ADMA INTERVJU

Fotobranje − kako brati hitreje in si zapomniti več?

Pogovarjali smo se z Matejem Sedmakom, svetovnim popotnikom, ki se je pri 19. letih odpravil v svet brez denarja, inštruktorjem fotobranja in avtorjem metode življenjskega jezikovnega coachinga, s katerim je navdušil Japonce. Marca letos se je vrnil v Slovenijo, kamor želi prenesti svoja znanja in spoznanja.

Danijela Brečko

Facebook
Twitter
LinkedIn

Kdaj ste se prvič srečali s fotobranjem?

V Ameriki, dve leti pred tem, ko sem obiskal prvi zaresni tečaj fotobranja. Za fotobranje sem izvedel prek bombastičnega ameriškega marketinga, ki je ponujal knjige in CD-je, in se ga začel učiti. Poslušal sem CD-je, bral sem o tem na raznih forumih, bral knjige, toda nisem doživel tiste izkušnje, da bi res lahko fotobral. Zelo pa sem se želel vrniti h knjigam, saj sem bil v osnovni šoli in del srednje šole strasten bralec, to strast pa nekje v tretjem letniku srednje šole izgubil. Verjetno zato, ker sem čutil pritisk nad tem, koliko prebrati, koliko si zapomniti itd. Še vedno pa sem imel željo po branju knjig, toda nisem vedel, kako naj se lotim oživljanja strasti. Ravno ko sem živel v Miamiju, sem izvedel, da je tečaj v Atlanti, Georgii, in sem se nemudoma odpravil tja. V bistvu sem hotel biti neke vrste superman, s supersposobnostmi, da bi se lahko učil, si zapomnil in prebral vse, kar sem hotel.

Kje so začetki fotobranja?

Leta 1985 sta Paul Scheele in Pete Bisconette naredila prvi tečaj po naročilu podjetja UPS American Express. Njihovi zaposleni so že preizkusili tečaje hitrega branja, toda le-to jim ni prineslo zadostnih rezultatov. Zaposleni so delali s pogodbami in novimi zakoni, ki so jih morali hitro preleteti in si zapomniti ključne stvari. K sodelovanju