine. Vmes sem se učil črk, Japonci namreč uporabljajo poleg latinice še tri abecede − hiragana, katakana in kanji (kitajske pismenke, prilagojene japonščini), kar je zelo vznemirljiv sistem branja in pisanja, ki je povsem drugačen od našega.

Japonce ste učili tudi angleščine in pri tem razvili metodo življenjskega jezikovno-komunikacijskega coachinga (Lifelanguage communication coaching). Kaj vas je k temu spodbudilo in kaj je to življenjski jezikovno-komunikacijski coaching?

Njihovo znanje angleškega jezika ni slabo, toda imajo neke vrste mentalno blokado pred uporabo tega, kar znajo, in si s tem posledično manjšajo samozavest. Zato sem razvil poseben tečaj angleščine, kjer sem jih s pomočjo coachinga opolnomočil. Moje tečaje je uspešno zaključilo 95 % tečajnikov, na kar sem res ponosen.

Kje bi Slovenci lahko najbolje uporabili metodo fotobranja?

Po mojem mnenju bi fotobranje najbolj koristilo:

⁃ ljudem, ki morajo za uspešno opravljanje dela prebrati velike količine dokumentov, zakonov, pravilnikov, torej pravnikom, sodnikom …;

⁃ ljudem, k želijo v službi napredovati in povečati ugled ter svojo referenčno moč;

⁃ dijakom, predvsem 3. in 4. letnikov, ki se že pripravljajo za maturo in tako krepijo učne navade in znanje za fakulteto;

⁃ študentom, predvsem medicine in prava, še najbolj pa študentom zadnjih letnikov, ki so pred diplomsko nalogo;

⁃ podjetnikom in direktorjem, ki potrebujejo hitro procesirati veliko informacij, da zaznajo trende in se lahko informirano odločajo.

Digitalni mediji prodirajo v svet. Kako to vpliva na fotobranje?

Po moji osebni teoriji z branjem elektronskih knjig doživiš manj kot s klasičnimi, elektronska knjiga ne ponudi “informacij”, kot so npr. dotik, vonj, okus …, in ti zaznavni kanali ostanejo neizkoriščeni. Kot pa rečeno, digitalne knjige so tukaj, in tako kot pri klasičnih knjigah s fotobranjem digitalnih medijev prihranimo čas. Ogromno časa.

Ali s fotobranjem spreminjamo tudi način izražanja in pisanja?

Fotobralci berejo več in posledično imajo več besednega zaklada. Načeloma gre za neko premo sorazmerje med količino prebranega in slišanega ter pisanega in govorjenega. Vse štiri dejavnosti so med seboj korelativno povezane, razen če niso prisotne mentalne ovire, zaradi česar bi nekdo lažje pisal kot govoril ali obratno. Vedno je vložek (input) osnova za rezultat (output), kar se najbolje vidi pri jezikih, ki se jih učimo.

Konec marca letos ste se vrnili v Slovenijo. Kaj je vaš izziv?

Izziv mi je oblikovati celosten in učinkovit model branja in učenja, ki vsebuje vse do zdaj raziskane koncepte, in jih združiti v telo znanja ter proces poučevanja, ki hkrati izboljšuje kakovost priklica, osredotočenosti, spomina ter kakovost življenja.

Poleg tega trenutno delam na projektu oblikovanja programa učenja slovenščine za tujce. Moja žena Yuko je namreč Japonka in želim si, da čim prej začne govoriti slovensko, prav tako tudi moji dve hčeri.

Začel sem tudi s pilotnim projektom angleščine po modelu življenjskega jezikovnega coachinga in je uspel prek mojih pričakovanj. Predvsem pa želim metodo fotobranja učinkovito “zasaditi” v Sloveniji, ker verjamem, da bo marsikomu izboljšala življenje.